Pergamonska knjižnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Akropola Pergamona, vidna z ulice Via Tecta pri vhodu v Asklepijon

Pergamonska knjižnica v Pergamonu v Turčiji je bila ena najpomembnejših knjižnic v antičnem svetu. [1]

Pergamon[uredi | uredi kodo]

Pergamon ali Pergamum, tudi Pergam, je bil ustanovljen pred helenističnim obdobjem in je bil pomembno antično grško mesto v Anatoliji. Zdaj je blizu sodobnega turškega mesta Bergama. Ko je vladala dinastija Atalidov, je mesto pod kraljem Evmenom II. iz Pergama, ki je začel zavezništvo z Rimsko republiko in prekinil vezi z Makedonijo, postalo upravno središče.

Pod vladavino Evmena II. (197–160) [2] je bil Pergamon bogato, razvijajoče se mesto z več kot 200.000 prebivalci. Kulturno so tekmovali le z mestoma Aleksandrija in Antiohija. V tem času so bila izdelana številna pomembna kiparska in arhitekturna dela, tudi veliki Pergamonski oltar. Po smrti Atala III., sina Evmena II., leta 133 pr. n. št., je Pergamon pripadel Rimski republiki. Po padcu Konstantinopla je postal del Osmanskega cesarstva.

Pergamon je tudi pomembno mesto v Novi zavezi, izrecno ga je omenil sveti Janez kot eno od sedmih cerkva v Knjigi razodetij. Razvaline Pergamona in njegove knjižnice so zdaj pomembno arheološko najdišče v Turčiji.

Knjižnica[uredi | uredi kodo]

Pergamonska knjižnica naj bi imela po pisanju Plutarha približno 200.000 enot. [3] Zgrajena je bila v obdobju vladanja Evmena II. Bila je na severnem koncu akropole ter postala ena najpomembnejših knjižnic v antičnem svetu. Kulturni pergamonski vladarji so zgradili knjižnico, ki je bila druga za veliko knjižnico v Aleksandriji. [4] Flavia Melitene, ki je bila ugledna državljanka Pergamona in žena mestnega svetnika, je bila ključna za delovanje knjižnice. [5] Knjižnici je podarila tudi Hadrijanov kip. Znano je, da je bil v 2. stoletju pred našim štetjem zaposlen v njej neki Artemon, čeprav o njem ne vemo nič. [6] Ostal ni noben seznam knjig ali katalog, zato je nemogoče poznati resnično velikost ali obseg te zbirke.

Knjižnica je imela štiri sobe, od katerih je bila največja glavna bralna soba (13,4 x 15,2 m), obložena s številnimi policami. Med zunanjimi stenami in policami je bil prazen prostor širine približno 50 cm, da bi omogočili kroženje zraka, s čimer bi preprečili, da bi knjižnica postala preveč vlažna v toplem podnebju Anatolije, kar je bil zgodnji poskus zavarovanja. V glavni čitalnici je stal 3 m visok kip Atene, oblikovan po kipu v Partenonu. [7]

Pergamonska knjižnica pred izkopavanjem, 1885

Rokopisi so bili napisani na pergamentu, zviti in nato shranjeni na police. Dejansko je beseda "pergament" izpeljana iz besede pergamon (prek latinskega pergamenum in francoskega parchemin). Pergamon je bil središče pergamentne izdelave v helenističnem obdobju. [8] Po legendi je bil pergament izumljen v Pergamonu, da bi nadomestil uporabo papirusa, za katerega so v Aleksandriji, v tekmovalnem mestu, uvedli monopol. A je to mit. Pergament so uporabljali v Anatoliji in tudi drugje že precej pred vzponom Pergamona. [9] Pergament je zmanjšal odvisnost rimskega cesarstva od egiptovskega papirusa in omogočil povečano širjenje znanja po vsej Evropi in Aziji.

Nazadovanje[uredi | uredi kodo]

Pergamonsko kraljestvo je padlo pod Rimljane leta 133 pr. n. št. in knjižnico so začeli zanemarjati. Po legendi, ki jo je zapisal Plutarh, je Mark Antonij zbral zbirko 200.000 zvitkov in jih podaril svoji novi ženi Kleopatri leta 43 pr. n. št. [7][10] verjetno v prizadevanjih za obnovitev Aleksandrijske knjižnice, ki so jo leta 47 pr. n. št. uničili ptolemejski plenilci. Cesar Avgust je po smrti Antonija vrnil nekaj zvitkov v Pergamon. Knjižnica je obstajala še v dobi krščanstva, kasneje pa ni bila več omenjena, kar kaže, da njena zbirka ni bila več pomembna.

Razvaline knjižnice stojijo na vrhu hriba v bližini Artemidinega svetišča in drugih zgradb Pergamonske akropole.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Broggiato, Maria (2009). »Textual Criticism in Pergamum: Hermias on "Iliad" 16.207«. Mnemosyne. 62 (4): 624–627.
  2. ↑ 1914-2009., Casson, Lionel, (2001). Libraries in the ancient world. Yale University Press. ISBN 0300097212. OCLC 232160789.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava) Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
  3. ↑ Richard Evans (2012). A History of Pergamum: Beyond Hellenistic Kingship. Bloomsbury Academic.
  4. ↑ »Pergamum«. Columbia Electronic Encyclopedia, 6th Edition, 1. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |url= (pomoč)
  5. ↑ Pearcy, L. T. (1988). Galen's Pergamum. Archaeology, 38(6), 33-39.
  6. ↑ Broggiato, M. (2011). Artemon of Pergamum: A historian in context. Classical Quarterly, 61(2), 545-552.
  7. ↑ 7,0 7,1 Clyde E. Fant & Mitchell G. Reddish (2003). A Guide to Biblical Sites in Greece and Turkey. Oxford University Press.
  8. ↑ »parchment (writing material)«. Britannica Online Encyclopedia. 2012. Pridobljeno 23. maja 2012.
  9. ↑ Green, Peter. Alexander to Actium. The historical evolution of the Hellenistic age, p. 168.
  10. ↑ Michael H. Harris (1999). History of Libraries of the Western World. The Scarecrow Press.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pergamonska_knjižnica&oldid=6129174«