Iransko-iraška vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Iraško-iranska vojna)
Skoči na: navigacija, iskanje
Iransko-iraška vojna
Chemical weapon1.jpg
Iranski vojak s plinsko masko v prvih bojnih črtah.
Datum 22. september 1980 - 20. avgust 1988
Prizorišče Perzijski zaliv, iransko-iraška meja
Rezultat premirje
Ozemeljske
spremembe
status Q
Udeleženci
Iran
Irak
[1]
Poveljniki
Ruholah Musavi Homeini
Abolhassan Banisadr
Ali Khamenei
Ali Sayed Shirazi
Mostafa Chamran
Saddam Hussein
Ali Hassan al-Majid
Moč
305,000 vojakov,
400,000 do 700,000; od tega 550,000 pripadnikov različnih vojaških milic,
900 tankov,
1,000 oklepnikov,
1,000 topov,
447 letal,
750 helikopterjev[2]
200,000 leta 1980,
800,000 do leta 1988,
5,000 tankov,
4,000 oklepnikov,
7,330 topov,
500+ letal,
100+ helikopterjev
Žrtve
213,255 vojakov/milica/civilistov mrtvih (uradne številke) [3] Ekonomske posledice= več kot US$500 milijard Približno 250,000-500,000 vojakov/milica/civilistov mrtvih in ranjenih Ekonomske posledice= več kot US$500 milijard

Iransko-iraška vojna je bila odprta vojna med Irakom in Iranom med leti 1980 in 1988. Bila je znana kot Zalivska vojna do Druge zalivske vojne (199091). Šteje se za enega izmed najbolj krvavih konfliktov 20.stoletja. Vojna je zahtevala okrog milijona žrtev, tako vojakov kot tudi civilistov.

Vojna se je začela 22. septembra 1980, ko je Irak po več mejnih spopadih napadel Iran. Irak je bil v začetku vojne uspešnejši, kasneje pa se je okrepil tudi Iran in vojna se je sprevrgla v obojestransko izčrpavanje. Irak (Sadam Husein) je med vojno uporabil kemično orožje proti Iranu, pa tudi proti iraškim Kurdom.

Ozadje konflikta[uredi | uredi kodo]

Iransko-iraška vojna je bila predvsem vojna za premoč v perzijskem zalivu, vendar korenine spora ležijo nekaj stoletij nazaj v preteklosti in se skrivajo v sporih med Mezopotamijo (današnje območje Iraka) in Perzijo (današnje območje Irana). Pred širjenjem osmanskega cesarstva so deli današnjega Iraka spadali pod Perzijo, ki je bila takrat pod vlado dinastije Aq Qoyunlu. Murad IV. (osmanski cesar) je leta 1638 aneksiral (priključil) območje današnje Iraka. Perzijski cesar Safi I. ni več imel dovolj moči, da bi to preprečil in tako se je začel dolgo časa trajajoči mejni konflikt. Med letoma 1555 in 1918 sta Turčija in Perzija podpisale številne obmejne sporazume. Moderni Irak je nato nastal s pomočjo britanskega vpliva po končnem sesutju osmanskega cesarstva in podedoval mejne spore razpadle države.

Spor za provinco Kuzestan[uredi | uredi kodo]

Natančen izvor iransko-iraške vojne leži v boju za premoč v z zemeljskimi viri bogati provinci Kuzestan. V zgodovini je bil Kuzestan neodvisno, nesemitsko kraljestvo z glavnim mestom Susa. Ko je Abd al-Karim Qasim prevzel oblast v Iraku, je decembra 1959 razglasil, da so Iračani nezadovoljni ob izgubi te z nafto bogate province. Irak je začel kazati interese v Kuzestanu in jih je nato tudi uradno predstavil na zasedanju Arabske lige. Uspeha ni bilo. Po smrti egipčanskega predsednika Gamala Abdela Nasserja in po vzponu Ba'ath stranke je Irak iskal svojo vlogo kot vodja arabskega sveta. 1969 je iraški namestnik predsednika vlade razglasil, da se spor z Iranom vrti okoli province Kuzestan. Iraške radijske postaje so nato začele oddajati tudi v Kuzestanu in začeli širiti propagando, s katero so začeli izzivati iranske Arabce, naj se uprejo iranski vladi. Televizijske postaje iz Base so kazale Kuzestan kot novo iraško provinco z imenom Nasiriyyah in vsa iranska mesta so dobila nova arabska imena.

1971 je Irak prekinil vsakršen diplomatski stik z Iranom. Pritožbe arabske lige in OZN so ostale neslišane in Irak je iz države izgnal 70,000 Irancev.

Mejna reka Šatt al-Arab[uredi | uredi kodo]

Ena izmed točk spora med državama je bila tudi pravica plovbe na mejni reki Šatt al-Arab, ki je bil za obe državi pomembna transportna pot za izvoz nafte. Leta 1975 je ameriški zunanji minister Henry Kissinger podprl perzijskega Mohammada Reza Pahlavija, ko je ta zahteval pravice nad reko, ki je bilo ob tem času pod iraško kontrolo. Kratek čas po tem sta Irak in Iran podpisala Alžirski sporazum, kjer je Irak Iranu dovolil uporabo reke in tudi privolil v druge ugodnosti, v nasprotju pa je hotel doseči normalizacijo stanja. Leta 1980 je Irak od tega sporazuma enostransko odstopil.

Odnosi med državama so se zaostrili po islamski revoluciji v Iranu, zaradi česar je Sadam Husein začel z nacionalistično propagando proti Iranu. Nekaj mesecev pred samim začetkom vojne so teroristi, ki jih je subvencioniral Irak, napadli iransko ambasado v Londonu, ki jo je nato osvobodila enota SAS v operaciji Nimrod.

Močan Irak, šibek Iran[uredi | uredi kodo]

Sadam Husein je hotel iz svoje države narediti pomembno regionalno silo in uspešna zasedba Irana bi iz Iraka naredila dominantno moč v Perzijskem zalivu. Ta cilj ni bil tako nedosegljiv, saj je bil Iran precej oslabljen zaradi številnih aretacij in eksekucij visokega vojaškega osebja ter tudi zaradi pomankanja delov za orožje, saj je bila večina opreme ameriške. Iranski možje so bili predani, vendar slabo opremljeni, medtem ko je Irak užival diplomatsko, vojaško in ekonomsko podporo Sovjetske zveze in ZDA ter večine zahodnih držav. Poleg tega je Irak dobil denarno podporo od Kuvajta in Saudove Arabije, a tudi Evropa (predvsem Francija in Nemčija) ter ZDA so se postavile na stran Iraka in ga opremljale z orožjem in znanjem.

Povod za izbruh vojne so bile posledice islamske revolucije iz leta 1979, ki se je zgodila v Iranu. Ajatola Homeini je grozil, da bo revolucijo razširil na cel bližnji vzhod, čeprav Iran za to vojaško ni bil več sposoben. Upali so, da se bodo Šiiti v Iraku, Kuvajtu in Saudovi Arabiji po iranskem vzoru uprli vladam v teh državah. Saddam Hussein je bil pa drugače prepričan, da bodo iranski suniti raje sledili močnemu sunitskemu Iraku kot Iranu, ki so ga dominirali Šiiti. V vojno sta tako obe državi vstopili v veri, da se bo jug druge države pridružil njihovim naporom, kar se potem ni zgodilo.

Potek vojne[uredi | uredi kodo]

Iraška operacija, ki so jo podprle tudi ZDA, ki so po padcu šaha želele destabilizirati Islamsko republiko Iran, naj bi osvojila območje okrog reke Šat al-Arab, tri otoke v Perzijskem zalivu, osvojila iransko provinco Kuzestan in z oblasti vrgla islamski režim v Teheranu oziroma vsaj zaustavila širjenje islamske revolucije.

Vojna se je začela 22. septembra 1980, ko je iraško letalstvo brez večjih uspehov napadlo iranska letališča, saj so Iranci letala pravočasno umaknili v bunkerje. Naslednji dan so začeli s kopensko ofenzivo s šestimi divizijami, katerih glavna naloga je bila osvojitev province Kuzestan ter osvojitev strateško pomembnih mest Abadan in Horamšar, vključno z iranskimi naftnimi polji. Del iraških sil se je pomaknil na sever države, da bi ščitil Irak pred morebitnim iranskim protinapadom. Iraško napredovanje je bilo sprva hitro, saj se iranske sile še niso popolnoma organizirale, pa tudi kasneje sta iranska vojska in Revolucionarna garda nekaj časa delovali ločeno druga od druge.

Marca 1981 pa so iranske sile začele z močnim odporom, zato se je iraško napredovanje ustavilo. Kljub temu se iraško napredovanje ni ustavilo in v mesecu po začetku invazije je Irak zasedel mesto Horamšar; osvojitev še dveh večjih mest pa je spodletela. V nasprotju z iraškimi predvidevanji se je v boj vključilo veliko število iranskih prostovoljcev, predanih ideologiji islamske revolucije.

Iransko vojno letalstvo je v nekaj dneh po iraški invaziji začelo tudi z napadi na naftne rafinerije in jezove, poleg tega pa je napadla tudi iraški jedrski reaktor v bližini Bagdada. Irak je večino svojega letalstva umaknil na zahod države v bazo H-3, vendar je iransko letalstvo izvedlo tudi uspešen napad na to bazo, po katerem si iraško vojno letalstvo še nekaj let ni opomoglo. Dne 7.6.1981 so Izraelci izkoristili zmedo in iz zraka z dvema letaloma F-16 napadli iraški jedrski reaktor v izgradnji. Izrael je ta napad opravičil z razlago, da je treba razvoj iraškega vojnega nuklearnega programa zatreti v kali in predstavili svoj dvom, da bi reaktor res lahko služil le civilnim namenom. To vprašanje je do danes ostalo nerešeno. Frontna linija se nato kakšno leto ni spremenila, iranske sile pa so nato prešle v ofenzivo in začele osvobajati okupirano ozemlje. Husein je takrat prvič začel razmišljati o načinih za končanje vojne, vendar Homeini ni želel sprejeti ponujenih pogojev, saj je Irak še vedno držal sporno ozemlje v Iranu. Zaradi bojazni, da bo Irak preveč popustil, so zahodne države (predvsem ZDA) okrepile pomoč Iraku.

Iranske sile so napredovale in se kmalu približale Basri, vendar so tam naletele na dobro utrjene iraške obrambne položaje in utrpele velike izgube. Iranski poskusi preboja iraških obrambnih linij so se nadaljevali tudi leta 1983. Iranskim silam je začelo primanjkovati streliva, pa tudi zračna podpora je zastala zaradi pomanjkanja rezervnih delov za letala in helikopterje, kar je bilo pogubno za veliko število Irancev. Vseeno se Iran ni predal.

V letu 1984 je prišlo do t.i. mestne vojne. Irak je zaradi nadaljevanja iranske ofenzive sistematično bombardiral iranska mesta in povzročil številne civilne žrtve, Iran pa je v povračilo izvajal napade na iraška mesta.

Vojna je bila znana po izjemni iraški brutalnosti. Leta 1984 so Iračani uporabili kemijsko orožje proti iranskim četam, ki so vdrle na jugovzhod države in so ga kasneje uporabljali tudi proti Kurdom. Ker je Iran gojil slabe odnose z mednarodno skupnostjo (predvsem z Zahodom), ki je večinoma podpirala Irak, je bil pritisk mednarodne skupnost na Irak kljub temu le neznaten. Istega leta sta obe strani začeli tudi z napadi na tankerje in trgovske ladje, v katerih je bilo poškodovanih preko 500 plovil.

V letu 1987 je Iran začel z novim valom ofenziv. Predvsem ofenzive na severni del Iraka so bile bolj uspešne kot tiste na jugu, vendar iranskim silam kakšen globlji prodor na iraško ozemlje ni uspel. Varnostni svet OZN je istega leta z resolucijo zahteval prenehanje spopadov in umik obeh strani na predvojno mejo med državama, ki jo je Irak sprejel takoj. Iran je še nekaj časa vztrajal pri nadaljevanju bojev, vendar je v iraški protiofenzivi v letu 1988, v kateri je Irak ponovno množično uporabil bojne strupe izgubil ozemlje na jugu Iraka in kasneje tudi sam sprejel resolucijo, s čimer se je vojna končala.

V vojni so se zgodili tudi naslednji dogodki:

  1. smrt 37 ameriških vojakov po iraškem raketnem napadu na ameriško fregato
  2. sestrelitev iranskega potniškega letala, zaradi ameriškega bombardiranja (umrlo je 290 civilistov in posadka)
  3. aprila 1988 je ameriška fregata USS Samuel B. Roberts naletela na iransko podvodno mino. Nato so ZDA začele operacijo Praying Mantis v kateri so uničili dve iranski naftni polji in več ladij.

Konec vojne[uredi | uredi kodo]

Vojna je trajala kar 8 let in se je končala s premirjem. Obe državi sta bili močno izčrpani. Skupaj je umrlo približno 1 000 000 ljudi na iranski strani in med 250 000 in 500 000 na iraški strani. Zaradi padajočega izvoza nafte sta nazadovali ekonomiji obeh držav. Irak si je pri svojih prejšnjih podpornikih nakopal tudi številne dolgove, kar je tudi privedlo do iraškega napada na Kuvajt 2. avgusta 1990.

Meje so ostale nespremenjene. Dve leti kasneje med drugo vojno v perzijskem zalivu z ZDA, Britanci in drugimi zahodnimi silami, je Hussein priznal iranske pravice nad vzhodnim delom reke Šatt al-Arab. To je pomenilo priznanje statusa-quo, priznanje, ki je bilo 10 let prej zanj nesprejemljivo.

Vojna naj bi Iran oslabila, vendar lahko v pogledu nazaj rečemo, da se je le okrepila oblast, katere legitimnost je bila prej postavljena pod vprašaj, v vojni proti Iraku pa je za njo stalo celotno iransko prebivalstvo. Po vojni je v Iranu prišlo do izredno hitega tehnološkega razvoja. Osamitev Irana in majhen uvoza orožja sta pripeljala do tega, da si je Iran sam zgradil močno vojaško industrijo, ki danes proizvaja tudi strateško orožje (balistične izstrelke).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

References[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lesch, David W. (2001), 1979: The Year That Shaped the Modern Middle East, Westview Press, str. 85 
  2. ^ Federal Research Division, Country Study: Iran, Library of Congress 
  3. ^ (امار شهداي جنگ) جامعه شناسي جنگ from Website of Prominent Iranian Journalist and Rights Activist, Emadeddin Baghi

Zunanje povezave (v angleščini)[uredi | uredi kodo]