Elbrus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Elbrus
Mount Elbrus May 2008.jpg
Pogled na Elbrus
Višina: 5.642 m
Gorovje: Kavkaz
Prvi pristop: angleška odprava, 1874


Elbrus (rusko Эльбрус) je s svojimi 5.642 m najvišja gora v Evropi. Leži v Rusiji na zahodnem delu gorovja Kavkaz ob meji z Gruzijo na severno Iranski planoti. Poleg tega, da je najvišja gora v Evropi je Elbrus tudi najvišji vrh Kavkaza in Rusije. Najvišji vrh gore je leta 1874 osvojila angleška odprava. Danes je gora ena najbolj obiskanih gora v zahodni Aziji in Evropi. Vsako leto jo obišče več kot tisoč plezalcev, ki se želijo povzpeti na najvišji vrh Evrope, ker vzpon ni zahteven se nanjo povzpnejo tudi manj pripravljeni kar je povod za številne nesreče.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Elbrus se nahaja okoli 20 km severno od glavne gorske verige Kavkaza in 65 km jugo-jogozahodno od ruskega mesta Kislovodsk. Njegov vrh, visok 5.642 m, pokriva ledena kapa, ki z ledom oskrbuje 22 ledenikov te pa nato z vodo oskrbujejo reke Baskan, Kuban in Malka.

Gora je ugasel vulkan, ki leži na kavkaški tektonski prelomnici. V novejši človeški zgodovini vulkan ni nikoli izbruhnil zato spada med speče vulkane. Geološko je bil najbolj dejaven v obdobju holocena, zadnji izbruh pa naj bi se zgodil okoli 100 let pred našim štetjem. O tem pričajo tudi polja lave in ostanki vulkanskega izbruha. Kljub temu da vulkan spi že več kot 2.000 let je v njegovi bližini še vedno moč zaznati vulkansko aktivnost v obliki potresov, dviganja pare iz razpok in termalnih izvirov. Da je gora res vulkan je možno videti tudi po kraterju na vrhu gore, ki ima premer okoli 250 m.

Gora ima dva vrhova, najvišji vrh ima 5.642 m nižji pa 5.621 m.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Goro in njeno širšo okolici so poznala že antična ljudstva, poimenovala so jo Strobilus. Grški mit pravi, da je Zevs dal na goro priklenitiPrometeja potem ko je ta bogovom ukradel ogenj in ga dal ljudem. Potrese in izbruha na gori pa so si antična ljudstva predstavljali kot jezo bogov.

Na goro se je prva povzpela ruska vojaška odprava, ki je 10. julija 1829 osvojila nižjega izmed dveh vrhov. Najvišji vrh pa je leta 1874 osvojila angleška odprava pod vodstvom F. Crauforda Grovea nato pa je gora za dolgo časa ostala pozabljena. V zgodnjem obdobju Sovjetske zveze je gora ponovno postala zanimiva za odprave, ki se vrstile ena za drugo. Leta 1936 se je na gori zgodila tragična nesreča v kateri so umrli trije planinci. Med drugo svetovno vojno, gori ni bilo prizanešeno saj je Kavkaz postal del vzhodne fronte. Med avgustom 1942 in januarjem 1943 so okolico gore okupirali Nemci. Ti so med svojo kratko okupacijo na vrh poslali svojo odpravo, pod vrhom gore pa je bila nameščena tudi manjša garnizija, ki je tekom okupacije doživela več letalskih napadov.

Leta 1956 se je ob podpori Sovjetske zveze na goro povzpelo 400 plezalcev, ki so proslavili štiristoletnico obstoja avtonomne republike Kabardino-Balkaria. V desetletjih po drugi svetovni vojni je obisk gore neprestano naraščal zato so dali med leti 1959 in 1976 zgraditi sistem žičnic, ki plezalce in obiskovalce pripelje do nadmorske višine 3.800 m. Žičnica je olajšala vzpon na goro tako, da končna postaja žičnice danes predstavlja eno glavnih poti na Elbrus.

Kot zanimivost, leta 1997 se je na vrh gore povzpel Land Rover Defender in se tako vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.

Vzpon na goro in poti[uredi | uredi kodo]

Elbrus je ena najbolj obiskanih gora na svetu, vsako leto jo obišče preko tisoč plezalcev, ki se želijo povzpeti na njegov vrh in tako osvojiti najvišji vrh Evrope in zahodne Azije. Vrh gore je najlaže dosegljiv v poletnih mesecih, takrat je na poteh proti vrhu moč srečati tudi več kot sto plezalcev na dan. Zimski vzponi so redki in prepuščeni najbolj izkušenim plezalcem saj je vreme takrat izredno ostro in nepredvidljivo. Vzpon na goro je tehnično nezahteven večji problem predstavlja višina zaradi katere omaga marsikateri plezalec. Zaradi slabe organizacije in slabe opreme ima gora tudi enega najvišjih smrtnih deležev na svetu, v povprečju vsako leto na gori umre 15-30 planincev.

Na Elbrus vodite dve glavni poti, obstajajo tudi druge vendar so zaradi pomanjkanja ustrezne podporne infrastrukture manj zanimive. Prva glavna pot je najbolj varna in tudi najhitrejša. Večina skupin se z žičnico vzpne do postojanke Mir nato pa pot nadaljuje peš ali s sedežnico do postojanke Garabaši. Vzpon peš traja dobro uro, s sedežnico pa nekaj minut. Od tam se pot nadaljuje do koče Diesel (nekoč pogorela postojanka Prijut), vzpon do koče traja okoli 90 min. Čas vzpona je možno skrajšati z najetjem motornih sani, ki lahko plezalce pripeljejo do koče Diesel ali pa do Pastuhovih skal. Od koče Diesel pa do skal vzpon traja približno dve uri do sedla pa še nadaljne 3 do 4 ure. Vzpon od sedla do vrha traja 90 min. Vzpon tehnično ni zahteven, nevarnost lahko predstavljajo le poledeneli deli na katerih lahko plezalec zdrsne in nestabilno vreme.

Druga najbolj obiskana pot je nekoliko daljša. Začne se pri postojanki Mir in prečka ledenike ter manjše prelaze. Ta je pot občutno daljša, zato je potrebno tridnevno bivakiranje na prostem in plezalci potrebujejo dodatno opremo.

Vsi plezalci se morajo pred vzponom na goro registrirati in pridobiti ustrezne dovolilnice.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]