Deir al-Kamar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Deir al-Kamar (arabsko دير القمر, kar pomeni »lunin samostan«) je mestece na pobočju libanonskega pogorja Šuf in se nahaja približno 45 km jugovzhodno od Bejruta. Pretežno je poseljeno z maroniti in druzi. Danes se ponaša z najbolje ohranjeno podeželsko arhitekturo 17. in 18. stoletja v Libanonu. V tem času je veljalo tudi za eno središče arabske književnosti.

Fakhredinova mošeja
Fakhredinova palača
Han in skladišče
Maronitska cerkev Saidet et-Tallé

Ko je ozemlje današnjega Libanona prišlo v sklop Otomanskega imperija, je bilo razdeljeno na več fevdov, ki so jih upravljali emirji. Šufski emir Fakhreddine je konec 16. stoletja združil več fevdov v enega in zavladal območju, ki se približno ujema z današnjim Libanonom. Upravno središče je spočetka bilo v Baklinu, vendar ga je zaradi pomanjkanja vode kmalu prestavil v Deir al-Kamar, kjer se je obdržalo vse do poznega 18. stoletja. V tem obdobju je nastala večina zgodovinskih stavb, ki se razprostirajo okoli glavnega mestnega trga z vodnjakom.

Na zahodnem koncu trga stoji majhna Fakhredinova mošeja z osemkotnim minaretom iz leta 1493 , ki je bila pod Fakhreddinom prenovljena. Danes velja za najstarejšo še stoječo mošejo v Libanonu. Za mošejo stoji nekdanji suk (tržnica), nad njim pa palača Fakhredinovega brata Junesa Maana, ki je vladal v obdobju med 1613 in 1618, ko je bil Fakhredine izgnan v Italijo. V palači je danes muzej hologramov.

Ob severni stranici trga stoji kopleks (zgrajen leta 1595) skladišč svile, ki so jo nekdaj predelovali v regiji) in hana, kjer so se ustavljali in prenočevali trgovci s svilo. Danes so v tej stavbi prostori francoskega kulturnega centra.

Kompleksa skladišč in hana se drži Fakhredinova palača, kjer je bila emirjeva rezidenca. Zgrajena je bila leta 1620, ko se je vrnil iz izgnanstva v Italiji. Po legendi naj bi bila zgrajena iz kamnov trdnjave tripolijskega paše v Akarju. Taisti paša je namreč med izgnanstvom sežgal prvotno Fakhrednovo palačo. Leta 1925 je palačo pridobila rodbina Baz in v nekdanjih prostorih harema je danes urejen mozej voščenih lutk »Marie Baz« pretežno z libanonskimi zgodovinskimi in političnimi osebnostmi.

Nad skladišči se nahaja zgradba nekdanje jezuitske šole, poleg nje je sinagoga iz 17. stoletja, poleg sinagoge pa je palača pesnika Nicolasa el-Turqa.

Ob vzhodnem koncu trga stoji palača Ahmada Šehaba, člana rodbine emirja Baširja Šihaba II. Palača je bila zgrajena leta 1755 na zahtevo Ahmadove žene, ki ni več hotela živeti v svojem prvotnem domu, kjer sta umrla dve njena sinova. Leta 1784 je v palači živel Ibrahim Paša in koordiniral upor proti Otomanski nadvladi. Danaes je palača v zasebni lasti družine Baz.

Ob južni stranici trga, ob kateri tudi teče glavna cesta med Damourjem in Beit ed-Dinom, si od vzhoda sledijo najprej zgradba lokalne maronitske verske skupnosti, restavracija ter Seraj Jusefa Šehaba. V tej stavbi je prvotno bilo sodišče, na kar še danes opozarjata dva izklesana leva nad glavnim vhodom. V notranjosti je lepo okrašeno dvorišče. Stavba danes služi kot mestna hiša.

Pod prostori maronitske skupnosti se nahaja maronitska cerkev Saidet et-Tallé (naša Gospa s hriba). Prvotna cerkev je zelo verjetno bila zgrajena leta 451 na mestu, kjer je prej stal tempelj boginje Astarte. Današnjo podobo je dobila v 16. stoletju. Cerkev je prizorišče velikega praznika device Marije, ki se dogaja vsako prvo avgustovsko nedeljo. Poleg cerkve stojita še maronitski samostan ter spomenik mučenikov, posvečen ubitim v pokolu leta 1860.

Navzdol po pobočju, južno od glavnega trga se nahajata še dve omembe vredni cerkvi: cerkev naše Gospe rožnega venca iz 17. stoletja ter cerkev sv. Elije iz 18. stoletja.

Grad Musa[uredi | uredi kodo]

Grad Musa (oz. Moussa) (arabsko قلعة موسى, kalat musa) je sodoben grad še živečega istoimenskega lokalnega poslovneža z očitnimi vplivi Disneylanda ali gradu Hearst. Nahaja se približno 1 kilometer iz Deir al-Kamarja ob glavni cesti proti Beit ed-Dinu. Lastnik je bil v šoli večkrat tepen zaradi sanjarjenja o življenju v gradu. Ko je kot poslovnež obogatel, je uresničil sanje in si postavil grad z muzejem figur (nekatere se tudi mehanično premikajo), ki ponazarjajo različne prizore iz libanonske zgodovine. Grad je danes priljubljena turistična točka.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]