Coglians

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Monte Coglians / Hohe Warte
HoheWarte KellerspitzeWest Karnische.jpg
Coglians, od severozahoda
Nadmorska višina: 2.780 m
Lega: Videmska pokrajina, Italija / avstrijska Koroška
Pogorje: Karnijske Alpe
Koordinate: 46°36′25″N 12°53′01″E / 46.607027°N 12.883609°E / 46.607027; 12.883609Koordinati: 46°36′25″N 12°53′01″E / 46.607027°N 12.883609°E / 46.607027; 12.883609
Prvi pristop: Paul Grohmann, Nicolò Sottocorona in Hofer, 30. september 1865[1]
Najlažji pristop: južni pristop

Monte Coglians (furlansko Coliàns, nemško Hohe Warte) je z 2.780 metri najvišja gora Karnijskih Alp. Nahaja se v njihovem osrednjem delu zahodno od mednarodnega mejnega prehoda Plöckenpass (Monte Croce Carnico) na meji med Avstrijo in Italijo.

Coglians tvori skupaj z vzhodno ležečo Creta delle Chianevate (Kellerspitzen) obsežno gorsko kuliso med prelazom Plöckenpass na vzhodu in sedlom Volayer Pass (Passo Volaia) na zahodu. Njuno severno ostenje se dviguje v višino 650 metrov pri sedlu Valentintörl do 1.200 metrov (nad planino Obere Valentinalm). Ob vznožju stene poteka s spodnje na zgornjo planino Valentinalm in nato preko sedla Valentintörl do jezera Volayersee odsek označene poti, tim. Karnijske visoke poti (Karnische Höhenweg). Spust s sedla do jezera je tudi del geološki poti Wolayersee.

V času 1. svetovne vojne so vrh osvojili vojaki italijanske kraljeve vojske, ki so ga uporabljali kot opazovalnico. Na vrhu so še danes vidni ostanki utrdbe, prav tako ostanki vojaške poti mulatjere, speljane po južnem pobočju na vrh.

Dostopi[uredi | uredi kodo]

Ob vznožju gore se nahaja več planinskih postojank. Normalni južni pristop vodi od Koče Marinelli čez travnati Pic Chiadin in nato po južnem gruščnatem pobočju na vrh. Zelo zahtevna zavarovana plezalna pot, ki se prične ob vznožju severne stene, dostopna s sedla Valentintörl, "Weg der 26er"[2] , imenovana po avstrijskem lovskem bataljonu 26, katerega člani so jo nadelali, poteka čez severno steno na zahodni greben in po njem na vrh. Prav tako poteka čez severno steno zelo zahtevna plezalna varianta te poti, delno zavarovana Koban-Prunner-Weg.

  • 4h10 od Koče Tolazzi (1.350 m), dostopne po cesti iz kraja Forni Avoltri, do planine Casera Morarêt, nato po stezi v smeri zimskega pristopa do križišča poti 145 in 143, po slednji na vrh,
  • 5h s prelaza Plöckenpass mimo Koče Marinelli (2.122 m)
  • 2½h od Koče Lambertenghi-Romanin (1.955 m) oz. od Wolayerseehütte (1.959); obe se nahajata v neposredni bližini jezera Wolayersee; po poti 427-1 (Weg der 26er), po poti 427-2 (Koban-Prunner-Weg),
  • 5h s planine Untere Valentinalm (1.220 m), dostopne po makadamu s ceste, ki pelje iz Kotchach-Mauthen na prelaz Plöckenpass, čez severno steno.

Koči Marinelli in Lambertenghi-Romanin sta povezani med seboj s potjo Sentiero Spinotti (145).

Zemljevid[uredi | uredi kodo]

  • Tabacco, št 09, Carta topografica 1:25.000, Alpi Carniche, Carnia Centrale

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Paul Grohmann: Zeitschrift des Deutschen Alpenvereins, Band I, München 1869/70, Seite 59 ff.
  2. ^ "Internetseite auf bergsteigen.com". Pridobljeno dne 5. avgust 2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]