Cina (arhitektura)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cine na Alcazabi v Almeríi, Španija

Cina je nazobčan del zgradbe, običajno na vrhu obzidja ali luskast parapet v srednjeveški arhitekture ali utrdbi. [1] Cine imajo včasih ozke vertikalne odprtine, topovske strelne line ali reže, namenjene opazovanju in streljanju. Prostor med dvema cinama se imenuje parapet (crenel), nasledstvo cin in strelnih lin je crenellation. [2] Strelne line, izdelane v kasnejših obdobjih za uporabo topov, so imenovali špalet. [3]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Beseda izhaja iz francoskega jezika, prilagojena iz italijanskega merlone, po možnosti skrajšani obliki mergola, ki je povezana z latinsko mergae (vile za seno) ali iz pomanjšanega moerulus, od murus ali moerus (zid). Alternativa kaže, da je srednjeveško latinsko merulus (omenjen od konca 10. stoletja) pomenil pomanjševalnico latinskega merle, ki izraža podobo »črne ptice«, ki sedi na steni.

Del obzidja[uredi | uredi kodo]

Kot bistveni del obzidja so cine uporabljali na utrdbah tisočletja. Najbolj znani primeri se pojavljajo na srednjeveških zgradbah, ki imajo obzidje. Čeprav obrambne, so lahko privlačno oblikovane, kar je imelo tudi dekorativno funkcijo. Nekatere (predvsem mlajše) zgradbe imajo lažno »dekorativno obzidje«. Dve najbolj pomembni evropski srednjeveški različici oblik cin so cine Gibelinov in Gvelfov, ki so se končale v zgornjem delu v obliki lastovičjega repa, medtem ko so kasnejše običajno pravokotne oblike.

Druge oblike so še: trikonične, oblika štiriperesne deteljice, ščitasta, v obliki cveta, zaokrožena (tipično islamska in v afriškem svetu), piramidasta, itd, odvisno bodisi od vrste pričakovanih napadov ali estetskih vidikov.

V rimskih časih so imele cine zadostno širino, da so nudile zavetje enemu človeku. Z novim orožjem v srednjem veku (vključno s samostreli in prvih strelnim orožjem), so bile cine razširjene in opremljene z luknjo različnih dimenzij in oblik. Od 13. stoletja dalje, so lahko cine uporabljali tudi kot obrnjena lesena polkna; ta dodana dodatna zaščita na majhnem prostoru je omogočala streljanje navzdol blizu spodnjemu delu zidu. Polkna (znan tudi kot mantlets) je bilo mogoče odpreti z roko ali s pomočjo škripca.

Kasnejša uporaba[uredi | uredi kodo]

Po izumu topa so bili prisiljeni utrdbe načrtovati drugače, saj cine niso več služile svojemu namenu. Ponovno so se pojavile kasneje kot dekorativni element v stavbah, zgrajenih v neogotskem slogu 19. stoletja.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Friar, Stephen (2003). The Sutton Companion to Castles, Sutton Publishing, Stroud, 2003, p. 202. ISBN 978-0-7509-3994-2
  2. ^ J. E. Kaufmann; H. W. Kaufmann; Robert M. Jurga (2004). The medieval fortress: castles, forts and walled cities of the Middle Ages. Da Capo Press. str. 307. ISBN 978-0-306-81358-0. 
  3. ^ Ward Bucher (1996). Dictionary of building preservation. Wiley-Interscience. str. 43, 126, and 165. ISBN 978-0-471-14413-7. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]