Bosra

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bosra
بصرى
بصرى الشام
Busra al-Sham
Bosra is located in Sirija
Bosra
Bosra
Geografski položaj v Siriji
Koordinati: 32°31′N 36°29′E / 32.517°N 36.483°E / 32.517; 36.483
Država Zastava Sirije Sirija
Governorate Daraa
District Daraa
Subdistrict Bosra
Prebivalstvo (2004)
 • Skupno 19.683
Omrežna skupina 15
Unescova svetovna dediščina
Ancient City of Bosra
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Bosra pano Syria.jpg
Starodavni rimski amfiteater

Države Sirija
Tip Kulturni
Kriterij i, iii, iv
Referenca 22
UNESCO regija Arabski svet
Zgodovina vpisa
Vpis 1980 (4. zasedanje)

Bosra (arabsko بصرى الشام - Busra aš-Šam) je južno sirsko mesto. Nahaja se okoli 150 km južno od Damaska, nedaleč od meje z Jordanijo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gledališki oder

Bosra je pod imenom Busrana prvič omenjena v zapisu egipčanskega faraona Tutmozisa III. že v 14. stoletju pr. n. št. V času osvajanj Aleksandra Velikega in po njegovi smrti so jo nadzorovali Selevkidi. Nabatejci so jo zasedli v 1. stoletju pr. n. št. in v 1. stoletju je postala prestolnica njihovega kraljestva.

Kmalu zatem, leta 106, jo je zavzel Trajanov general Cornelius Palma. Rimljani so jo preimenovali Nova Traiana Bostra, v njej naselili tretjo cirenajško legijo in jo določili za upravno središče province Arabia Petraea. Skozi njo je stekla novozgrajena cesta med Damaskom in Akabo ob Rdečem morju (Via Nova Traiana), ki se je križala z že prej obstoječo potjo med Sredozemljem na zahodu in Mezopotamijo na vzhodu. Rimljani so v okolici zgradili še namakalne sisteme in s tem omogočili razcvet mesta. Ko je domačin Filip Arabski leta 244 postal rimski cesar, je Bosro povzdignil v status metropolis in ustanovil kovnico, kjer so kovali kovance z njegovo podobo.

V obdobju Bizantincev je Bosra bila pomembno središče krščanstva, postalo je sedež najprej škofije in zatem še nadškofije. V 6. stoletju so zgradili največjo katedralo v regiji. Po legendi naj bi jo v tistem obdobju nekajkrat prečkal tudi Mohamed, ki je takrat še vodil stričeve trgovske karavane med Meko in Damaskom. Tam se je z nestorijanskim menihom Bahiro zapletel v več teoloških razprav in ta naj bi spoznal Mohamedovo inteligenco in mu napovedal, da bo postal prerok. Te razprave naj bi celo vplivale na nastanek Korana. Muslimani, ki verujejo, da je Mohamed Koran le dobesedno zapisal po božjem nareku, zadnji del te domneve seveda odločno zavračajo.

Leta 632 so mesto osvojili Arabci. V 12. stoletju so jo dvakrat neuspešno napadli križarji. Mesto je še vedno cvetelo kot ena od postaj na romarski poti v Meko in romarji so zaradi legende o Mohamedu pogosto ostajali v njem tudi po ves teden. V času Otomanskega imperija se je romarska pot zaradi večje varnosti preselila nekoliko zahodneje po poti skozi Dero (kjer še danes poteka glavna cestna povezava med Damaskom in Amanom) in Bosra je postala malone zapuščena. Leta 1860 se je v njej naselilo precejšnje število druzov z bližnje Gore druzov.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Citadela okoli gledališča
Rimske ruševine v bližini citadele

Danes največja mestna znamenitost je polkrožno rimsko gledališče iz 2. stoletja, ki velja za najbolje ohranjeno rimsko gledališče na svetu. Sprejelo je lahko do 15.000 gledalcev. Njegova posebnost je tudi v tem, da celotno gledališče stoji prosto in ni vkopano v pobočje hriba, kot je bilo v tistem času običajno.

Gledališče je v celoti obkroženo z arabsko utrdbo - citadelo. Prve zidove so postavili v času Omajadov in Abasidov, v 11. stoletju so jih Fatimidi še dodatno utrdili. Po neuspelih križarskih napadih v letih 1140 in 1183 so Ajubidi med leti 1205 in 1251 zgradili današnjo utrdbo z 8 stolpi, povezanimi z debelimi zidovi.

Severno od citadele ležijo ostanki rimskega mesta, ki so bili dolgo zakopani pod sodobnejšim mestom in šele v zadnjem času so območje pričeli odkopavati in ne najbolj posrečeno obnavljati. Odkopani so ostanki ulice kolonad, javnega kopališča, tržnice, več mestnih vrat, nimfeja (javnega vodnjaka), tetrapilona itd. Vzhodni del ostankov se zaključuje z nabatejskim lokom, ki naj bi bil zahodni vhod še neodkopane nabatejske palače.

Nabatejski lok

Severno od ruševin stoji še vedno delujoča Omarjeva mošeja, ki naj bi jo dal zgraditi kalif Omar kmalu po njegovi osvojitvi Sirije leta 636. Če to drži, gre za eno najstarejših mošej na svetu. Zgodovinarji trdijo, da v celoti ustreza merilom ajubidskih mošej iz 12. in 13. stoletja. Vzhodno od mošeje stoji samostan, najverjetneje iz 4. stoletja, kjer naj bi se srečevala Bahira in Mohamed. Zraven samostana stojijo ostanki katedrale, ki velja za enega prvih in ne najuspešnejših poskusov zgraditi okroglo kupolo na kvadratni bazi. Justinijan naj bi to cerkev uporabil kot model pri gradnji cerkva v Konstantinoplu in Ravenni.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]