Anton Wilhelm Amo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Wilhelm Amo
Afriška filozofija
Filozofija 18. stoletja
Ime Anton Wilhelm Amo
Šola/tradicija afriška filozofija, razsvetljenstvo, Leibniz-Wolffova šola
Glavna zanimanja vprašanje sužnjelastništva, filozofija prava, epistemologija
Pomembne ideje odprl rasno vprašanje

Anton Wilhelm Amo z vzdevkom Afer iz Aksima, gansko-nemški filozof, * 1703, vas Awukenu blizu današnjega mesta Aksim, Gana, † okoli 1759, verjetno Gana.

Amo je prvi temnopolti Afričan, ki je opravljal profesuro na evropskih univerzah. V svojih delih se je ukvarjal z vprašanjem epistemologije (fizikalizem proti dualizmu), legalnim statusom suženjstva in predsodki med izobraženci.

Izvor in posvojitev[uredi | uredi kodo]

Izviral je ljudstva Nzema (lingvistična skipina Akan). Ko je bil star štiri leta, je bil preko Nizozemske vzhodnoindijske družbe prepeljan v Amsterdam. Ni znano, ali je bil preprljan kot suženj, ali kot posvojenec misijonarja, ki bi bil izobražen za nadaljnjo misijonarsko dejavnost v Gani.

V Amsterdamu so ga posvojili trije nemški vojvode in bratje iz rodbine Brunswick-Wolfenbüttel[1], ki so ga krstili in mu dali ime Anton Wilhelm Rudolph. Glavno skrb za njegovo vzgojo in izobraževanje je na koncu prevzel Anton Ulrich Brunswick-Wolfenbüttel. Verjetno so izobraževanje mladega Antona Wilhelma in njegovo zanimanje za filozofijo spodbujali pogosti obiski eminentnega filozofa tistega obdobja Gottfrieda Wilhelma Leibniza, ki je bil večkrat v gosteh na vojdodovem dvoru. S šolanjem, ki je potekalo v latinščini je Anton Wilhelm privzel ime Antonius Gvilielmus Amo, Afer iz Aksima. Pod vojvodovim mecenstvom je izpopolnil še ostalih jezikov: grščine, hebrejščine, francoščine, angelščine in nizozemščine. Kljub temu, da je ostala služničad vojvode bila po tedanji modi temnopolta, je bil Amo vzgojen kot plemič.

Študij in kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 1727 se je vpisal na študij prava na Univerzo v Halleju, intelektualnem središču takratne Nemščije. Kot prvi temnopolti doktorand je ubranil dizertacijo s področja kritike kartezijanskega dualizma in promoviral dne 10. oktobra 1730. Za tem je študiral še medicino in psihologijo[2] na Univerzi Wittenberg. Uspešen študij in intelektualno delo sta mu zagotovila obstoj v nemških akademskih krogih. Profesuro je opravljal na univerzah v Halleju, Wittenbergu in Jeni.

Prvi rokopis iz leta 1729 »O pravnem statusu Mavrov[3] v Evropi« (latinsko: Dissertatio Inauguralis De Jure Maurorum in Europa) velja za izgubljenega. Ohranil se je zgolj kratek povzetek v analih univerze. Pravni status sodobnega suženjstva naveže na antični Rim. Ker so Afričani vedno bili vazali Rima, je s suženjstvom kršena dediščina rimskega prava, ki zagotavlja svobodo vsem rimskim državljanom, tudi tistim živečim v Afriki.

Leta 1734 je ubranil še drugo doktorsko tezo »O odsotnosti občutkov zaznave v človeškem umu« (Dissertatio inauguralis de humanae mentis apatheia), v kateri je obravnaval središčni problem kartezijanskega dualizma, namreč povezave duha s telesom. V svojem tretjem delu »Razprava o veščinah razsodnega in natančnega filozofiranja« (De Arte Sobrie et Accurate Philosophandi) iz leta 1736 obširno obravnava intelektualni dogmatizem, presodke in nepoštenost. S smrtjo negovega zadnjega zaščitnika vojvode Brunswick-Wolfenbüttel je izgubil tudi intimno socialno vez. Leta 1740 je bil povabljen na Univerzo v Jeni, središču takratnega wolffijanstva. Ker pa je pro-razsvetljensko in pro-agnostično wolffijanstvo pod pritiskom poltike v nemških akademskih krogih izgubljalo vpliv, so razmere počasi postajale nevzdržne tudi za Antona Wilhelma.

Vrnitev v domovino[uredi | uredi kodo]

Priča vedno resnejšemu antisemitizmu, protiliberalnemu sekaštvu, rasni nestrpnosti in akademski zaprtosti, se je leta 1747 odločil za vrnitev v domovino, kjer sta bila še vedno živa njegov oče in sestra. Po pričanju nekega ladijskega zdravnika nizozemske Družbe, ki ga je imel priložnost obiskati, je živel osameljno in socialno izolirano življenje[4]. Po nekaterih pričanjih naj bi umrl v neki trdnjavi Družbe, verjetno leta 1579.

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Anton Wilhelm Amo je po smrti za več kot dve stoletji zapadel v pozabo. Francoski revolucionar in abolicionist Abbé Grégoire ga v De la littérature des Nègres (1808) zgolj omenja kot pogumnega borca za odpravo suženjstva. Leta 1965 so v Halleju odkrili njemu posvečen kip. Tri leta kasneje je Univerza Halle-Wittenbergu[5] izdala njegova dela.

Kljub temu, da je bival in ustvarjal večino časa v Evropi, se interpreti razhahajo v njegovem statusu evropskega ali afriškega filozofa. Za afriškega ga določa dejstvo, da se je ukvarjal s problemi suženjstva v obdobju in družbenemu okolju, ki ni kazalo zanimanja za te probleme.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Anton Ulrich B.-W., Wilhelm August B.-W., Ludwig Rudolf B.-W.
  2. ^ Takrat še pnevmatologija.
  3. ^ V nemščini so v pojem Mohr vključevali še na temnopolte Afričane.
  4. ^ Mogoče je bl tudi vrač v svoji skupnosti. Vir: Dr. Scott W. Williams
  5. ^ Leta 1817 sta se v eno univerzo združili univerzi v Halleju in Rittenbergu.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]