Andrej Arsenjevič Tarkovski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Andrej Arsenjevič Tarkovski
Portret
Rojstvo 4. april 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1]
Q15651436?
Smrt 29. december 1986({{padleft:1986|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1] (54 let)
Pariz, Francija
Državljanstvo Flag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Poklic režiser in igralec
Grob Tarkovskega v letu 2007

Andrej Arsenjevič Tarkovski (rusko Андре́й Арсе́ньевич Тарко́вский), ruski in sovjetski filmski režiser, operni režiser, igralec in pisatelj, * 4. april 1932, Zavražje (danes v Rusiji), † 29. december 1986, Pariz.

A. A. Tarkovski velja za enega največjih ruskih in svetovnih cinéastov, ki je imel izjemen vpliv za nadaljnji razvoj filma. Glede na They shoot pictures, don't they? spada med 100 najboljših režiserjev vseh časov in je tako postavljen ob bok ostalim velikanom filma kot so Bergman, Godard, Welles, Hitchcock in Fellini.

V Sovjetski zvezi je posnel vse svoje filme z izjemo zadnjih dveh Nostalgija, v Italiji, in Žrtvovanje, na Švedskem. Sicer je osrednja tema in vodilo v njegovih delih skoraj brez izjeme krščanska duhovnost in vprašanja metafizike, ki so mojstrsko vpeti v nekonvencionalno dramsko shemo in polni dolgih, umirjenih, kontemplativnih prizorov običajno iz narave.

Njegov prvi celovečerec je bil film o vojni siroti Ivanovo otroštvo (Иваново детство), ki mu je prinesel svetovno slavo in beneškega Zlatega leva leta 1962. To je film o otroku, ki je bil prisiljen prezgodaj odrasti v vojaka in se sooča s spomini na prejšnje lahkotno otroštvo, bolečino ob izgubi matere in silno maščevalnostjo proti Sovražniku.

Leta 65' je posnel naslednji film, Andrej Rubljov, o slikarju ikon iz 15.stoletja. Zaradi cenzure ga je večkrat predeloval in nekatere kadre izrezal, tako da je bil v SZ predvajan šele 1971.

Leta 1972 je bil končan znanstvenofantastični film Solaris po adaptaciji istoimenske knjige poljskega pisatelja Stanislawa Lema. Kasneje je bil posnet tudi ameriški remejk z Georgeom Cloonyjem v glavni vlogi.

Stalker je bil zadnji film, ki ga je posnel v SZ leta 1979. Nato je v tujini posnel še Nostalgijo in Žrtvovanje.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu (Mostri), nakajkrat Veliko nagado FIPRESCI, Grand Prix Spécial du Jury v Cannesu in BAFTA Award for Best Foreign Language Film. Dvakrat je bil nominiran za Zlato palmo.

Zaradi nastrojenosti komunistične oblasti v SZ proti Tarkovskemu je bil uradno priznan in sprejet v domovini šele po Glasnosti in Perestrojki. Tako je leta 1989 in 1990 posthumno prejel Državno nagrado ZSSR (Госуда́рственная пре́мия СССР) in Leninovo nagrado. V njegovo čast od leta 1989 Moskovski filmski festival podeljuje nagrado Tarkovskega. Ime je 'posodil' tudi majhnemu planetu št.3345.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


  1. ^ 1,0 1,1 Zapis #118620835 // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.