Pojdi na vsebino

Železov(II) klorid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Železov(II) klorid
Imena
IUPAC imes
železov(II) klorid
železov diklorid
Druga imena
fero klorid,
rokuhnit
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEBI
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.028.949
RTECS število
  • NO5400000
UNII
  • InChI=1S/2ClH.Fe/h2*1H;/q;;+2/p-2
    Key: NMCUIPGRVMDVDB-UHFFFAOYSA-L
  • InChI=1/2ClH.Fe/h2*1H;/q;;+2/p-2
    Key: NMCUIPGRVMDVDB-NUQVWONBAL
  • Cl[Fe]Cl
Lastnosti
FeCl2
Molska masa 126,751 g/mol (brezvoden)
198,8102 g/mol (tetrahidrat)
Videz rumenkasto rjava trdnina (brezvoden)
bledo zelena trdnina (di-tetrahidrat)
Gostota 3,16 g/cm3 (brezvoden)
2,39 g/cm3 (dihidrat)
1,93 g/cm3 (tetrahidrat)
Tališče 677 °C (1.251 °F; 950 K)
Vrelišče 1.023 °C (1.873 °F; 1.296 K)
64,4 g/100 mL (10 °C),
68,5 g/100mL (20 °C),
105,7 g/100 mL (100 °C)
Topnost (tetrahidrofuran) topen
Topnost (etanol) 100 g/100 mL (vrednost je vprašljiva)
Struktura
Kristalna struktura monoklinski
Koordinacijska
geometrija
oktaedrična (na Fe)
Nevarnosti
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 3: Short exposure could cause serious temporary or residual injury. E.g. chlorine gasReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no code
0
3
0
Sorodne snovi
Drugi anioni železov(II) fluorid
železov(II) bromid
železov(II) jodid
Drugi kationi kobaltov(II) klorid
manganov (II) klorid
bakrov(II) klorid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Železov(II) klorid ali fero klorid je kemijska spojina s formulo FeCl2. Je paramagnetna trdnina sivo bele barve z visokim tališčem. Iz vode kristalizira kot zelenkast tetrahidrat (FeCl2•4H2O). V laboratoriju se najpogosteje uporablja v ravno tej obliki, čeprav obstaja tudi dihidrat (FeCl2•2H2O). Sol je topna v vodi in daje rumeno obarvane raztopine.

Proizvodnja

[uredi | uredi kodo]

Hidrirana oblika železovega(II) klorida se proizvaja z raztapljanjem odpadkov iz proizvodnje železa v klorovodikovi kislini:

Fe + 2 HCl → FeCl2 + H2

Takšne raztopine so običajno »prekisane«, še zlasti če se klorovodikova kislina ni v celoti porabila. Prebitno kislino se mora pred izpuščanjem v naravo ustrezno obdelati. Železov(II) klorid nastaja tudi kot stranski produkt v proizvodnji titana, ker titanove rude vsebujejo tudi nekaj železovih spojin.[2]

Laboratorijska priprava

[uredi | uredi kodo]

Najenostavnejši laboratorijski način priprave je raztapljenja železovega prahu v zmesi metanola in nasičene klorovodikove kisline. V reakciji nastane metanolni solvat, ki med segrevanjem v vakuumu pri 160 °C razpade na brezvodni FeCl2.[3] Na enak način se lahko pripravita tudi FeBr2 and FeI2.

Fe + 2HCl + 2CH3OH → FeCl2 + CH4 + H2O

Drug način priprave je reakcija železovega(III) klorida s klorobenzenom:[4]

2 FeCl3 + C6H5Cl → 2 FeCl2 + C6H4Cl2 + HCl

FeCl2 je dokaj dobro topen v tetrahidrofuranu (THF), ki je pogosto topilo v kemijskih reakcijah. V eni od dveh sintez ferocena se FeCl2 generira s segrevanjem FeCl3 z železovim prahom v THF.[5] FeCl3 pri visokih temperaturah razpada v FeCl2.

Reakcije

[uredi | uredi kodo]

FeCl2 tvori komplekse z mnogo ligandi. Z dvema molskima ekvivalentoma [(C2H5)4N]Cl tvori sol [(C2H5)4N]2[FeCl4]. Sorodne spojine se lahko pripravijo s solmi, vključno z [MnCl4]2−, [MnBr4]2−, [MnI4]2−, [FeBr4]2−, [CoCl4]2−, [CoBr4]2−, [NiCl4]2− in [CuCl4]2−.[6]

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Fero klorid ima več nišnih aplikacij, vendar manj kot sorodna fero sulfat in feri klorid. Poleg tega, da se v laboratoriju uporablja za sintezo kompleksov, služi tudi kot reduktivni flokulant za obdelavo odpadnih voda, zlasti za vode, ki vsebujeji kromate. Je tudi prekurzor za hidrirane železove(III) okside, ki so magnetni pigmenti.[2] V mnogo organskih sintezah se uporablja kot reducent.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Pradyot Patnaik (2002). Handbook of Inorganic Chemicals. London : McGraw-Hill. ISBN 0-07-049439-8.
  2. 2,0 2,1 E. Wildermuth, H. Stark, G. Friedrich, F.L. Ebenhöch, B. Kühborth, J. Silver, R. Rituper. Iron Compounds. Ullmann’s Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH, Wienheim, 2005.
  3. G. Winter, D.W. Thompson, J.R. Loehe (1973). Iron(II) Halides. Inorg. Synth. 14: 99–104. doi: 10.1002/9780470132456.ch20.
  4. P. Kovacic, N. O. Brace (1960). Iron(II) Chloride. Inorg. Synth. 6: 172. doi: 10.1002/9780470132371.ch54.
  5. G. Wilkinson (1963). Ferrocene. Org. Synth.; Coll. Vol. 4, str. 473.
  6. N.S. Gill, F.B. Taylor (1967). Tetrahalo Complexes of Dipositive Metals in the First Transition Series. Inorg. Synth. 9: 136–142. doi: 10.1002/9780470132401.ch37.