Zgodovina Krima

Polotok Krim, slikan iz vesolja

Zgodovina Krimskega polotoka, zgodovinsko znanega kot Tavrika (grško: Ταυρική, Tavriki ali Ταυρικά, Tavrika) in Tavriški herson (grško: Χερσόνησος Ταυρική, Hersόnos Tavriki, slovensko: Tavriški polotok), se začne okoli 5. stoletja pr. n. št., ko je bilo ob njegovi obali ustanovljenih več grških kolonij. Med najpomembnejšimi je bil Herson blizu današnjega Sevastopola. V zaledju severno od Hersona so živeli Skiti in Tavri. Na južni obali Črnega morja se je postopoma razvilo Bosporsko kraljestvo, ki ga je priključilo Pontsko kraljestvo, to pa je leta 63 pr. n. št. postalo del Rimskega cesarstva. Južna obala Krima je v kulturnem smislu ostala grška skoraj dva tisoč let, vključno z Bizantinskim cesarstvom (341–1204), Trapezundskim cesarstvom (1204–1461) in neodvisno Kneževino Teodoro (konec leta 1475).

V 13. stoletju so nekatera krimska pristaniška mesta nadzirali Benečani in Genovežani, notranjost polotoka pa je bila nestabilna zaradi dolgega niza osvajanj in vpadov. V srednjem veku je notranjost delno osvojila Kijevska Rusija, katere knez Vladimir Veliki je bil krščen v Sevastopolu. Njegov krst je pomenil začetek pokristjanjevanja Kijevske Rusije. Po mongolski invazijo v Evropo sta severni in osrednji del Krima pripadla mongolski Zlati hordi. V 40. letih 14. stoletja je po propadu horde nastal Krimski kanat, ki je zelo hitro postal podložen Osmanskemu cesarstvu, ki je okupiralo obalna območja. Slednja so ostala neodvisna od kanata. Glavni vir blaginje v tem času so bili pogosti vpadi v Rusijo z lovom na sužnje.

Leta 1774 je Osmansko cesarstvo premagala Katarina Velika. Po dveh stoletjih spopadov je ruska mornarica uničila osmansko mornarico, ruska vojska pa je zadala hude poraze osmanskim kopenskim silam. Kučukkajnarški mir, podpisan 21. julija 1774, je prisilil Visoko porto, da je Tatare na Krimu priznala kot politično neodvisne. Leta 1783 je Katarina Velika vključila Krim poraženega Osmanskega cesarstva v Ruski imperij in s tem povečala moč Rusije na območju Črnega morja. Krim je bil prvo muslimansko ozemlje, ki ga je izgubil Osmanski kalifat. Meje Osmanskega cesarstva so se še naprej krčile in Rusija je svojo mejo postopoma potisnila proti zahodu do Dnestra. Strateški položaj polotoka za nadzor nad Črnim morjem je sprožil krimsko vojno (1853-1856) Rusije z zahodnimi zavezniki pod vodstvom Francije, ki jo je Rusija izgubila.

Med rusko državljansko vojno je Krim večkrat zamenjal lastnika in bil kraj, kjer je Wrangelova protiboljševiška bela armada leta 1920 opravila svoj zadnji boj. Leta 1921 je bila ustanovljena Krimska ASSR kot avtonomna republika Ruske SFSR. Med drugo svetovno vojno je Krim do leta 1944 okupiral Tretji rajh. Leta 1945 je bil Krim po deportaciji Krimskih Tatarov statusno znižan na oblast znotraj Ruske SFSR. Leta 1954 je bil Krim v okviru praznovanja 300. obletnice sklenitve Perejaslavskega sporazuma, s katerim se je "Ukrajina ponovna združila z Rusijo", prenesen v Ukrajinsko SSR.

Po razpadu Sovjetske zveze je bila leta 1992 ustanovljena Republika Krim, ki je bila leta 1995 ukinjena. Namesto nje je bila ustanovljena Avtonomna republika Krim, ki je bila trdno pod ukrajinsko oblastjo, Sevastopol pa je bil upravljan kot mesto s posebnim statusom. Sporazum med Rusijo in Ukrajino iz leta 1997 je razdelil sovjetsko črnomorsko floto, kar je Rusiji omogočilo, da je še naprej imela svojo floto v Sevastopolu. Najemna pogodba je bila podaljšana leta 2010. Status Krima je postal sporen. Leta 2014 so na Krimu potekale intenzivne demonstracije proti odstranitvi ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki so dosegle vrhunec, ko so proruske sile zasedle strateške točke na Krimu. Na Krimu je bil organiziran referendum, ki je podprl ponovno združitev z Rusijo in razglasil neodvisnost od Ukrajine. Rusija je nato formalno priključila Krim, čeprav večina držav Krim priznava kot del Ukrajine.

Prazgodovina

Kost orodje iz jam Buran-Kaja

Arheološki dokazi o človeški poselitvi Krima segajo v srednji paleolitik. Ostanki neandertalcev, najdeni v jami Kijik-Koba, so stari približno 80.000 let. Pozne neandertalce so našli tudi v Staroselah (približno 46.000 let pred sedanjostjo) in Buran Kaji III (približno 30.000 let pred sedanjostjo).

Arheologi so v jamah Buran-Kaja v Krimskem gorovju vzhodno od Simferopola našli nekaj najzgodnejših anatomsko modernih človeških ostankov v Evropi. Fosili so stari približno 32.000 let, artefakti pa so povezani z gravetijensko kulturo. Med zadnjim ledeniškim maksimumom je bil Krim skupaj s severno obalo Črnega morja pomembno zatočišče, iz katerega je bila po koncu ledene dobe ponovno naseljena severna srednja Evropa. Vzhodnoevropska nižina je bila v tem času na splošno periglacialno gozdno-stepsko okolje z nekoliko toplejšim podnebjem v vmesnih ledenih obdobjih in se je začela občutno segrevati po začetku poznega glacialnega maksimuma. Gostota prebivalstva na območju Krima je bila razmeroma visoka in se je povečala že okoli 16.000 let pred sedanjostjo.

Zagovorniki hipoteze o črnomorskem potopu so prepričani, da je Krim postal polotok šele relativno nedavno, z dvigom gladine Črnega morja v 6. tisočletju pr. n. št.

Začetek neolitika na Krimu ni povezan s poljedelstvom, temveč z začetkom lončarstva, spremembami v tehnologijah izdelave orodij iz kremena in lokalnim udomačevanjem prašičev. Najzgodnejši dokaz o kultivirani pšenici na polotoku Krimu je iz halkolitskega najdišča Ardič-Burun, ki sega v sredino 4. tisočletja pr. n. št.

V 3. tisočletju pr. n. št. je Krim dosegla kultura grobnih jam, za katero se domneva, da po kurganski hipotezi ustreza pozni fazi protoindoevropske kulture.