Vila Rafut

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vila Rafut
Detajl vile Rafut
LegaPristava, Nova Gorica
Mestna občina Nova Gorica
Koordinati45°56′53″N 13°38′20″E / 45.94806°N 13.63889°E / 45.94806; 13.63889Koordinati: 45°56′53″N 13°38′20″E / 45.94806°N 13.63889°E / 45.94806; 13.63889
Zgrajeno1914
ArhitektAnton Laščak
Arhitekturni slogNeoislamska arhitektura
evid. št.7917 [1]
Vila Rafut se nahaja v Slovenija
Vila Rafut
Geografska lega: Vila Rafut, Slovenija

Vila Rafut, tudi Laščakova vila (italijansko Villa Lasciac), stoji na griču na Pristavi pri Novi Gorici in je poleg dvorca Jelše edini objekt neoislamske arhitekture v Sloveniji, ter obenem eden najlepših ohranjenih primerov v širšem evropskem prostoru.

Opis[uredi | uredi kodo]

Ob Kostanjeviški cesti stoji vstopni objekt, od katerega je skozi botanični vrt do vile speljana zavita pot. Zgradbi sta posebni zaradi arhitekturnih značilnosti in njune zanimive zgodovine, z gradbenega vidika pa izrazitih tehnoloških posebnosti v primerjavi s podobnimi stavbami iz tega obdobja ni. Zaradi visokega standarda objektov pa so dimenzije oz. razpetine v notranjih prostorih večje kot običajno.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Arhitekt vile in parka je bil Anton Laščak (1856-1946) iz Gorice, ki je veliko delal v Aleksandriji in Kairu, kjer je prišel v stik z orientalsko arhitekturo in verjetno dobil navdih za vilo Rafut z edinim ohranjenim eksotičnim parkom v Sloveniji.

Zanemarjeni park vile Rafut: pergola z glicinijo

Elegantno, skoraj 800 kvadratnih metrov veliko vilo na markantni lokaciji je Laščak dal leta 1914 zgraditi kot bivališče zase in za svojo družino. Pri načrtovanju in gradnji se je zgledoval po arhitekturi iz obdobja mamelukov v Egiptu ter jo opremil z 28 metrov visokim stolpom po vzoru minareta, z balkoni, razkošnimi orientalsko oblikovanimi okni, terasami in tudi notranjo opremo, ki so jo, kot tudi večino gradbenih delov, pripeljali iz Egipta. Vilo je obdal z velikim parkom, v katerem je nasadil palme, bambuse in eksotične grmovnice. Skupaj naj bi nekoč tam raslo kar 500 dreves in grmov, skozi park pa je tekel potok.

Anton Laščak[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bil Anton Laščak po rodu Slovenec in je znal slovensko, se je sam imel za Italijana. Strokovna literatura ga pozna pod italijanskim imenom Antonio Lasciac. Za svoje zasluge je Laščak od takratnega egiptovskega kediva (podkralja) Abasa II. prejel plemiški naziv beg, ki ustreza baronu in je bil imenovan za dvornega arhitekta. Ko je bil po prvi svetovni vojni egiptovski podkralj odstavljen, se je Laščak iz Egipta umaknil, vendar se je tja kmalu spet vrnil, naslednja leta je živel poleti v vili Rafut, pozimi pa v Egiptu. Nazadnje se je v Egipt vrnil oktobra 1946, dobra dva meseca zatem pa je v starosti 90-ih let tam tudi umrl. Pokopan je na latinskem pokopališču v Kairu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vila je bila poškodovana že v obeh svetovnih vojnah, vendar jo je Laščak po prvi obnovil, po drugi pa je bila nacionalizirana. Svoje so naredili tudi potresi v Furlaniji in Posočju, ki so se zgodili v letih 1976, 1988 in 2004, zato je gradbeno stanje objektov slabo. Vse do leta 2003 je v vili deloval zavod za zdravstveno varstvo, ki pa je stavbo prilagodil svojim potrebam. Odkar se je zavod preselil na drugo lokacijo, je bila vila v občinski lasti povsem nevzdrževana in prepuščena propadu. Eksotični park se je zarasel, s stavb je začel odpadati omet. Izginili so tudi številni okrasni predmeti.

Nameravana prenova[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 so za vilo pripravili konservatorski načrt, vendar s prenovo niso začeli. Tudi kasneje so jo večkrat skušali obnoviti, vendar brez uspeha. Leta 2018 je mestna občina nameravala vilo prodati na dražbi, pa so se domačini prodaji uprli in lokalna skupnost je morala popustiti. Državna sekretarja z ministrstva za kulturo sta potrdila, da je za obnovo vile zagotovljenih skoraj pet milijonov evrov evropskih kohezijskih sredstev,[2], vendar se je medtem vlada zamenjala in stroške prenove bo morala prevzeti mestna občina, ki je že pričela z ureditvijo parka. Prenovo vile naj bi začeli leta 2025, ko bo Nova Gorica, skupaj s sosednjo Gorico, postala evropska prestolnica kulture.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7917«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  2. »Za obnovo speče lepotice zagotovili evropska sredstva«. Pridobljeno 15. junija 2023.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]