Vid Snoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Vid Snoj
Portret
Rojstvo29. december 1965({{padleft:1965|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) (53 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklicpesnik, literarni zgodovinar, univerzitetni profesor, literat

Vid Snoj, slovenski pesnik in publicist, * 29. december 1965, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vid je sin pesnika in pisatelja Jožeta Snoja in Jane Snoj. Leta 1992 je diplomiral, leta 1999 pa doktoriral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je oziroma je član uredništev revij Literatura (1988–1997, v letih 1989–1990 odgovorni urednik), Poligrafi (1996–) in Primerjalna književnost (1998–), član Društva slovenskih pisateljev ter urednik knjižne zbirke Hieron, sedaj pa kot izredni profesor predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Ustvarjanje[uredi | uredi kodo]

Ustvarja na področju lirike in literarne interpretacije, prevaja ter se v razpravah ne ukvarja le s področjem literature, ampak posega tudi na področje religije in filozofije. Največ razprav je objavil o vplivih Svetega pisma na slovensko književnost.

Delo[uredi | uredi kodo]

  • List in sen (pesniška zbirka - nagrada Društva slovenskih pisateljev za prvenec leta 1991), 1991
  • Zgodnost (študiji o Kovičevi in Grafenauerjevi poeziji), 1993
  • Balantičev in Hriboškov zbornik (soavtor), 1994
  • Nova zaveza in slovenska literatura (znanstvena monografija), 2005
  • Friedrich HölderlinPozne himne (prevod iz nemščine, sestava opomb, spremna beseda), 2006
  • Judovski sekstet (znanstvena monografija), 2007

Nova zaveza in slovenska literatura[uredi | uredi kodo]

Vid Snoj je leta 2005 pri založbi ZRC SAZU v zbirki Studia litteraria izdal knjigo Nova zaveza in slovenska literatura. V prvem delu knjige se avtor sprašuje, kako je Novo zavezo in slovensko literaturo sploh mogoče uzreti v medsebojnem razmerju. Temeljni hermenevtični položaj, v katerem poteka sprejemanje Nove zaveze v slovenski literaturi, opredeljujeta splošna pojma svobodomiselnost in sekularizacija. Ta dva pojma sta vezno sredstvo tudi v drugem, interpretativnem delu knjige. Obravnava pri nekaterih osrednjih piscih (Prešernu, Murnu, Cankarju, A. Vodniku, Vodušku, Kocbeku) upošteva novozavezne navezave glede na isto temo, ki je središčnega pomena za njihov opus v celoti, in je pozorna na to, kaj se dogaja ob rabi novozaveznih metafor, podob, pojmov, likov ali motivov v literaturi: razskrivnostjenje religioznega ali prebitje svobodomiselnosti in uglasitev s krščansko naravnanostjo.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani [1]
  • Društvo slovenskih pisateljev [2]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kos, Janko, Dolinar, Ksenija in Blatnik, Andrej (ur.). Slovenska književnost. Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.