Valdemar II. Danski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Valdemar II. Zmagovalec
Coin minted for king Valdemar II of Denmark, Valdemar II Sejr.jpg
Kovanec Valdemarja II., zdaj v Zgodovinskem muzeju Univerze Lunda
Kralj Danske
Vladanje1202–1241
PredhodnikKnut VI.
NaslednikErik IV.
Mlajša kraljaValdemar Mlajši, 1218–1231
Erik IV., 1231–1241
Rojstvo28. junij 1170
Ribe, Jutland, Danska
Smrt28. marec 1241 (star 70 let)
Grad Vordingborg, Vordingborg, Danska
Pokopcerkev sv. Benedikta, Ringsted, Danska
ZakonecDagmar Češka
Berengarija Portugalska
Otroci
med drugimi...
Valdemar Mlajši
Erik IV.
Abel Danski
Krištof I.
Polno ime
Valdemar Valdemarsen
Vladarska hišaEstridsen
OčeValdemar I.
MatiSofija Minska
Veroizpovedrimskokatoliška

Valdemar II. Zmagovalec (dansko Valdemar Sejr) ali Osvajalec, je bil od leta 1182 do 1202 vojvoda Schleswiga in od leta 1202 do svoje smrti kralj Danske, * 28. junij 1170, † 28. marec 1241.

Vzdevek Sejr, ki v danščini pomeni zmaga, je kasnejši izum in ni nastal med njegovim kraljevanjem.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Bil je drugi sin danskega kralja Valdemarja I. in Sofije Minske. Ko mu je umrl oče, je bil star komaj dvanajst let. Imenovan je bil za vojvodo Južne Jutlandije (latinsko dux slesvicensis).[1] Njegov regent je bil škof Valdemar Knudsen, nezakonski sin danskega kralja Knuta V. Škof Valdemar je bil ambiciozen mož in je svoje ambicije prikrival kot ambicije mladega Valdemarja. Ko je bil škof Valdemar leta 1192 imenovan za bremenskega nadškofa, je bil razkrit njegov načrt, da bi s pomočjo nemškega plemstva strmoglavil danskega kralja Knuta VI., starejšega brata vojvode Valdemarja, in se postavil na danski prestol.

Vojvoda Valdemar je prepoznal grožnjo, ki jo je predstavljal škof Valdemar. Leta 1192 ga je povabil v Aabenrao, škof pa je nato pobegnil na Norveško, da bi se izognil aretaciji. Naslednje leto je škof Valdemar s podporo Hochenstaufnov organiziral floto 35 ladij in napadel obalo Danske ter zahteval danski prestol zase na podlagi dejstva, da je sin kralja Knuta V. Leta 1193 ga je kralj Knut VI. ujel. Od leta 1193 do 1198 je bil v ujetništvu v Nordborgu in nato do leta 1206 v stolpu gradu Søborg na Zelandiji. Kasneje je bil osvobojen na pobudo Dagmar Češke, žene vojvode Valdemarja, in papeža Inocenca III. in po prisegi, da se ne bo nikoli več vmešaval v danske zadeve.[2]

Mladi vojvoda Valdemar se je soočal tudi z grožnjo grofa Adolfa III. Holsteinskega. Adolf je skušal prepričati druge nemške grofe, da bi Danski vzeli južno Jutlandijo, in pomagal v zaroti škofa Valdemarja, da bi zasedel danski prestol. Ko je bil škof spet v zaporu, je vojvoda Valdemar odšel s svojimi enotami na jug ter zavzel Adofovo trdnjavo v Rendsburgu. Grofa je v bitki pri Stellau leta 1201 premagal in ujel in ga zaprl v celico poleg celice škofa Valdemarja. Dve leti kasneje si je grof Adolf zaradi bolezni lahko kupil pot iz zapora tako, da je vojvodi Valdemarju prepustil ves Schleswig severno od Labe. Novembra 1202 je starejši brat vojvode Valdemarja, kralj Knut VI., nepričakovano umrl brez otrok.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Skandinavska kraljestva leta 1219

Valdemar II je začel vladati leta 1202 po smrti svojega starejšega brata Knuta VI. in postal eden od najpomembnejših danskih kraljev. Med njegovo vladavino je danska ekspanzija dosegla vrhunec. Danska je imela vpliv na celotno baltsko regijo, še posebej na Estonijo. Da bi podprl to širitev, je prenesel sedež oblasti z Jutlandije na Sjælland. Zavladal je tudi v Holsteinu, potrdil svojo oblast nad Schleswigom in 15. junija 1219 v bitki pri Lyndanisse (današnji Talin) osvojil Estonijo. Med to bitko je po legendi z neba padla danska zastava.

Leta 1225 je bil Valdemarja II. in njegovega sina ujel grof Henrik I. Schwerinski. Pobudnik tega dejanja je bil cesar Friderik II. Za Valdemarjevo izpustitev se je zavzel tudi papež Honorij III., zato je cesar Valdemarja izpustil pod pogojem, da mu preda Holstein. Valdemar II. je bil osvobojen in že decembra 1225 razglasil sporazum za neveljaven. Začel je zbirati vojsko, sklenil zavezništvo z Welfi in se leta 1227 spopadel z nasprotnikom. V bitki pri Bornhövedu je bil zaradi izdaje kmetov poražen in izgubil oko. Bitka je pomenila konec njegovih prizadevanj za razširitev ozemlja.

Notranja politika[uredi | uredi kodo]

Pred uvedbo zakonika Jyske Lov je imela vsaka danska dežela svoje zakone; izjema je bila Utlandija, kjer je veljal Frizijski zakonik (Lex Frisionum)

Valdemar se je nato posvetil domačim zadevam. Ena od sprememb, ki jih je uvedel, je bila podelitev posesti svojim pristašem. To je povečalo moč plemiških družin (højadelen) in izboljšalo položaj nižjega plemstva (lavadelen). Svobodni kmetje so izgubili svoje tradicionalne pravice in privilegije iz obdobja Vikingov.[3]

Preostanek svojega življenja je posvetil pripravi zakonika Jyske Lov, ki je veljal do leta 1683. Zakonik je bil potrjen na zboru plemstva v Vordingborgu leta 1241, tik pred Valdemarjevo smrtjo.

Valdemar II. je bil pokopan poleg svojih dveh žena v opatiji Ringsted.

Družina[uredi | uredi kodo]

Valdemar II. se je leta 1205 poročil z Marketo, hčerko češkega kralja Přemysla Otokarja I., ki se je po poroki preimenovala v Dagmar. Leta 1212 ali 1213 je umrla na porodu svojega drugega sina. Valdemar je leta 1218 svojega najstarejšega sina Valdemarja Mlajšega imenoval za svojega sovladarja. Sin je bil leta 1231 na lovu smrtno ranjen.

Leta 1214[4] se je Valdemar II. poročil s princeso Berengarijo Portugalsko, s katero je imel hčerko in tri sinove, ki so vsi trije postali danski kralji:

  • Erik IV. (1216 – 10. avgust 1250),[5]
  • Sofija Danska (1217–1247), poročena leta 1230 z brandenburškim mejnim grofom Ivanom I.,[5]
  • Abel (1218 – 29. junij 1252)[5]
  • Krištof I. (1219 – 29. maj 1259)[5] in
  • mrtvorojen otrok (1221).

Valdemar je imel tudi dva izvenzakonska sinova:

  • Nielsa, grofa Hallanda, in
  • Knuta, vojvodo Estonije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Esben Albrectsen. "Das Abel-Geschlecht und die Schauenburger als Herzöge von Schleswig". Marion Hartwig and Frauke Witte (prev.). V Die Fürsten des Landes: Herzöge und Grafen von Schleswig, Holstein und Lauenburg. Carsten Porskrog Rasmussen (ur.) v imenu Gesellschaft für Schleswig-Holsteinische Geschichte, Neumünster: Wachholtz, 2008, str. 52–71. ISBN 978-3-529-02606-5
  2. Hans Olrik. "Valdemar (Knudsen), 1158–1236, Biskop af Slesvig". V Dansk biografisk leksikon, vol. XVIII: Ubbe – Wimpffen, str. 193–197.
  3. Danmark Historie IIperbenny.dk
  4. Hundahl 2014, str. 270.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Line 2007, str. 581.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Line, Philip (2007). Kingship and State Formation in Sweden: 1130 – 1290. Brill.
  • Hundahl, Kerstin (2014). "Placing Blame and Creating Legitimacy: The Implications of Rugish Involvement in the Struggle over the Succession amidst the Danish Church Strife c.1258–1260". V Hundahl, Kerstin; Kjær, Lars; Lund, Niels (ur.). Denmark and Europe in the Middle Ages, c.1000–1525: Essays in Honour of Professor Michael H. Gelting. Ashgate Publishing.
  • Petersen, Leif Inge Ree (2010). "Battle of Bornhöved". V Rogers, Clifford J. (ur.). The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology. 1. Oxford University Press.
Valdemar II. Zmagovalec
Rodbina Estridsen
Rojen: 9. maj 1170 Umrl: 28. marec 1241
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Knut VI.
Kralj Danske
1202–1241
z Valdemarjem Mlajšim (1218–1231 in)
Erikom IV. (1232–1241)
Naslednik: 
Erik IV.
Predhodnik: 
Krištof Jutlandski
Vojvoda Schleswiga
1183–1216
z Valdemarjem Mlajšim (1209–1216)
Predhodnik: 
Knut I.
Vojvoda Estonije
1240–1241