Vajtim
Vajtim ali Gjëmë (Gjâmë v gheškem narečju albanščine) je albanski obred petja žalostink in tožb za umrlim. Običajno pojejo žene ali skupine žena. V severni Albaniji je mogoče videti moške pri petju.
Južna Albanija[uredi | uredi kodo]
V južni Albaniji ponavadi ena od žena zapoje pesniške verze, zbor pa za njo prevzame refren. V južni Albaniji je Vajtim stvar žena, v severni Albaniji pa lahko sodelujejo tudi moški. Pesem bo pokojnega pozivala, naj vendar vstane od mrtvih, ker vse, kar je imel v lasti in kar mu je bilo drago, kliče, da se vrne v življenje. V preteklosti so bogate družine za dober vajtim najemale poklicne žalovalke. Turški popotnik Evliya Çelebi je leta 1670 obiskal Gjirokastër v južni Albaniji, takrat del Osmanskega cesarstva, in poročal iz mesta naslednje: [1]
Prebivalci Gjirokastra žalujejo za svojimi pokojnimi sorodniki štirideset ali petdeset, pa tudi tja do osemdeset let. Vsako nedeljo se vsi sorodniki umrlega zberejo v domu in plačajo poklicnim žalovalkam, da jokajo in stokajo, tarnajo in objokujejo, skratka zganjajo glasen stok in jok. V nedeljo v kraju ni zdržati zaradi vsega tega hrupa in rjovenja. Gjirokastër sem imenoval mesto tarnanja. Neverjetno je, s kakim občutkom znajo te poklicne žalovalke jokati in tarnati, bolj kot za lastne sorodnike za nekoga, ki je že sto let mrtev in s katerim sploh niso v sorodu. In kako ti jamrajo! Šele ko jih izčrpa lakota, odnehajo.
Posebna vrsta Vajtimov je E qara me ligje (Jokanje s stokanjem), na katerega se naleti v Labëriji. [2] Klicaj pri petju je raztegnjen Oi-oi. Izraz Oirat je uporabil albanski skladatelj Aleksander Peči svoji operi Oirat. [3]
Severna Albanija[uredi | uredi kodo]
Gjâma e Burrave, ( Tarnanje moških) je obred ob smrti, ki ga opravljajo samo moški, in to samo v albanskem visokogorju Dukagjin, Gjakovë in Iballë, Pukë. [4] Da se ta obred opravi, je potreben sklepčni zbor desetih ali več moških. Med obredom se možje tolčejo po prsih in praskajo po obrazu, ponavljajoč ves čas: O i mjeri unë për ty o biri / nipi / miku jem, (O jaz ubožec, o moj sin - nečak, prijatelj, odvisno od pokojnika). Namen obreda Gjâma je bil, dati svoji žalosti duška, hkrati pa širiti žalostno novico po sosednjih krajih, da so tudi drugi prišli obiskat pokojnikovo družino. V času komunističnega režima je bil obred strogo prepovedan. Ponovno je zaživel po letu 1990. [5] [6] Izvor Gjâme je povezan s smrtjo Skenderbega leta 1468. Marinu Barletiju naj bi si Lekë Dukagjini ruval lase in pulil brado ob globoki žalosti zaradi smrti svojega voditelja. Tradicija se je ohranila v področju Malësia. [7]
Albanski katoličani z Malësia so Gjâmo opravljali pogosteje kot pa muslimani. Muslimanska vera moškemu prepoveduje jokati za mrtvimi. Albanski katoličani v Črni gori Gjâme danes ne opravljajo več, namesto tega najemajo Gjâmatarë, poklicne žalovalke iz severne Albanije. [8]
Vajtim je v albanski mitologiji dobro znan. Med najlepše dele cikla Krešnikov spada Vajtimi i Ajkunës, (Ajkuna žaluje). [9]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Elsie, Robert (2000). A dictionary of Albanian religion, mythology, and folk culture. New York University Press. str. 95–96. ISBN 0-8147-2214-8. Pridobljeno 9. junija 2010.
- ↑ Tole, Vasil (2010). »Inventory of Performers on Albanian Folk Iso-Polyphony« (PDF). Albanian Music Council. str. 100–101. Pridobljeno 2. avgusta 2010.
- ↑ Tole, p.117
- ↑ Gjovalin Shkurtaj: Etnografi e të folurit të shqipes: (përmbledhje studimesh socio- dhe etnolinguistike). Shtëpia Botuese e Librit Universitar, 2004. Page 42
- ↑ Gjëma e burrave. Traditë malësore
- ↑ Gjâma e burrave, Nikaj-Mërtur
- ↑ Ahmedaja, Ardian; Haid, Gerlinde (2008). European voices: Multipart singing in the Balkans and the. Boehlau Verlag. str. 247–248. ISBN 978-3-205-78090-8. Pridobljeno 9. junija 2010.
- ↑ Ahmedaja p.24G
- ↑ Elsie, Robert (2004). Songs of the frontier warriors. Bolchazy-Carducci. str. 341. ISBN 0-86516-412-6. Pridobljeno 2. julija 2010.