Uporabnik:Stebunik/peskovnik23 - Felix Austria

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Felix Austria[uredi | uredi kodo]

Za druge pomene glej Felix Austria (razločitev).

Reklo Felix Austria ali Tu felix Austria' izraža mnenje, da imajo Avstrijci - posebno posrečen značaj oziroma način življenja. To besedno zvezo je leta 1364 prvič uporabil vojvoda Rudolf IV. na svojih pečatih - kot domneva Franz Kürschner, v čast pridružitve Tirolske.[1]

Ta izrek se ponovno pojavi v latinskem distihu, ki označuje zlasti uspešno poročno politiko večstoletne avstrijske vladarske hiše, Habsburžanov:

Felix Austria (latinski izvirnik)
Glückliches Österreich (nemški prevod)
Srečna Avstrija (slovenski prevod)

’"Bélla geránt aliī, tu félix Áustria nūbe.
 Nám quae Márs aliīs, dát tibi díva Venūs."

"Kriege lass andere führen, du, glückliches Österreich, heirat’!
 Denn was den anderen Mars, Venus, die Göttin, gibt’s dir."

"Naj se vojskujejo drugi, srečna se, Avstrija, ženi."
Kar namreč drugim da Mars, Venera tebi nakloni."

V času Avstrijskega cesarstva je skrajšana rečenica »Felix Austria«, delno povezana z Alegorijo miroljubne Avstrije, našla pot tudi v pogovorni jezik. Po dokaj kritičnem mnenju Tržačana Magrisa [2] je ideja bržkone nastala v času po Napoleonovih vojnah, v obdobju bidermajerske obnove kot del »habsburškega mita«, ki naj bi podal razloge za obstoj velikanske srednjeevropske Habsburške monarhije, ki se je soočala z vedno večjimi izzivi.[3]

Mit o »nadnarodni, večno vesoljni in pravljični Podonavski monarhiji« je po svojem koncu leta 1918 dobil jasne literarne in estetske obrise, in sicer so jih podajali Joseph Roth, Franz Werfel, Stefan Zweig in Robert Musil; z njim nadaljujeta po letu 1945 Heimito von Doderer in Alexander Lernet-Holenia.[4] Za avstrijsko književnost in razumevanje države je bil značilen »kategorični imperativ nedelovanja«,[5] ki se izraža skozi tri motive: „nadnacionalizem“, „uradništvoljubje“ „strastno uživaštvo“.[6]

To besedno zvezo v zadnjem času uporabljajo na različnih področjih, kot je način življenja avstrijskega prebivalstva, (domnevno) srečno stanje države, na primer njen pravni sestav[7] in kulturna podjetja,[8] ali skozi razkošnost javnega življenja, ki se lahko ukvarja z neresnimi postranskostmi.[9]

Britanski germanist Anthony Bushell je izraz leta 2013 prevzel za prevladujočo zgodovinsko pripoved o žrtvi, ki je ločila uspešno povojno Avstrijo od kakršnega koli sklicevanja na Avstrijo v času nacionalsocializma, tj. od Anschlussa do osvoboditve oziroma zasedbe 1945.[10]


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Franz Kürschner: Die Urkunden Herzog Rudolfs IV. von Österreich. v: Archiv für österreichische Geschichte. Bd. 49, 1872, S. 1–88, hier S. 30 f.
  2. ↑ Claudio Magris (* 10. IV. 1939 v Trstu) je italijanski pisatelj, germanist in prevajalec, kakor tudi dopisnik Corriere della sera. Prejel je več uglednih književnih nagrad. Do upokojitve 2006 je bil na Tržaški univerzi profesor za sodobno nemško slovstvo
  3. ↑ Claudio Magris: Der habsburgische Mythos in der österreichischen Literatur. 2. Auflage. Müller, Salzburg 1988, S. 10. Siehe Birthe Hoffmann: Opfer der Humanität. Zur Anthropologie Franz Grillparzers (= Literaturwissenschaft / Kulturwissenschaft.). Deutscher Universitätsverlag, Wiesbaden 1999 (zugleich Dissertation, Universität Kopenhagen, 1997), S. 39.
  4. ↑ Dana Pfeiferová: Christoph Ransmayr mit Claudio Magris gelesen: Der Habsburgische Mythos in „Die Schrecken des Eises und der Finsternis“ und der Ästhetizismus in „Die letzte Welt“. In: Manfred Müller, Luigi Reitani (izd.): Von der Kulturlandschaft zum Ort des kritischen Selbstbewusstseins: Italien in der österreichischen Literatur (= Transkulturelle Forschungen an den Österreich-Bibliotheken im Ausland. Bd. 6). Lit, Wien, Berlin 2011, S. 187–194, hier S. 187 f.
  5. ↑ Claudio Magris: Der habsburgische Mythos in der österreichischen Literatur. 2. Auflage. Müller, Salzburg 1988, S. 79.
  6. ↑ Irmgard Wirtz: Joseph Roths Fiktionen des Faktischen: Das Feuilleton der zwanziger Jahre und Die Geschichte von der 1002. Nacht im historischen Kontext (= Philologische Studien und Quellen. Bd. 144). Erich Schmidt, Berlin 1997 (zugleich Dissertation, Universität Bern, 1995), S. 9.
  7. ↑ Z. B. Birgit Weitemeyer: Stiftungsland Österreich – Felix Austria? Aktuelle Entwicklungen und Tendenzen im Zivil- und Steuerrecht. In: npoR. Zeitschrift für das Recht der Non-Profit-Organisationen ISSN 1868-3770, Bd. 1, 2009, Nr. 4, S. 109 f.; Wolfgang Kessler: Tu felix Austria? Lehren aus der österreichischen Gruppenbesteuerung. In: Der Betrieb. ISSN 0005-9935, Bd. 62, 2009, Nr. 51/52, S. 2737–2741; Axel Reidlinger, Franz Stenitzer: Kartellrechtsvollzug in Österreich. Tu felix Austria? In: Zeitschrift für vergleichende Rechtswissenschaft. ISSN 0044-3638, Bd. 113, 2014, Nr. 3, S. 425–443.
  8. ↑ Małgorzata Leyko, Artur Pełka, Karolina Prykowska-Michalak: Felix Austria, Dekonstruktion eines Mythos? Das österreichische Drama und Theater seit Beginn des 20. Jahrhunderts. Litblockin, Fernwald 2009, ISBN 978-3-932289-07-1.
  9. ↑ Charles E. Ritterband: Dem Österreichischen auf der Spur. Expeditionen eines NZZ-Korrespondenten. Böhlau, Wien / Köln / Weimar 2010, ISBN 978-3-205-78399-2, Artikel „Tu felix Austria (Februar 2008)“, S. 112.
  10. ↑ Geoffrey C. Howes: Rezension zu Bushell. In: Journal of Austrian Studies. Bd. 47, 2014, Nr. 4, DOI: 10.1353/oas.2014.0060, S. 145–147.

Belege[uredi | uredi kodo]


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(nemško)
  • Stephan Vajda: Felix Austria. Eine Geschichte Österreichs. Ueberreuter, Wien 1980, ISBN 3-8000-3168-X, Kapitel „Felix Austria. Der österreichische Weg nach 1945“, S. 593–601.
  • Claudio Magris: Der habsburgische Mythos in der österreichischen Literatur. 2. Auflage. Müller, Salzburg 1988, ISBN 3-7013-0751-2.
(angleško)
  • Anthony Bushell: Polemical Austria. The Rhetorics of National Identity from Empire to the Second Republic. University of Wales Press, Cardiff 2013, ISBN 978-0-7083-2604-6, Kapitel „Felix Austria?“, S. 15–25.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Stub icon

Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.



Pax Austriaca[uredi | uredi kodo]

Izraz Pax Austriaca, včasih Pax Habsburgica, opisuje osnovno cesarsko usmeritev Habsburžanov, znane tudi kot ’’Habsburška vladarska hiša’’. [1][2][3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

’’Felix Austria’’[uredi | uredi kodo]

Povezan z vladarskim geslom „Pax Austriaca” je nastal kot logična posledica tudi rek „Felix Austria”.

Rek "Felix Austria" nekateri pripisujejo "Kralju Matjažu", ki je nekaj let vladal med drugim tudi kot avstrijski vojvoda.[4] Matija Hunyadi, poznan zgodovinarjem kot Matija Korvin, se je v slovensko ljudsko zavest - in tako ga imenujejo mnoge pravljice - zapisal kot Pravični kralj Matjaž. Podobno ga ima v spominu tudi ogrsko izročilo, na primer pregovor, ki pravi:

Közmondás Mátyás királyról (madžarsko izvirno besedilo) [5] Pregovor o Kralju Matjažu (slovenski prevod)

"Meghalt Mátyás király - oda az igazság."

"Umrl je kralj Matjaž - z njim pa tudi pravica".[6]

Čeprav je on uporabljal ta izrek, pa v tem ni bil prvi. Poleg tu navedenega distiha pa obstaja tudi veliko različic, oziroma podobnih rekel. Večinoma so jih uporabljali resni pisatelji, nekatera pa so služila tudi za šalo.

Ta izrek se ponovno pojavi v latinskem distihu, ki označuje zlasti uspešno poročno politiko večstoletne avstrijske vladarske hiše, Habsburžanov:

Felix Austria (latinski izvirnik)
Glückliches Österreich (nemški prevod)
Srečna Avstrija (slovenski prevod)

’"Bélla geránt aliī, tu félix Áustria nūbe.
 Nám quae Márs aliīs, dát tibi díva Venūs."

"Kriege lass andere führen, du, glückliches Österreich, heirat’!
 Denn was den anderen Mars, Venus, die Göttin, gibt’s dir."

"Naj se vojskujejo drugi, srečna se, Avstrija, ženi."
Kar namreč drugim da Mars[7], Venera[8] tebi nakloni."

Zgodovina ’’Pax Austriaca’’[uredi | uredi kodo]

Lahko sklepamo, da je samo po sebi umevno, da je geslo „Pax Austriaca” pogoj za „Felix Austria”; če vlada v deželi in po svetu mir, je mogočen vsakovrsten napredek: v gospodarstvu, znanosti, umetnosti, da celo v filozofiji in verskem življenju.

Glede Pax Austriaca zgodovina ugotavlja, da se ta miroljubna usmerjenost kot rdeča nit vleče skozi zgodovino Podonavske monarhije.

  1. Nadvojvoda Friderik III. velja za začetnika te usmeritve, saj je bil prvi Habsburžan, ki je bil izvoljen za svetorimskega cesarja in je skoval geslo A.E.I.O.U. (Ves svet je podvržen Avstriji). [9]
  2. Njegov naslednik cesar Maksimilijan I. je razširil habsburška ozemlja in sicer s porokami, ne z vojno. S tem ravnanjem je uveljavil geslo »Bella gerunt alii, tu felix Austria nube« (»Naj se drugi vojskujejo; ti, srečna Avstrija, pa se poročaj«).[9]
  3. Cesar Karel V. je predvsem poskušal dejansko uveljaviti trajni mir v Evropi.[9] Nadaljnji poskusi vzpostavitve „Pax Habsburgica” v Evropi se je nadaljevala do 30-letne vojne.[3] Vestfalski mir je končal univerzalne težnje Habsburške monarhije in končal možnost Pax Austriaca, čeprav je bil izraz uporabljen tudi za opis poznejših politik Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ University of California, Los Angeles Center for Medieval and Renaissance Studies (1972). Viator (v angleščini). University of California Press. ISBN 978-0-520-02145-7.
  2. ↑ Krasa, Selma (2007). Die Allegorie der Austria: die Entstehung des Gesamtstaatsgedankens in der österreichisch-ungarischen Monarchie und die bildende Kunst (v nemščini). Böhlau Verlag Wien. ISBN 978-3-205-77580-5.
  3. ↑ 3,0 3,1 Olsen, John Andreas; Gray, Colin S. (27. oktober 2011). The Practice of Strategy: From Alexander the Great to the Present (v angleščini). OUP Oxford. ISBN 978-0-19-960863-8.
  4. ↑ Gerald Krieghofer (28. oktober 2017). »ZITATFORSCHUNG: "Bella gerant alii: tu, felix Austria, nube!" König Matthias Corvinus (angeblich)«. Falschzitate. Pridobljeno 17. oktobra 2023.
  5. ↑ Hirado.hu (6. april 2021). »„Meghalt Mátyás király, oda az igazság" – A nap, amikor elhunyt az utolsó nagy magyar uralkodó«. Híradó (hirado.hu). Pridobljeno 19. oktobra 2023.
  6. ↑ Kralj Matjaž - Matija Korvin (madžarsko: Hunyadi Mátyás, romunsko: Matia Corvin; 1443-1490), je bil ogrski in češki kralj ter avstrijski vojvoda. Umrl je zaradi zastrupljenja s figami na Dunaju
  7. ↑ Mars, Martis - Mars, pogansko-rimski bog vojne
  8. ↑ Venus, Veneris - Venera, pogansko-rimska boginja ljubezni
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Ladner, Gerhart Burian (1983). Images and Ideas in the Middle Ages: Selected Studies in History and Art (v angleščini). Edizioni di storia e letteratura.
  10. ↑ Mitchell, A. Wess (2019). .com/books?id=-ciXDwAAQBAJ&q=pax+austriaca&pg=PA228 Velika strategija habsburškega imperija (v angleščini). Princeton University Press. ISBN 978- 0-691-19644-2. {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)

References[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(nemško)
(italijansko)


Predloga:Paxes

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Stebunik/peskovnik23_-_Felix_Austria&oldid=6110637«