Uporabnik:Luka11235/Ikebana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ureditev v slogu šoka 40. ravnatelja šole ikebane Ikenobo, Sendža. Skica iz dela Soka Hjakki šole Šidžo (1820).
Cvetlični aranžma v tokonomi (niša v tradicionalni japonski hiši) pred kakemonom ("visečim zvitkom")

Ikebana (生け花, "živeče cvetje") je japonska umetnost aranžiranja cvetja.[1][2] Znana je tudi kot Kado (華道, "pot cvetja"). Tradicija sega v 7. stoletja, ko so na oltarjih darovali cvetje. Kasneje so jih postavljali v hišne niše tokonome. Višek popularnosti je sprva dosegla v 16. stoletju pod vplivom budističnih mojstrov čajne ceremonije, od takrat pa le še narašča, saj je danes na Japonskem in drugje preko 1.000 različnih šol aranžiranja.

Kado se šteje za eno od treh klasičnih japonskih umetnosti uglajenosti, poleg umetnosti kodo ("pot kadila/dišav") in čado - Japonske čajne ceremonije.

Izraz "ikebana" je sestavljen iz japonskega glagola ikeru (生ける, "ohranjati živo, aranžirati vetje, živeti") in hana (花, "roža, cvet"). Možni prevodi so "dajanje življenja cvetlicam" ali "aranžiranje cvetja".[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Risba aranžmaja micu-gusoku iz Senden-šo (15.–18. stoletje)
Ilustracija iz Kao iraj no Kadenšo, verjetno najstarejši obsežni rokopis, ki uči o ikebani, iz časa kmalu po Ikenobu Senkeju. Kaže raznolike široke (desno) in pokončne sloge aranžiranja tatebana (ogibana).

Rastline igrajo pomembno vlogo v domorodem japonskem šintoizmu. Joriširo je predmet, ki privlači svete duše. Zimzelene rastline so tradicionalno novoletno okrasje, ki postavljene v parih pred hišo prikličejo duše prednikov (imenovane tudi kami) na žetev.[4]

Preživljanje časa z opazovanjem in občudovanjem cvetlic preko letnih časov se je med japonskim plemstvom uveljavilo že precej zgodaj. Antologiji poezije Vaka, Man'jošu in Konin Wakašu iz obdobja Hej'an (794-1185), sta vključevali mnoge pesmi s temo cvetja. V tem času se je s Kitajske in Koreje razširil budizem in pogosto je postalo darovanje cvetja na budističnem oltarju. Čeprav je v Indiji, od koder budizem izhaja, najpogostejša uporaba lotusovega sveta, so na Japonskem uporabljali domorodno sezonsko cvetje. Medtem ko so na Kitajskem aranžiranje učili budistični svečeniki, so na Japonsko predstavili samo najbolj osnovne elemente te umetnosti, ki dolgo časa ni imela pomena. Šlo je bolj za postavljanje rož v vaze brez sistema, po tem pa predstavitev teh rož kot daritev v templjih in pred svetišči prednikov brez nekega izrisanega sistema. Prvi sistem se je imenoval šin-no-hana ("središčno aranžiranje cvetja"). Večja veja bora ali ciprese je bila postavljena navpično v sredino vaze med tri ali pet sezonskih cvetlic. Takšne, večinoma simetrične postavitve, so se pojavile v japonskih verskih slikah 14. stoletja. Šlo je za prvi poskus oponašanja naravne pokrajine. Večja veja je predstavljala ozadje, cvetovi slive ali češnje srednjo razdaljo, manjše cvetje pa ospredje.[5] V obdobjih Kamakura in Nanboku-čo se je med drugim pojavila postavitev micu-gusoku. Različni budistični spisi se imenujejo po cvetlicah, npr. Kegon-kjo (Sutra cvetnega venca) in Hokke-kjo (Lotusova sutra). Zvitek Čodžu-džinbucu-giga (Zvitek poskakujočih živali in ljudi) prikazuje lotusov cvet, ki ga opica/menih poklanja pred žabo, ki oponaža Buda.[6]

Z razvojem arhitekturnega sloga šo'in-zukuri v obdobju Muromači (1336-1573) so postali viseči zvitki kakemono in posode primerni predmeti za postavitev v prostor ošiita (押板 "potisnjena deska"), predhodnik niše tokonoma in dvonivojskih polic čigajdana (違い棚). V tem prostoru so razstavili tudi cvetlične aranžmaje v vazah, ki so vplivale na notranji dizajn, ki je postal bolj enostaven in prefinjen.[5] Ta slog dekoracije se je imenoval zašiki kazari (座敷飾).[7] Niz treh ceremonialnih predmetov pri budističnem oltarju, imenovanih micu-gusoku, je vseboval svečnik, kadilnico in vazo z rožami, ki so bile aranžirane v najstarejšem slogu tatebana/tatehana (立花, "stoječe cvetje"), kjer aranžma sestoji iz elementov šin (ali motoki, 本木 "izvorno drevo") in šitakusa (下草, "podrast").[8] Nedavne zgodovinske raziskave zdaj kažejo, da je bila praksa tatebana[9] sinteza večih sistemov prepričanj, vključno z budističnim, šintoistični joriširo pa je najverjetneje izvor japonskega prakticiranja ikebane, ki ga poznamo danes. Skupaj tvorita podlago za izvorno, zgolj japonsko izpeljavo izdelave ikebane.

Umetnost se je razvijala zelo počasi in mnoge šole so nastajale šele proti koncu 15. stoletja po koncu obdobja državljanske vojne. Osmi šogun Jošimasa Ašikaga (1436-1490) je bil pokrovitelj umetnosti in največji spodbudnik slavnostnega čaja ča-no-ju in aranžiranja ikebane. Jošimasa je na koncu celo abdiciral s prestola in se posvetil umetnosti. Rečeno je, da se cvetja, ponujenega ob priložnostih slavja in predstavljenega kot darilo bogovom, ne daruje ohlapno, ampak naj bi predstavljalo ustvarjalčev čas in posvečene misli. Potem so se začela formulirati tudi pravila.[5]

Slavni slikar Soami, Jošimasov sodobnik, je zasnoval idejo predstavljanja treh elementov nebes, človeka in zemlje, iz katerih rastejo principi današnjega aranžmaja. V Jošimasovem Templju srebrnega paviljona (Ginkaku-dži) v Kjotu, za katerega bi lahko rekli, da sta se v njem razvijali umetnosti čajne ceremonije (ča-no-ju) in ceremonija kadila (ko-avase), je prišlo tudi do največjega razvoja ikebane.[5]

Umetniki šole Kano, kot so Seššu Tojo (1420-1506), Sesson, Kano Masanobu, Kano Motonobu (1476-1559) in Šugecu iz 16. stoletja so bili ljubitelji narave, tako da so ikebano v tem obdobju razvila korak dlje od templjev in sobne okrasitve ter začeli razmišljati o naravni lepoti v cvetnem aranžmaju. V tem času se je ikebana imenovala rikka.[5]

Ista doba je zasnovala še eno obliko, imenovano nagejrebana. Rikka in nagejrebana sta dve veji, na kateri se je razdelila ikebana. Popularnost teh slogov je med obema nihala več stoletji. Na začetku je bila rikka toga, formalna in bolj dekorativna, nagejrebana pa enostavnejša in bolj naravna.[5]

Čeprav je postajala nagejrebana v obdobju Higašijama bolj priljubljena, je bila rikka še vedno v ospredju. Nagejrebana je postala zares popularna šele v obdobju Momojama, približno sto let po Jošimasu Ašikagi. V tem obdobju je tudi ceremonija ča-no-ju dosegla najvišji razvoj in močno vplivala na cvetlično umetnost. Kdor je prakticiral pitje čaja, je zelo verjetno sledil tudi ikebani.[5]

Po dolgem boju za obstoj se je nagejrebana ločila od rikke in postala zelo popularna. Ljudje v 16. stoletju so jo pozdravili zaradi svobodnih linij in naravne lepote. Rikka je bolje predstavljala okus obdobje Higašijama, nagejrebana pa okus obdobja Momojama. Rikka je v tem času celo izgubljala na popularnosti, a je doživela še večji razcvet v obdobju Edo (1603-1668), ko so jo oživeli. V obdobju Higašijama je bila rikka zgolj kot okrasje v sobi ob slovesnih priložnostih, kasneje pa so jo videli kot fino umetnost in razvedrilo za višje sloje.[5]

Ikebana je bila vedno obravnavana kot dostojanstven dosežek. Vsi najbolj slavni japonski generali so bili mojstri te umetnosti, saj je umirjala njihove misli in razjasnila odločitve na bojnem polju. Bojevniki, kot sta bila Hidejoši in Jošimasa, so dokaz, da je prakticiranje ikebane dober trening, celo za bolj možate ume. Rikka je dosegla višek popularnosti v eri Genroku.[5]

Mnoga dela o ikebani so nastajala stoletja od ere Ken'ej (1206-1207) do ere Genroku (1668-1704), temeljila pa so na Soamijevi idejo o treh elementih. Prva in ena pomembnejših je bila Sendenšo iz začetka ere Ken'ej. Vse druge so imele manj vrednosti, saj je bilo v njih zapisanih bolj malo pravil, zaradi tega pa so dajale vtis, da želijo prej zadržati informacije kot jih deliti z učenci ikebane. Uporabne so bile zaradi slik, po katerih se lahko spremlja napredovanje umetnosti. V obdobju Edo (17. stoletje) je bilo izdajanje knjig v razmahu in knjige o ikebani so si kar sledile. Izdali so tudi Sendenšo (仙伝抄), ki velja za najstarejši priročnik. Kavari Kaden Hišo (替花伝秘書) je nastal v 1. letu ere Kanbun (1661). Napisan je bil zelo poučno s prosto podanimi pravili in principi.[5] V obdobju Edo je bila to druga publikacija po Sendenšoju. Čeprav je besedilo po vsebini podobno komentarjem iz obdobja Muromači, so ilustracije kazale, kako uživati v Tačibani. Tačibana se je razširila od menihov do bojevniki in naprej na meščane. Kokon Rikka-šu (古今立花集) je bilo najstarejše objavljeno delo o rikki iz 12. leta ere Kanbun (1672). Kokon Rikka-tajzen (古今立花大全), objavljen v 3. letu ere Tenna (1683) je bil najbolj znan priročnik za rikko. Rikka Imajo Sugata (立華時勢粧) je izšel v 5. letu ere Džokjo (1688).

V eri Ken'ej je bila rikka enostavna in naravna, brez ekstremnih zavojev v aranžmaju, v eri Genroku pa so postale linije zapletene, forma pa je dobila tudi vzorce. To je bil čas visoke elegance, saj so bile vse fine umetnosti visoko razvite, predvsem tiskanje vzorcev za tkanine in okrasje. Proti koncu 17. stoletja je Korin, slavni umetnik z lakom in ustvaralec vrhunskih vzorcev, močno vplival na ikebano. V tem času je dajalo najbolj razveseljive in uglajene rezultate kombiniranje vzorcev ali dizajnov z linijami, ki so sledile naravni rasti rastlin.[5]

Na koncu 17. stoletja je umetnost dosegla svoj vrhunec in najvišjo stopnjo popolnosti. Še vedno pa so se ustvarjalci posluževali nenaravnih vijug, kar je vodilo v ponovno oživitev nagejrebane. Do takrat se je naenkrat poučeval samo ena veja ikebane, glede na okus dneva, kasneje pa so obstajali rivalski učitelji obeh vej.[5]

Slog rikka je dosegel svoj največji razmah v eri Genroku, nato pa je začela počasi zamirati. Od padca rikke se je uveljavila nagejrebana, izvor današnje ikebane. Od takrat se več ne imenuje nagejrebana, ampak je prevzela ime ikebana. V eri Tenmej (1781-1789) je nagejrebana oz. ikebana hitro napredovala, razvila se je velika lepota linije. Predstavniki umetnosti niso samo študirali narave, ampak so opažanja kombinirali z znanjem rikke, kar je ikebano pripeljalo v popolno stanje razvoja. Po eri Tenmej se je najčistejši in najboljši okus za ikebano začel izgubljati. Pojavila se je formalna in umetna oblika aranžmaja. To je današnja oblika, ki sledi pravilu/modelu nebes, človeka in zemlje.[5]

Najbolj priljubljene šole danes, Ikenobo, Enšu-rju, Mišo-rju, idr., se držijo teh pravil, v Tokiu in Kjotu pa so tudi mnogi mojstri ikebane, ki učijo preprostejše oblike Ko-rju in Ko-Šin-rju iz er Genroku in Tenmej.[5]

Najstarejša mednarodna organizacija Ikebana International je bila ustanovljena leta 1956. Princesa Takamado je njena častna predsednica.[10]

Privrženci[uredi | uredi kodo]

Privrženci in prakticerji kado, od učencev do učiteljev, so znani kot kadoka (華道家). Učitelj umetnosti kado se imenuje sensei (先生). Izraz prihaja iz sen ali saki (pred) in sei (življenje) – tj. tisti, ki je pred teboj, predhodnik. Pomembnejši Japonci, ki prakticirajo ikebano, so Džun'iči Kakizaki, Mokiči Okada in Juki Cudži. Slednji je marca 2015 predaval na TEDx dogodku v Šimizu, kjer je pojasnjeval razmerje med ikebano in lepoto.[11]

Šole[uredi | uredi kodo]

Danes obstaja na svetu več kot 1000 različnih vrst šol ikebane. Šolo običajno vodi iemoto, pogosto pa se vodenje prenaša iz roda v rod znotraj družine. Med najbolj znane šole spadajo:[12]
Ikenobo
iz okoli leta 700 (obdobje Hej'an) bi naj bila najstarejša. Začetki naj bi bili celo starejši, iz časa začetka gradnje drugega najstarejšega budističnega templja Rokkaku-do v Kjotu, ki ga je leta 587 dal zgraditi princ Šotoku, ki se je utaboril ob ribniku v današnjem osrednjem Kjotu. V 13. stoletju je Ono-no-Imoko, uradni državni odposlanec, s Kitajske prinesel običaj polaganja budističnega cvetja na oltar. Postal je svečenik v templju in vse svoje življenje posvetil aranžiranju cvetja. Izvorni svečeniki tega templja so živeli ob ribniku. Beseda za ribnik je v japonščini "ike" (池), za svečenika "bo" (坊). Povezava s členkom za svojino "no" (の) daje besedo "Ikenobo" (池坊) - "svečenik [od] jezera". Ime Ikenobo, ki ga je podaril cesar, se je vezalo na svečenike, ki so v tem templju specializirali v aranžiranju cvetja.

Ikenobō je edina šola, ki nima končnice -rju v svojem imenu, saj velja za izvorno šolo. Prvi sistematični klasični slogi, vključno z rikko, so se začeli v sredini 15. stoletja. Prvi učenci in učitelji so bili budistični svečeniki Ikenobo in člani budistične skupnosti. Sčasoma so se pojavile tudi druge šole, slogi so se spremenili in ikebana je postala navada v celotni japonski družbi.[13]

  •  Ikenobo (池坊) je razvila slog rikka, njene podružnice vključujejo šole:
    • Higašijama-rju
    • Senki-rju
    • Enšiu-rju
    • Sejzan-rju
    • Mišo-rju
  • Saga Go-rju (嵯峨御流) sega v čas cesarja Saga, ki je vladal med leti 809 in 823
  • Šogecudo Ko-rju – ustanovil menih Mjoe (1171-1231)
  • Ko-rju (古流) – ustanovil Oun Hoši ali Macune Iširo (1333-1402)
  • Higašijama Džišo-in-rju (東山銀閣院流) – ustanovil šogun Jošimasa Ašikaga (1436-1490), ki je bil imenovan tudi Higašijama-dono ali Džišo-in. Podružnice te šole so:
    • Senzan-rju
    • Higašijama-Ko-Sej-rju
    • Higašijama-rju (東山流)
    • Soami-rju (相阿弥流)
  • Senke-Ko-rju – ustanovil slavni mojster čaja Sen no Rikju leta 1520
  • Bišo-rju – ustanovil Goto Dajgakunokami ali Bišokuj Dokaku leta 1545
  • Enšu-rju (遠州流) – ustanovil Kobori Enšu (1579-1647). Veje te šole so številne:
    • Nihonbaši Enšu
    • Šin Enšu
    • Ango Enšu
    • Mijako Enšu
    • Sejfu Enšu
    • Asakusa Enšu

Teorija[uredi | uredi kodo]

Ker so prišli cvetlični aranžmaji na Japonsko s Kitajske z budizmom, so bili preveto s kitajsko in budistično filozofijo. Podlaga celotnega aranžiranja je budistična želja po ohranjanju življenja, iz česar sledi tudi veliko pravil, ki nadzorujejo obliko vaze, ki morajo pomagati pri podaljševanju življenja. Če ne bi ta želja prevladoval pri vseh darovanjih cvetlic, ohranjanju in zaščitnim sredstvom bržda ne bi posvečali toliko pozornosti.[14]

Ideja dobre in zle sreče vlada tako izbiri materialov kot obliki aranžmaja. Koncept hanakotoba (花言葉) je japonska oblika "govorice cvetlic". V tej praksi se pripiše rastlinam glede na barvo cvetov psihološke učinke in dejanja, ki se ubesedijo iz vtisov narave, prisotnosti trnov, z višino visokih rastlin, cvetlicami in venci cvetlic preko raznolikih tipov. Ti naj bi posredovali čustva brez potrebe po uporabi besed. Barva nekaterih cvetov naj bi prinašala nesrečo. Rdeči cvetovi se uporabljajo na pogrebih, nezaželeni pa so tudi zaradi povezave s plameni ognja. Liho število cvetov prinaša srečo, sodo pa se ne uporablja. Z uporabo lihega števila cvetov se izognemo simetriji in ravnovesju, ki se redko pojavljata v naravi, z gledišča japonske kulture pa nista zaželeni v nobeni umetnosti.

Ikebana je disciplinirana umetniška oblika, saj pri aranžiranju ne gre samo za enostavno polaganje cvetlic v posodo, ampak za združevanje narave in človeškega. V nasprotju z idejo večbarvnega aranžmaja cvetov se večkrat poudarja tudi druge dele rastline, kot je steblo in listi, osredotočenje pa je na obliki, liniji in formi. Čeprav je ikebana izraz ustvarjalnosti, njeno formo narekujejo nekatera pravila. Umetnikov namen se kaže preko barvnih kombinacij, lahkotnih linij in impliciranega pomena.

Druga pogosta, a ne izključna lastnost ikebane, je uporaba minimalizma. V nekaterih aranžmajih je uporabljeno samo minimalno število cvetov, razpršenih med stebla in liste. Oblika nekaterih temelji na raznostraničnem trikotniku, katerega glavne točke, navadno veje, predstavljajo nebesa, človeka in zemljo ali pa Sonce, Luno in Zemljo.[15] Upraba le-teh je omejena na nekatere šole in ni pogosta v tradicionalnih. Vidna izjema je slog rikka, ki sledi drugim predpisom. Posoda je lahko ključni element postavitve, zato so v uporabi zelo raznolike zasnove in materiali. V nekaterih šolah je posoda samo kontejner za vodo in je podrejena aranžmaju.

Upoštevanje vaze kot kaj več kot kontejner je čisto Japonsko. Razmišljajo v vodi gladini, ki jo vedno razkažejo kot površino zemlje, iz katere raste aranžma. To pripomore k učinku, da raste rastlina kar se da blizu naravnim razmeram.[16]

Pozornost je potrebno posvetiti tudi letnemu času, v katerem se aranžma sestavlja. V marcu prevladujejo močni vetrovi, zato so vijuge vej pod vtisom takšnih razmer. Poleti se Japonci veselijo nizkih, širokih posod, kjer je razgaljena voda, kar naredi učinek svežega in hladnejšega aranžmaja kot v pokončni vazi.[16]

Ni priložnosti, ki ne bi mogla biti nakazana z načinom aranžiranja. Morda se zdi čudno, da naš odhod od doma napoveduje nenavadna postavitev rož, a postavitve ikebane lahko naznanijo na stotine različnih dogodkov. Tako veliko japonskih poetov je vrbove dolge veje povezalo z dolgim življenjem, srečnim zakonom, ipd., da se pogosto uporablja za mnoga praznovanja in je prva izbira ob slovesu, saj dolžina veje obljublja varno vrnitev iz najdaljše poti, posebej če je veja oblikovana v popolni krog.[16]

Ob vselitvi je primerno belo cvetje, saj nakazuje na vodo, ki pogasi ogenj. Ogenj predstavlja večno grožnjo, saj je celotna hiša, razen strehe, navadno grajena iz vnetljivega materiala. Rdeče cvetje, ki je povezano z ognjem, se ob takšni priložnosti ne uporablja. Ob dedovanju so primerni zimzeleni, krizanteme ali kakršnokoli drugo dolgoživo cvetje, saj sporočajo, da bo bogastvo ali imetje ostalo za vedno.[16]

Obstajajo aranžmaji, primerni za vesele in žalostne dogodke. Ob smrti je primerno belo cvetje z mrtvimi listi in vejami, da izražajo mir. Vsi pokloni cvetja naj bodo še s popki, da lahko prejemnik občuduje njihovo odpiranje, kar je precej v nasprotju z zahodnjaškimi vidiki, da mora vse zapustiti cvetličarja že v popolnem stanju.[16]

Duhovni vidik umetnosti kado je zelo pomemben izdelovalcu. Nekateri menijo, da je pri aranžiranju ikebane potrebna tišina, drugi pa ne. Je čas, ko se občuduje stvari iz narave, ki jih večina ljudi spregleda zaradi hitrega življenja. Verjamejo, da postaneš bolj potrpežljiv in sprejemajoč za razlike, ne samo v naravi, ampak na splošno. Kado lahko navduši poistovetenje z lepoto v vseh umetniških oblikah. Je tudi čas, ko je človek povezan z naravo, kar nudi sprostitev za um, telo in duha.

Slogi[uredi | uredi kodo]

Aranžma Rikka Ikenoba Senka II, risba iz dela Rikka-no-Šidaj Kjudžusanpej-ari

Vzorci in slogi so se razvijali in do konca 15. stoletja so bili aranžmaji dovolj pogosti, da so dosegli navadne ljudi in ne samo cesarske družine in njenih podanikov.

Ikebana je bila sprva zelo preprosta, sestavljena iz zgolj nekaj stebelc cvetlic in zimzelenih vej. Tej prvi obliki se je reklo kuge (供華).

Slogi ikebane so se spremenili v poznem 15. stoletju in se preoblikoval v obliko umetnosti s fiksnimi navodili. O teh je bilo napisanih več knjig, začenši z delom "Sedenšo", ki je najstarejše in zajema leta od 1443 do 1536. Ikebana je postala pomemben del tradicionalnih festivalov, občasno so prirejali razstave.

Za prve sloge je značilno visoko, pokončno osrednje steblo, ki ga spremljata dve krajši stebli. V obdobju Momojana (ok. 1560-1600) so zgradili čudovite gradove. Plemiči in njihovi podaniki so ustvarjali velike okrasne cvetlične aranžmaje rikka, ki so jih smatrali za primerno okrasje.

  • Slog Rikka (立花;[17] "stoječe cvetje") se je razvil kot budistični izraz lepote pokrajine in narave. Pri tem slogu je ključnih devet vej, ki predstavljajo elemente narave.[18] Ena od ureditev rikka se imenuje suna-no-mono (砂の物, "peščeni aranžma").[19]

Ko se je pojavila čajna ceremonija, se je predstavil še en slog, ki je bil uveden v sobe za izvajanje ceremonije, imenovan čabana. Ta slog je nasprotje sloga Momojama n poudarja rustikalno preprostost. Čabana se ne šteje za slog ikebane. Enostavnost čabane je vseeno privedla do sloga nagejrebana ali "notri vržen" slog.

  • Nageirebana (投入花; "notri vrženo/vmetano cvetje") je nestrukturiran dizajn, ki je vodil v razvoj slogov sejka in šoka. Značilen je tesen snop stebelc, ki tvorijo trikotno trivejno nesimetrično sestavo, ki jo smatrajo za klasično. Znan tudi kot nagejre.
  • Šoka (生花;[20] "čisto cvetje") je sestavljen iz treh glavnih delov, v nekaterih šolah znanih kot ten (nebesa), či (zemlja) in džin (človek). Enostavni slog naj bi kazal lepoto in edinstvenost rastline same. Formalizacija nagejre za uporabo v japonski niši tokonoma je vodila v formalni slog šoka.
  • Moribana (盛花, "nakopičeno cvetje"); cvetovi so razporejeni v plitvo vazo sujban, posodo ali košaro in pritrjeni na kenzan ali koničasto iglo, znane tudi kot kovinski žabe.
  • Džijuka (自由花;[21] "prosto cvetje") je prosta ustvarjalna zasnova. Ni omejena na cvetje; uporablja se lahko vsak material. V 20. stoletju s pojavom modernizma so se tri šole ikebane umaknile današnjem ti. "prostem slogu".

Galerija[uredi | uredi kodo]

Posoda[uredi | uredi kodo]

Posode, uporabljane pri aranžiranju cvetja, so v veliko raznolikih zasnovah. Tradicionalno so smatrali, da niso lepe zgolj po obliki, materialu in dizajnu, ampak da hkrati ustrezajo uporabi in da bo cvetlica položena v ustreznega, narejenega posebej za neko vrsto cvetlice.

Japonci želijo z obliko vaze doseči daljše življenje cvetlice. Zaradi tega razloga so odprtine pogosto široke, saj verjamejo, da je kisik, ki vstopi v vazo, za rastlino enako pomemben kot tisti, ki je raztopljen v vodi, zato ostane voda sladka dlje časa.

Obstaja veliko idej, povezanih s posodami. Viseče vaze so posledica razmišljanja, da cvetja od cenjenega prijatelja nikoli ne položimo tako, da bomo nanje gledali zviška, zato jih obesimo višje. Pri visečih vazah iz bambusa naj bi velika, okrogla oblika na vrhu predstavljala Luno, luknja za žebelj pa zvezdo (glej skice spodaj). Odprtini pod vrhom se reče fukumuki, "veter, ki veje čez prostor".

Poleg raznolike oblike omogočajo nizke, ploske vaze, bolj pogoste poleti kot pozimi, aranžiranje gomoljastih in vodnih rastlin v naravnem položaju.

Najpogostejše barve so pasteli, zelo popularne pa so tudi bronaste vaze. Japoncem se zdi barva brona blizu zemlji, zato poudari lepoto cvetlic. Bambus je priljubljen zaradi enostavnih linij in nevtralne barve, kar naredi očarljivo vazo. Zunaj Japonske je zaradi bolj suhega podnebja uporaba bambusa nepraktična, saj lahko razpoka. Košare iz bambusovega trstičja dajejo zaradi mehkega rjavega odtenka lep kontrast barvilom cvetlic, primerne so za vsako podnebje.

Spregledati ne smemo niti majhne viseče vaze, ki jo najdemo v preprostih, prijetnih domovih - nenavadna korenina, ki jo brez stroškov poberemo in oblikujemo v posodo, ki lahko drži posamezno cvetlico ali ovijalko. Takšne vaze ustvarimo brez napora in najdemo skoraj kjerkoli.[16]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Ikebana International". www.ikebanahq.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 julija 2014. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  2. "Definition of IKEBANA". www.merriam-webster.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 Oktober 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  3. The Modern Reader's Japanese-English Character Dictionary, Charles E. Tuttle Company, ISBN 0-8048-0408-7
  4. "History of Ikebana – IKENOBO ORIGIN OF IKEBANA". www.ikenobo.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 decembra 2016. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  5. 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 5,12 5,13 Averill, Mary. "Japanese flower arrangement". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 October 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  6. Sojo, Toba. "English: A drawing of priests caricatured as animals". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 August 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  7. System, Japanese Architecture and Art Net Users. "JAANUS / zashikikazari 座敷飾". www.aisf.or.jp. Pridobljeno dne 2018-07-05.
  8. "History of Ikebana | IKENOBO ORIGIN OF IKEBANA". www.ikenobo.jp (angleščina). Pridobljeno dne 2018-07-05.
  9. "Tatebana | Japanese art style". Encyclopedia Britannica (angleščina). Pridobljeno dne 2018-07-05.
  10. "Ikebana International". www.ikebanahq.org. Pridobljeno dne 2018-07-05.
  11. TEDx Talks (14 April 2015). "Ikebana ~Beyond Japanese art of flower~ - Yuki Tsuji – TEDxShimizu". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 November 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  12. Averill, Mary. "Japanese flower arrangement". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 September 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  13. Kubo, keiko (2013). "introduction". Keiko's Ikebana: A Contemporary Approach to the Traditional Japanese Art of Flower Arranging. Tuttle Publishing. ISBN 978-1-4629-0600-0. Pridobljeno dne 25 August 2016.
  14. Sōgetsu-ryū (草月流)
  15. Averill, Mary. Japanese flower arrangement.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 Averill, Mary. "Japanese flower arrangement". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 October 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  17. "立花正風体、立花新風体とは|いけばなの根源 華道家元池坊". www.ikenobo.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 October 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  18. "ikebana-flowers.com". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 March 2015. Pridobljeno dne 19 October 2016. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  19. https://kotobank.jp/word/砂の物-542801 "立花正風体、立花新風体とは|いけばなの根源 華道家元池坊". www.ikenobo.jp. 11 November 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 October 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  20. 生花正風体、生花新風体とは|いけばなの根源 華道家元池坊 at www.ikenobo.jp Napaka: neznan URL arhiva (archived 11 November 2017)Napaka: neznan URL arhiva (archived 11 November 2017)
  21. "自由花とは|いけばなの根源 華道家元池坊". www.ikenobo.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 October 2017. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)

[[Kategorija:Dekorativna umetnost]] [[Kategorija:Japonske besede in besedne zveze]]