Šintoizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Šintoizem (神道 šinto oz. kami no michi, japonsko pot bogov) je tradicionalna japonska religija. Vključuje ritualno versko prakso, ki naj bi povezovala sodobno Japonsko z njeno starodavno preteklostjo.

Uvod[uredi | uredi kodo]

Šintoizem nima ustanovitelja, prav tako ne osrednjega verskega besedila, kot je Biblija v krščanstvu. Propaganda in pridiganje nista običajna, saj je šintoizem globoko zakoreninjen v japonskemu narodu in tradiciji. Šintoistična verska literatura je zapisana šele po prihodu budizma na Japonsko. Najpomembnejši zapisi so kronike Kodžiki, Nihon Šoki in Šoku Nihongi iz začetka 8. stoletja, predstavljajo odgovor na kulturne vplive/izzive Kitajske. Kronike prve beležijo šintoistične običaje, predvsem starejša ustna izročila, a jih ne uvrščajo pod enotno religijo, ampak obravnajo kot zbirko domorodnih verovanj in mitologij.

Šintoistični bogovi se imenujejo kami. So sveti duhovi, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot je veter, dež, gore, drevesa, reke in plodnost. Ljudje po smrti postanejo kami, njihove družine pa jih globoko spoštujejo kot predniške kami. Kami posebnih ljudi so celo spravljeni v nekaterih svetiščih. Boginja Sonca Amaterasu velja za najpomembnejši šintoistični kami.

V nasprotju z veliko monoteističnimi verami, v šintoizmu ni brezpogojnosti. Ni brezpogojne pravice in krivice, nihče ni popoln. Šintoizem je optimistična vera, saj prevladuje mišljenje, da so ljudje načeloma dobri, zlo pa povzročajo hudobni duhovi. Posledično je namen večine šintoističnih obredov odganjanje hudobnih duhov z očiščevanjem, molitvami in žrtvovanjem duhovom kami.

Šintoistična svetišča so kraji, namenjeni čaščenju in bivanju kami. V večini svetišč redno prirejajo festivale (macuri), zato da kami pokažejo zunanji svet.

Šintoistični svečeniki izvajajo šintoistične obrede in pogosto živijo na svetiščnem zemljišču. Svečeniki lahko postanejo moški in ženske, lahko se poročijo in imajo otroke. Med obredom svečeniku pomagajo mlade dame (miko) in opravljajo tudi druge naloge v svetišču. Miko nosijo beli kimono, morajo biti neporočene in pogosto so svečenikove hčere.

Pomembne značilnosti šintoistične umetnosti so svetiščna arhitektura in ohranjanje ter obvarovanje starodavne umetnosti, kot je tradicionalno No gledališče, lepopisi in dvorska glasba (gagaku).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slavni tori na otoku Miyajima

Šintoizem ima starodavne korenine na japonskem otočju. Arheološki ostanki kažejo na verovanje, ki je bistveno starejše od prvih zapisov iz 8. stoletja. Iz Obdobja kulture Džomon (14.000-300 pr. n. št.) imamo le malo virov, ostale so le kamnite strukture, zgodnji primeri vrat tori, najdena in preučevana so tudi mnoga grobišča. V klanski ureditvi, kakršna je bila najprej prisotna tudi na Japonskem, se lokalna verovanja naravno razvijajo. Duhovne ideje se širijo med sosednjimi klani, vzpostavi se odnos do prednikov, ki so ustvarili in jim zapustili svet. S pogosto trgovino in migracijami sta se pod vplivom novih verovanj obseg in kompleksnost človeške duhovnosti večala. Verovanje je temeljilo na čaščenju naravnih sil (mono) in naravnih elementov, od katerih so te odvisne.

V Obdobju kulture Jajoj (300 pr. n. št.-300) so se pojavila ogledala, meči in dragulji, trgovski izdelki iz celinske Azije. V šintoizmu jih povezujejo cesarskim božanskim ustoličenjem. Še vedno je bila najpogostejša klanska ureditev, največjo moč je vel določen vodja, ki je bil poglavar in vrhovni svečenik. Navadno je osvajalec asimiliral poraženca v svoja prepričanja in kamije. V tem obdobju se pojavijo formalne šintoistične prakse, na primer niiname, zgodnja različica današnjega festivala žetve s priprošnjo k dobri žetvi, navadno z dajatvijo riža ali osebnih predmetov.

V obdobju Kofun (300-538) se v versko prakso uvedejo zvonovi in bobni, pogrebne gomile. Pride do ustanovitve cesarske družine in fevdalnega sistema. Kulturi Jamato in Izumo imata vsaka svoje veliko osrednje svetišče, obe še danes stojita (svetišče v Iseju in Izumo Tajša). Tesna zavezništva na azijski celini so močno vplivala na politično in družbeno dogajanje na Japonskem. Največje spremembe so v načinu pokopa, vojskovanju, uvozili so kitajske pismenke za zapis imen in dogodkov v trgovske in politične zapiske. Leta 513 so na dvor priklicali konfucijskega šolnika, leta 552 ali 538 je dobil vodja ljudstva Jamato lastno budistično ikono, kar je spremenilo tok japonske verske zgodovine. Uvedbi budizma v 6. stoletju je sledilo nekaj začetnih nasprotovanj, vendar sta lahko obe veri hitro harmonično soobstajali in se celo dopolnjevali.

V Obdobjih Asuka in Nara (538-794) je budizem tudi s podporo cesarjev in pomembnežev z dvora postajal pomembna duhovna, verska in politična sila. Cesar Tenmu je leta 685 ukazal namestitev budistične skrinjice v vsako hišo. Duhovno je še vedno pomenil posredovanje kitajskih kulturnih idej na Japonsko. Leta 692 je na Japonskem delovalo 545 svetišč in templjev.

Kodeks Tajho iz leta 701 naj bi zajezil zunanje vplive in stabiliziraj japonsko družbo preko cesarske moči. Zaobjemal je regulacije na področju vere (registracija vseh templev, svečenikov, duhovnikov in nun), vladne strukture, zemlje, kazenskega in civilnega prava. Kroniki Kodžiki in Nihon Šoki iz začetka 8. stoletja sta zborni deli obstoječih mitov in legend. Napisani sta bili z namenom vpeljave taoističnih, konfucijanističnih in budističnih tem v japonsko verovanje, pa tudi legitimiranja cesarske hiše. V kroniki Kodžiki je navedeno, da so člani japonske cesarske družine potomci sončnega božanstva Amaterasu.

Budizem se strukturno vpelje v japonsko družbo tekom vladavine cesarja Šoma (724-749). Cesar položi načrte za Velikega sončnega Buda po podobi Vairokana. Veliko budistov je videlo kami kot varuhe budistične manifestacije in tudi kot varuhe oziroma učence Bud in bodhisatev. Dvorni misleci so pojasnjevali razlike med domorodno in budistično tradicijo. Kami naj bi bili nadnaravna bitja, še vedno ujeta v krogu rojstev in smrti (reinkarnacije), ob čemer bi varovali budizem in omogočali učenje sočutja. Kukaj (774-835) je izzval to interpretacijo. Kamije je videl kot utelešenja Bud samih (teorija hondži sujdžaku) ali pa celo Bude sami. Ta vključujoča interpretacija, zacementirana v kodeksu šinbucu šugo, je veljala do konca Obdobja Edo, saj v srednjeveški in zgodnji moderni dobi ni bilo teološkega pristopa k šintoizmu. Motoori Norinagi (1730-1801) je želel takrat veljavno verovanje prečistiti v prvotni pravi šintoizem, a se je izkazalo, da so že mitologije iz prvih pisnih virov, kot je Nihon Šoki, polni izposojenih načel iz taoizma. Poskus je pripomogel k kasnejši ločitvi šintoizma od budizma.

V Obdobju Mejdži je šintoizem postal spet ločen od budizma. Mite o nastanku Japonske so uporabili za ohranjanje cesarjevega kulta kot del sodobne graditve narodne zavesti. Šintoistični svečeniki so postali državni uradniki, pomembna svetišča so začela prejemati vladne investicije. Razdeljena so bila na 12 nivojev po hierarhiji z svetiščem v Iseju na vrhu. Država je narekovala uradno teologijo s svetostjo japonskega imperija kot osredjem dogme. Propaganda ni bila zelo priljubljena, zato se je proti koncu 70. let 19. stoletja ukinila. Japonski nacionalizem je ostal tesno povezan z legendami o nastanku in starodavno vladavino. Šele po drugi svetovni vojni je cesar Šova razglasil, da kot cesar ni božanstvo v človeški obliki.

Po drugi svetovni vojni sta se šintoizem in država ločila, saj so zavezniki verjeli, da je religija veliko prispevala k nacionalimu in militantni kulturi na Japonskem. Danes je verska slika Japonske kompleksna. Odkar šintoizem ni obvezen, se je število verujočih zmanjšalo, sodelovanje na festivalih in pri raznih verskih praksah pa je ostalo na relativno visoki ravni.

Danes[uredi | uredi kodo]

Ljudje iščejo podporo v šintoizmu tako, da molijo pri domačem oltarju ali obiskujejo svetišča. V svetiščih je na razpolago cela zbirka talismanov za varnost v prometu, dobro zdravje, poklicni uspeh, dobro opravljene izpite in podobno.