Fušimi Inari taiša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fušimi Inari-taiša
伏見稲荷大社
Tori pot z visečo lučko v svetišču Fušimi Inari-taiša
Religija
Pripadnostšintoizem
BožanstvoUka-no-Mitama-no-Ōkami, ali Inari Ōkami
Lega
KrajFušimi-ku, Kjoto, prefektura Kjoto
Fušimi Inari taiša se nahaja v Japonska
Fušimi Inari taiša
Lokacija: Japonska
Koordinati34°58′2″N 135°46′22″E / 34.96722°N 135.77278°E / 34.96722; 135.77278
Arhitektura
Ustanovljeno711
Spletna stran
inari.jp/en/

Fušimi Inari-taiša (伏見稲荷大社) je glavno svetišče kami Inari, v Fušimi-ku, Kjoto, prefektura Kjoto, Japonska. Svetišče leži ob vznožju hriba, tudi imenovanega Inari, ki je visok 233 metrov nad morsko gladino in vključuje poti navzgor do številnih manjših svetišč, ki se raztezajo na razdalji 4 kilometre in trajajo približno 2 uri hoje.[1]

Inari je bil prvotno in ostaja primarno kami riža in poljedelstva, vendar pa ga trgovci in proizvajalci častijo tudi kot pokrovitelja poslovanja. Vsakega od približno tisoč torijev Fušimi Inari-taiša je doniralo japonsko podjetje.

Zaradi priljubljenosti Inarijeve delitve in ponovne umestitve (Kandžō (勧請)) naj bi imelo to svetišče kar 32.000 pod-svetišč (分社 bunša) po vsej Japonski.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

(video) Hoja po enem odseku torii poti..
Pogled od spredaj na haiden
Tori pot čez goro s strani
honden
Glavna vrata

Svetišče je postalo predmet cesarskega pokroviteljstva v zgodnjem obdobju Heian.[3] Leta 965 je cesar Murakami odredil, da glasniki nosijo pisna poročila o pomembnih dogodkih japonskemu varuhu. Ti heihaku so bili sprva predstavljeni 16 svetiščem, vključno s svetiščem Inari.[4]

Od leta 1871 do 1946 je bil Fušimi Inari-taiša uradno označen kot eden od Kanpei-taiša (官幣大社), kar pomeni, da je bil na prvem mestu med svetišči, ki jih podpira vlada.[5]

Strukture[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejše stavbe so bile zgrajene leta 711 na hribu Inarijama v jugozahodnem Kjotu, vendar je bilo svetišče leta 816 na zahtevo meniha Kukaija ponovno postavljeno. Glavna struktura svetišča je bila zgrajena leta 1499.[6]

Na dnu hriba so glavna vrata (楼門, rōmon, »stolpna vrata«) in glavno svetišče (御本殿, go-honden). Za njimi, sredi hriba, je notranje svetišče (奥宮, okumija) dosegljivo po poti, obrobljeni s tisoči toriji. Do vrha gore je več deset tisoč gomil (塚, cuka) za zasebno bogoslužje.

Senbon Tori[uredi | uredi kodo]

Vrhunec svetišča so vrste vrat torijev, znanih kot Senbon Tori. Navada darovanja torijev se je začela širiti iz obdobja Edo (1603–1868) za uresničitev želje ali v zahvalo za uresničeno željo, pri čemer so darovalci iz hvaležnosti seštevali zaporedna vrata do danes. Ob glavni poti je okoli 1000 vrat tori.

Lisica[uredi | uredi kodo]

Lisice (kicune), ki veljajo za glasnike, pogosto najdemo v svetiščih Inari. En atribut je ključ (za riževo kaščo) v ustih.

Za razliko od večine šintoističnih svetišč ima Fušimi Inari-taiša, v skladu s tipičnimi svetišči Inari, odprt pogled na glavni predmet čaščenja (ogledalo).

Risba Kijošija Nozakija Kicune: japonska lisica skrivnosti, romantike in humorja iz leta 1786, ki prikazuje svetišče, pravi, da je njegova dvonadstropna vhodna vrata zgradil Tojotomi Hidejoši.

Svetišče ob japonskem novem letu privabi več milijonov vernikov, 2,69 milijona za 3 dni leta 2006 po poročanju policije, največ na zahodu Japonske.

  • Lisica drži ključ v gobcu pri glavnih vratih svetišča Fushimi Inari
    Lisica drži ključ v gobcu pri glavnih vratih svetišča Fushimi Inari
  • Lisica drži dragulj v gobcu pri glavnih vratih svetišča Fushimi Inari
    Lisica drži dragulj v gobcu pri glavnih vratih svetišča Fushimi Inari
  • Skulptura lisice v svetišču Fushimi Inari-taisha
    Skulptura lisice v svetišču Fushimi Inari-taisha
  • Lisičji vodnjak v svetišču Fushimi Inari-taisha
    Lisičji vodnjak v svetišču Fushimi Inari-taisha
  • Še pogled na lisičji vodnjak
    Še pogled na lisičji vodnjak
  • Lisičji oltar v svetišču Fushimi Inari-taisha
    Lisičji oltar v svetišču Fushimi Inari-taisha

Okolica[uredi | uredi kodo]

V pristopu k svetišču so številne slaščičarne, v katerih prodajajo cudžiura senbei (辻占煎餅), obliko piškotkov sreče, ki sega vsaj v 19. stoletje in za katere nekateri verjamejo, da so izvor ameriškega piškotka sreče.

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

  • Gješa (Memoirs of a Geisha) (2005); ameriški epski dramski film v režiji Roba Marshalla in adaptaciji Robina Swicorda iz istoimenskega romana Arthurja Goldena iz leta 1997. Pripoveduje zgodbo o mladem japonskem dekletu Čijo Sakamoto, ki jo njena obubožana družina proda v hišo gejš (okija), da bi jih preživljala tako, da bi se izšolala za gejšo in sčasoma postala gejša pod psevdonimom Sajuri Nitta.
  • Aria the Natural ep. 5 (2006); je japonska serija manga, ki jo je napisal in ilustriral Kozue Amano.
  • Inari, Konkon, Koi Iroha (2010); je japonska serija manga, ki jo je napisal in ilustriral Morohe Jošida, ki je bila serijsko objavljena v reviji Young Ace Kadokava Šotena od avgusta 2010 do maja 2015. Televizijska priredba anime produkcije IMS je bila predvajana na Japonskem med januarjem in marcem 2014.
  • Rurouni Kenšin, mesto baze Makoto Šišio; je japonska serija manga, ki jo je napisal in ilustriral Nobuhiro VWacuki. Zgodba se začne v 11. letu obdobja Meidži na Japonskem (1878) in spremlja nekdanjega morilca iz Bakumacuja, znanega kot Hitokiri Battosai.
  • Kamen Rider Fourze ep. 33 (2012); je japonska drama tokusacu v seriji Kamen Rider podjetja Toei Company, ki je trinajsta serija v obdobju Heisei in dvaindvajseta nasploh.
  • Samsara (film iz 2011) (2011); je ameriški nepripovedni dokumentarni film mednarodnih podob iz leta 2011, ki ga je režiral Ron Fricke in produciral Mark Magidson. Film je bil premierno prikazan na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu leta 2011 in avgusta 2012 prejel omejeno izdajo. Samsara ni niti tradicionalen dokumentarec niti potopis, ampak ima obliko neverbalne, vodene meditacije.[7]
  • Srednja šola Inari Tamamo-čan' ', od koder prihaja glavna junakinja duh lisice skupaj s svojimi brati in sestrami.
  • Del igre Noh Kokadži se odvija v Fušimi Inari-taiša.[8]

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • Pogled na jugozahodno krilo poti Senbon Torii.
    Pogled na jugozahodno krilo poti Senbon Torii.
  • Pogled na severovzhodno krilo poti Senbon Torii.
    Pogled na severovzhodno krilo poti Senbon Torii.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 全国のお稲荷さんの総本宮、伏見稲荷大社を参拝しました。 [Nationwide Inari Shrines, I visited the Fushimi Inari-taisha.] (v japonščini). Pridobljeno 28. marca 2014.
  2. ↑ Motegi, Sadazumi. »Shamei Bunpu (Shrine Names and Distributions)«. Encyclopedia of Shinto. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2019. Pridobljeno 31. marca 2010.
  3. ↑ Breen, John et al. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami, pp. 74–75.
  4. ↑ Ponsonby-Fane, Richard. (1962). Studies in Shinto and Shrines, pp. 116–117.
  5. ↑ Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, pp. 124.
  6. ↑ Nussbaum, Louis-Frédéric et al. (1998). Japan encyclopedia, p. 224.
  7. ↑ »About Samsara«. barakasamsara.com. Pridobljeno 11. septembra 2012.
  8. ↑ »Kokaji (pamphlet)« (PDF). noh-kyogen.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. avgusta 2018. Pridobljeno 9. januarja 2018.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Breen, John and Mark Teeuwen. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2363-4
  • Nussbaum, Louis-Frédéric and Käthe Roth. (1998). Japan encyclopedia. Cambridge: Harvard University Press. ISBN 978-0-674-01753-5
  • Ponsonby-Fane, Richard. (1962). Studies in Shinto and Shrines. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 399449
  • Ponsonby-Fane, Richard (1959). The Imperial House of Japan. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 194887
  • Smyers, Karen A. (1997). Inari pilgrimage: Following one’s path on the mountain, Japanese Journal of Religious Studies 24 (3–4), 427–452

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Fušimi Inari taiša.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Fušimi_Inari_taiša&oldid=6193174«