Umm Qais

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Umm Qais

أم قيس

Gadara (Stara Grčija)
Mesto
Umm Qais s severa
Umm Qais s severa
Umm Qais is located in Jordanija
Umm Qais
Umm Qais
Geografski položaj v Jordaniji
Koordinati: 32°39′23″N 35°40′40″E / 32.65639°N 35.67778°E / 32.65639; 35.67778
DržavaJordanija
PokrajinaIrbid Governorate
Nadm. višina
378 m
Časovni pasUTC+2 (CET)
 • Poletje (DST)+3
Omrežna skupina+(962)2

Umm Qais ali Qays (arabsko: أم قيس, lit. 'mati Qais') je mesto na severu Jordanije, ki je v glavnem znano po bližini ruševin starodavne Gadare (v nekaterih besedilih Gedaris), tudi nekdanja škofija in sedanja rimskokatoliška titularna škofija.

Leži v departmaju Bani Kinanah in guvernoratu Irbid na skrajnem severozahodu države, blizu meja z Izraelom in Sirijo. Leži na 378 metrih nadmorske višine s pogledom na Galilejsko jezero, Golansko planoto in sotesko reke Jarmuk

Zgodovina Gadare[uredi | uredi kodo]

Map of the Decapolis including Gadara

Gadara (hebrejsko: גדרה, Gadʾara, ali גדר, Gader; grško: Γάδαρα Gádara) je bila v obrambnem položaju na grebenu, ki je dostopen na vzhodu, a ga na drugih treh straneh varujejo strme brežine. Bilo je dobro preskrbljeno z vodo, z dostopom do izvira in zbiralnikov Ain Qais.[1]

Član Dekapolisa[2] je bila Gadara središče grške kulture v regiji, ki velja za eno najbolj heleniziranih[3] in je uživala poseben politični in verski status. Do 3. stoletja pred našim štetjem je imelo mesto več kulturnega pomena. Grški zgodovinar Polibij opisuje Gadaro kot iz leta 218 pr. n. št. kot »najmočnejšo od vseh krajev v regiji«. Kljub temu je kapitulirala kmalu zatem, ko ga je oblegal sirski selevkidski kralj Antioh III.. Pod Selevkidi so mesto poznali tudi kot Antiohijo (starogrško Αντιόχεια) ali Antiohijo Semiramis (starogrško Ἀντιόχεια Σεμίραμις, Antiókheia Semíramis) in kot Seleucia (starogrško Σελεύκεια) [4]. Pokrajina je prešla izpod nadzora selevkidskih kraljev Sirije in Ptolemajcev iz Egipta. Aleksander Jannaeus je zajel in poškodoval Gadaro.[5] V začetku 1. stoletja pred našim štetjem je Gadara rodila svojega najslavnejšega sina Meleagerja. Bil je eden najbolj občudovanih helenističnih grških pesnikov, ne le zaradi lastnih del, temveč tudi zaradi njegove antologije drugih pesnikov, ki so bili osnova velike zbirke, znane kot Grška antologija. Leta 63 pred našim štetjem, ko je rimski general Pompej območje postavil pod rimski nadzor, je obudil Gadaro in jo postavil med pol avtonomna mesta rimskega Dekapolisa[6] in nasproti nabatejski širitvi. Toda Avgust ga je leta 30 pr. n. št. dal pod nadzor židovskega kralja Heroda. Zgodovinar Jožef Flavij pripoveduje, da je Gadara po smrti kralja Heroda leta 4 pr. n. št. postala del rimske province Sirije. [7]

Gadara je bila rojstni kraj satirika Menipa (okoli leta 1-50 n. št.), sužnja, ki je postal cinični filozof in se je v mešanici proze in verza satirično norčeval iz človeštva. Njegova dela niso ohranjena, ampak sta jih posnemala Varon in Lukijan.

Cerkvena terasa v Umm Qaisu

Jožef Flavij trdi, da je bila okoli leta 66, na začetku judovskega upora proti Rimljanom, država okoli Gadare opustošena: [9]

»Tako je Vespazijan prišel do mesta Gadara. Vstopil je vanj in usmrtil vso mladino. Rimljani se niso usmilili nobene starosti. Požigal je mesto in vse vile okoli njega.«[8]

Gadarci so ujeli nekatere najbolj drzne Jude, od katerih je bilo nekaj usmrčenih, drugi pa zaprti. Nekateri v mestu so se predali cesarju Vespazijanu, ki je tam postavil garnizon.[9] Rimski akvadukt iz 2. stoletja je Gadaro oskrboval s pitno vodo preko kanata, dolgega 170 km. Njegov najdaljši podzemni odsek, dolg 94 km, je najdaljši znani predor iz antičnih časov.[10] Gadara je bila v vzhodnem rimskem cesarstvu še naprej pomembno mesto in bila dolgo sedež krščanskega škofa.[11] Z osvojitvijo Arabcev je po bitki pri Jarmuku leta 636 prišla pod muslimansko oblast. Okoli leta 747 jo je močno uničil potres in je bila opuščen.

Starodavne zidove je mogoče zaslediti skoraj v celotnem krogu 3 km. Ena od rimskih cest je tekla proti vzhodu do Ḍer‛ah, akvadukt je bil sleden do bazena Ḳhab, približno 20 milj severno od Ḍer‛ah. Med ruševinami so »kopeli, dve gledališči, hipodrom, ulice s kolonadami in pod Rimljani, akvadukti« [12] tempelj, bazilika in druge zgradbe, ki pripovedujejo o nekoč čudovitem mestu. Tlakovana ulica z dvojno kolonado je tekla od vzhoda do zahoda. Kolesnice starodavnih vozil v tlakovani cesti so še vedno vidne.

Drugačno mesto, imenovano "Gader" (sic) je omenjeno v Jeruzalemu Talmudu (Erubin 5:7) in Tosefti (Erubin 6:13) v sobotnem dnevu hoje od Hamatta, mesteca, ki leži znotraj ene svetopisemske milje, južno do mesta Tiberija.

Gadara v evangeliju[uredi | uredi kodo]

Exorcizem demoniaca Gerasene, pogosto znan kot Čudež (Gadarene) svinje in Exorcizem Legije, je eden izmed čudežev, ki jih je storil Jezus po Novi zavezi.[13] Zgodba prikazuje, da je Jezus izganjal demona ali demone iz človeka in v čredo prašičev, zaradi česar je prašič zbežal po hribu v jezero in utonil.

Zgodba se pojavlja v treh sinoptičnih evangelijih, ne pa v Janezovem evangeliju. Vsi zapisi vključujejo Jezusovo izganjanje demonov, ki sta bila v Markove in Lukovem skupaj opredeljena kot "Legija".

Zgodbo sta svetnika Avguštin iz Hipona in Tomaž Akvinski razlagala tako, da pomeni, da kristjani nimajo dolžnosti do živali. To je bilo sporno v razpravah o krščanstvu in pravicah živali.

Cerkvena zgodovina[uredi | uredi kodo]

Starodavna Gadara je bila dovolj pomembna, da je postala naslovna škofija metropolitanske nadškofije Scythopolis, glavnega mesta rimske provincije Palestine Secunda, vendar je, skupaj z mestom, po muslimanskih osvajanjih zbledela.

Naslovna škofija[uredi | uredi kodo]

Škofija je bila nominalno obnovljena najpozneje v 15. stoletju kot naslovna škofija Gadaræ v latinščini, v Curiate v italijanščini, od leta 1925 preimenovana izključno v Gadara.

Pomebne osebe[uredi | uredi kodo]

Rimske ruševine v Umm Qais

Gadaro so nekoč imenovali 'mesto filozofov'.[14] Med drugimi je bil v Gadari doma:

  • Menip iz Gadare (3. stoletje pred našim štetjem), cinični satirik
  • Meleager iz Gadare (1. stoletje pred našim štetjem), cinični pesnik
  • Filodem (1. stoletje pred našim štetjem), epikurejski filozof in pesnik
  • Teodor iz Gadare (1. stoletje pred našim štetjem), orator
  • Oenomaus iz Gadare (2. stoletje CE), cinični filozof
  • Apsines iz Gadare (3. stoletje CE), retorik
  • Filo iz Gadare, matematik
  • Antioh Gadara, filozof
Pogled proti severu od Umm Qais, vidi se Galilejsko jezero in Golanska planota.

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Ulrich Seetzen je leta 1806 prepoznal Umm Qais za starodavno mesto Gadara.[15] Leta 2017 so arheologi odkrili starodavni tempelj, ki je bil zgrajen v helenistični dobi v 3. stoletju pred našim štetjem. Za tempelj velja, da je bil posvečen Pozejdonu. Na najdišču so našli tudi helenistično lončenino.[16] Tempelj, zgrajen po zasnovi distil in antis, je sestavljen iz pronaosa, podija in naosa, svete sobe templja. Poleg tega so arheologi odkrili tudi mrežo vodnih predorov v središču starodavnega mesta, ki so ločeni od zunanjega predora, ki so ga pred tem odkrili pred desetletji.[17]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Beit Rousan

Številni obiskovalci se v Umm Qais pripeljejo na enodnevne izlete iz prestolnice Aman, približno 110 kilometrov na jug, da bi videli njegove obsežne ruševine in uživali v panoramskem razgledu. Vidi se Galilejsko jezero in Tiberija v Izraelu in čez dolino reke Jarmuk je južni konec Golanske planote, Sirija, pod izraelsko okupacijo od šestdnevne vojne leta 1967. Gora Hermon, ki meji na Libanon, se v jasnih dneh vidi v daljavi.

V Beit Rousan - prej hiša osmanskega guvernerja in zdaj del kompleksa - so razstavljeni grški kipi in krščanski mozaiki.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Schram, Wilke D. (2007), "Gadara (Jordan)", Roman Aqueducts, pridobljeno dne 25 September 2015 .
  2. Mare, W. Harold (2000), "Decapolis", Eerdmans Dictionary of the Bible, Grand Rapids: Wm. B. Eerdmans Publishing, str. 333–334, ISBN 0-8028-2400-5 .
  3. Rocca, Samuel (2008), Herod's Judea: A Mediterranean State in the Classic World, Eugene: Mohr Siebeck, str. 200, ISBN 978-1-4982-2454-3 
  4. Calmet, Augustin (1813). Calmet's Great Dictionary of the Holy Bible: Calmet's great dictionary of the Holy Bible. Samuel Etheridge. 
  5. Israel Shatzman, The Armies of the Hasmonaeans and Herod: From Hellenistic to Roman Frameworks, p. 74.
  6. Fitzgerald, John Thomas; Obbink, Dirk D.; Holland, Glenn Stanfield (2004). Philodemus and the New Testament world [electronic resource]. BRILL. str. 365–366. ISBN 9789004114609. 
  7. Josephus Antiquities, XVII, xi, 4; Josephus, Bellum Judaicum, II, vi, 3.
  8. Josephus, Wars of the Jews, Book 7.
  9. Josephus, Bellum Judaicum, IV, vii, 3.
  10. Mathias Döring: "Wasser für Gadara. 94 km langer Tunnel antiker Tunnel im Norden Jordaniens entdeckt", in: Querschnitt, Vol. 21 (2007), pp. 24–35
  11. Reland, Palestine, 776.
  12. Desmond, William. Cynics. p36 - referencing (Weber & Khouri 1989:17-18)
  13. The Life and Ministry of Jesus: The Gospels by Douglas Redford 2007 ISBN 0-7847-1900-4 page 168
  14. Desmond, William. Cynics. p36
  15. Schürer, 1891, §23 (The Hellenistic Towns), p. 100 (note 179), where he cites Seetzen, Reisen durch Syrien (ed. by Kruse, 4 vols. 1854–59), i. 369 sqq., iv. 188 sqq.
  16. "Archaeologists discover ancient temple in Jordan’s Amman". 
  17. "‘First of-its-kind’ Hellenistic temple discovered in Umm Qais". Jordan Times. August 14, 2017. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Holm-Nielson, Svend, "Gadarenes", in Anchor Bible Dictionary vol. 2, ed. D.N. Freedman (1992. New York: Doubleday)
  • Laney, J. Carl, Geographical Aspects of the Life of Christ [Unpublished Th.D. dissertation, Dallas Theological Seminary ] (1977)
  • Nun, Mendel, Gergesa (Kursi) (1989 Kibbutz Ein Gev)
  • Nun, Mendel, Ports of Galilee, in Biblical Archaeology Review; 25/4: 18 (1999)
  • Schürer, E. (1891). Geschichte des jüdischen Volkes im Zeitalter Jesu Christi [A History of the Jewish People in the Time of Jesus Christ] (angleščina) 1. prevajalec Miss Taylor. New York: Charles Scribner's Sons. 
  • Weber, Thomas, Umm Qais: Gadara of the Decapolis (1989. Amman: Economic Press Co.)
  • This entry incorporates text from the International Standard Bible Encyclopedia with some modernisation.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]