Tolos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tolos nuragi od znotraj

Tolos (grško ἡ θόλος, množina tholoi[1]) je bila v grško-rimski antiki prvotno sveta rotunda z ali brez peristaze. Izraz se je kasneje razširil na vse rotunde in zlasti take z okroglo streho. Zato so bile tudi okrogle posvetne stavbe imenovane tolos. V rimskih časih je tolos (v latinščini tholus) lahko opisoval tudi okroglo grobnico.

Beseda se prvič pojavi v Homerjevi Odiseji (22, 442 ff.). Zato so v raziskavi tudi bronastodobne okrogle hiše, zlasti tako imenovane panju podobne grobnice na območju Sredozemlja in krožne stavbe z nepravimi oboki.

Predzgodovina[uredi | uredi kodo]

Zaradi uporabe izraza pri Homerju je bil prvič uporabljen za mikenske rotunde. Naknadno se je izraz prenesel na rotunde drugih predzgodovinskih kultur.

Razširjenost predzgodovinskih tolosov[uredi | uredi kodo]

levji tolos v Mikenah

Kot najstarejša tholoi stavba se smatra ciprski sistemi Hirokitije, a se zdi, da imajo (Jerf el Ahmar) levantinske predhodnike. Obstajajo panju podobne strukture (grobnice na Irskem), obok je nepravi v tehniki suhozida. Tolos strukture so prisotne v skoraj vseh sredozemskih kulturah železne dobe, od Levanta do Provanse (Tholos de la Lauve), na Iberskem polotoku in ob Atlantiku so Britanskega otočja.

Iberske kupolaste grobnice iz bakrene dobe so okrogle stavbe z bolj ali manj dolgim dromosom, hodnikom. Kupola je neprava kupola. Lahko izhajajo iz podlage kot je Tolos do Barro in grobnica Monge ali narejene kot v Alcalar 3 s temeljem iz kamnitih plošč, ki so poglobljene v skalo, podložene spodnjo steno.

Mrtvi iberske bakrene dobe so bili pokopani v naravnih ali umetnih jamah. Umetna jama je imela obliko igluja s hodnikom iz apnenčevih skal. Georg in Vera Leisner to vrsto gradenj opisujeta kot skalnati kupolasti grobovi. Prvega takega je odkril 1868-1878 C. Ribeiro pri Palmeli (Quinta do Anjo, Casal do Pardo) na Portugalskem. Tudi na Kreti so našli tolos grobnice, ki segajo v zgodnjo bronasto dobo. Najpogosteje se nahajajo na jugu otoka, veliko jih je bilo odkritih zlasti na planoti Messara. Odkritih je bilo 75 tolos (na otoku jih je 94). 25 od teh grobov so našli v južni Kreti iz zgodnje minojske dobe I. To so relativno majhne kupolaste grobnice, ki imajo približno 5,50 metra v premeru. [2]

Večji Mikenski primer iz obdelanega kamna in obokom je Atrejeva zakladnica. To je najstarejši primer izgradnje takega stropa. Podobno monumentalne grobnice so v Orhomenosu (Beocija) in v 1990-ih odkrita v Tzanata na Kefaloniji.

Antika[uredi | uredi kodo]

Antični tolos ima navadno krožno celo, ki jo obdaja koncentrično stebrišče. Govorimo o peripteralenem tolosu. Lahko ima nadaljnje obroče stebrov ali polstebre na steni cele. Obstajajo pa tudi preproste rešitve brez peristila kot je tolos na atenski agori, ki je običajno služil kot referenca za opredelitev tolosa.

Tolos v Delfih

Zasnova peripteralnega tolosa je bila v predvsem popularna v 4. stoletju pr. n. št.. Kot še posebej fin primer klasičnega grškega tolosa iz marmorja velja Atenino svetišče v Delfih. Je tudi eden najbolj znanih. Znan je tolos v Epidavru, ki ima obroč iz stebrov tudi v celi. Iz napisa thymele je imela gradnja neznano funkcijo imenovano s številnimi napisi, ohranjenimi z gradbenimi računi. Drugi znani tolosi so bili Arsinejon v Samotraki in krožni tempelj Filipa II. Makedonskega in njegove družine, Filipejon v Olimpiji.

Med najbolje ohranjenimi primeri je krožni tempelj ob Tiberi v forum Boarium, tako imenovan tempelj Veste, v Rimu, ki je tudi peripteralen tolos. Enako velja za Tempelj B (Tempelj Fortuna Huiusce Diei) v Area Sacra di Largo Argentina v Rimu.

Na peripteralen tolos površno spominjajo stavbe imenovane monopteros, vendar nima cele. V antični literaturi, lahko izraz monopteros še vedno najdemo v pomenu tolos.

Danes[uredi | uredi kodo]

Še danes se na podeželju najdejo stavbe podobne tolosom z nepravimi oboki za hleve ali zavetišča.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Duden online: Tholos
  2. ^ J. Lesley Fitton: Die Minoer. Konrad Theiss Verlag, Stuttgart 2004, ISBN 3-8062-1862-5.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Joachim Losehand: Häuser für die Herrscher Roms und Athens? Überlegungen zu Funktion und Bedeutung von Gebäude F auf der Athener Agora und der Regia auf dem Forum Romanum. Hamburg 2007, ISBN 978-3-8300-3397-4.
  • Stephen G. Miller: Circular Roofing Systems and the Athenian Tholos. In: PRAKTIKA tou XII Diethnous Sunedriou Klasikes Archaiologias. Tomos D, Athen 1988, S. 134–139 (Akten des Internationalen Kongresses für Klassische Archäologie in Athen 4.-10. September 1983)
  • Florian Seiler: Die griechische Tholos. Untersuchungen zur Entwicklung, Typologie und Funktion kunstmässiger Rundbauten. von Zabern, Mainz 1986, ISBN 3-8053-0918-X.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]