Talibani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Talibani
طالبان
Flag of Taliban.svg
Zastava talibanov
Delovanje1994–1996 (milica)
1996–2001 (vlada)
2002–danes (uporniška skupina)
VodjaHibatula Ahundzada (2016–)
Področje delovanjaAfganistan
Ideologijadeobandski fundamentalizem,
paštunvali,
verski nacionalizem
  Ozemlje pod nadzorom afganistanske vlade, zveze NATO in zaveznikov
  Ozemlje pod nadzorom talibanov, Al Kaide in zaveznikov
  Ozemlje pod nadzorom Islamske države in zaveznikov

Talibani (paštunsko طالبان – »učenci«) so sunitsko islamsko fundamentalistično politično gibanje in vojaška organizacija v Afganistanu, ki se bojuje v afganistanski vojni (uporniška skupina ali džihad).[1][2] Od leta 2016 je njihov vodja Hibatula Ahundzada.[3][4][5]

V letih od 1996 do 2001 so talibani obvladovali okoli tri četrtine Afganistana in izvajali strogo šeriatsko pravo.[6] Nastali so leta 1994 kot ena od vidnejših frakcij v afganistanski državljanski vojni (1992–1996)[7] večinoma iz učencev (talib) s paštunskih območij vzhodnega in južnega Afganistana, ki so se izobraževali v tradicionalnih islamskih šolah in borili v sovjetsko-afganistanski vojni.[8][9][10][11][12][13] Pod vodstvom Mohameda Omarja se je gibanje razširilo po večini Afganistana in začelo jemati moč mudžahidskim vojnim poglavarjem. Leta 1996 so ustanovili totalitarni Islamski emirat Afganistan, prestolnico pa preselili v Kandahar. Na njenem vrhuncu so talibansko vlado diplomatsko priznavale tri države: Pakistan, Saudova Arabija in Združeni arabski emirati. Emirat je nadziral večino države, dokler ga ni decembra 2001 zrušila invazija na Afganistan pod vodstvom ZDA. Skupina se je nato preoblikovala v uporniško gibanje proti predsedovanju Hamida Karzaija z ameriško podporo in proti NATO-vi Mednarodni varnostni podporni sili (ISAF) v afganistanski vojni.

Talibane je mednarodna skupnost obsojala zaradi grobega izvajanja svoje razlage šeriatskega prava, posledica katerega je bilo surovo ravnanje s številnimi Afganistanci, predvsem z ženskami.[14][15] Med svojo vladavino od 1996 do 2001 so talibani z zavezniki izvrševali poboje civilnega prebivalstva, 160.000 stradajočim prebivalcem zavrnili preskrbo s hrano od Združenih narodov in izvajali politiko požiganja zemlje, zaradi katere so požgali velika območja plodne zemlje in uničili desettisoče domov.[16][17][18][19][20][21] Prepovedali so konjičke in dejavnosti, kot sta spuščanje zmajev in lastništvo ptic kot hišnih ljubljenčkov,[22] diskriminirali številne narodnostne manjšine, vključno s šiitskimi muslimani,[23] medtem ko so njihovo označevanje Hindujcev z značkami nekateri primerjali z judovsko politiko nacistične Nemčije.[24] Po navedbah Organizacije združenih narodov so bili talibani in njihovi zavezniki odgovorni za 76 % smrti afganistanskih civilistov leta 2010, 80 % leta 2011 in 80 % leta 2012.[25][26][27][28][29][30] Prav tako so talibani izvajali kulturni genocid z uničevanjem mnoge kulturne dediščine, na primer svetovno znanih Bud iz Bamijana.[31][32][33][34]

Ideologija talibanov se je opisovala kot mešanica »inovativne« oblike šeriatskega prava, temelječega na deobandskem fundamentalizmu,[16] ter militantnega islamizma in salafističnega džihadizma Osame bin Ladna[16] s paštunskimi družbenimi in kulturnimi normami, znanimi kot paštunvali,[35][36][37][38] saj je večina talibanov pripadnikov paštunskih plemen.

Mednarodna skupnost in afganistanska vlada za podpiranje talibanov pri njihovem nastanku, vladavini in uporništvu obtožujeta pakistansko obveščevalno službo Inter-Services Intelligence in oborožene sile. Pakistan na obtožbe odgovarja, da je talibanom v celoti odrekel podporo po terorističnih napadih 11. septembra 2001.[39][40][41][42][43][44] Leta 2001 naj bi se za talibane borilo 2500 Arabcev pod vodstvom Osame bin Ladna.[45]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Rubin, Barnett. ISIL won't get very far in Afghanistan - for now. Center on International Cooperation 2. novembra 2015 (prvotno objavila Al Jazeera). Pridobljeno dne 11. novembra 2015.
  2. J. Eggers – [1] objavila RAND Corporation [pridobljeno 11. novembra 2015]
  3. "Afghan Taliban announce successor to Mullah Mansour". BBC News. 26. maj 2015. Pridobljeno dne 26. maj 2016.
  4. "U.S., Gulf States Blacklist Afghan Taliban, Iranian Officers For Terrorist Financing". RadioFreeEurope/RadioLiberty.
  5. "Quetta: Symbol of Pakistan's war on militants or Taliban haven?". The National.
  6. Matinuddin, Kamal (1999). The Taliban Phenomenon: Afghanistan 1994–1997. Karachi: Oxford University Press. ISBN 0-19-579274-2.
  7. "The Taliban". Mapping Militant Organizations. Univerza Stanford. Pridobljeno dne 5. junija 2016.
  8. "Afghanistan: The massacre in Mazar-i Sharif. (Chapter II: Background)". Human Rights Watch. November 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2008. Pridobljeno dne 16. decembra 2013.
  9. Ogata, Sadako N. (2005). The Turbulent Decade: Confronting the Refugee Crises of the 1990s. W. W. Norton & Company. str. 286. ISBN 978-0-393-05773-7.
  10. McNamara, Melissa (31. avgust 2006). "The Taliban In Afghanistan". CBS. Pridobljeno dne 5. junija 2016.
  11. Masud Ašraf Raja (6. maj 2016). The Religious Right and the Talibanization of America. Springer. str. 16–. ISBN 978-1-137-58490-8.
  12. Whine, Michael (1. september 2001). "Islamism and Totalitarianism: Similarities and Differences". Totalitarian Movements and Political Religions. Vol. 2 no. 2. str. 54–72. doi:10.1080/714005450.
  13. "Problems of perception and vision: Turkey and the U.S" (PDF). Pridobljeno dne 22. januarja 2020.
  14. Skain, Rosemarie (2002). The women of Afghanistan under the Taliban. McFarland. str. 41. ISBN 978-0-7864-1090-3.
  15. Gerstenzan, James; Getter, Lisa (18. november 2001). "Laura Bush Addresses State of Afghan Women". Los Angeles Times. Pridobljeno dne 14. septembra 2012. / "Women's Rights in the Taliban and Post-Taliban Eras". A Woman Among Warlords. PBS. 11. september 2007. Pridobljeno dne 14. septembra 2012.
  16. 16,0 16,1 16,2 Rašid, Ahmed (2002). Taliban: Islam, Oil and the New Great Game in Central Asia. I.B.Tauris. str. 253. ISBN 978-1-86064-830-4.
  17. Gargan, Edward A (oktober 2001). "Taliban massacres outlined for UN". Chicago Tribune.
  18. "Confidential UN report details mass killings of civilian villagers". Newsday. newsday.org. 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. novembra 2002. Pridobljeno dne 12. oktober 2001.
  19. "U.N. says Taliban starving hungry people for military agenda". Associated Press. 7. januar 1998.
  20. Goodson, Larry P. (2002). Afghanistan's Endless War: State Failure, Regional Politics and the Rise of the Taliban. University of Washington Press. str. 121. ISBN 978-0-295-98111-6.
  21. "Re-Creating Afghanistan: Returning to Istalif". NPR. 1. avgust 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2013.
  22. https://www.rferl.org/a/1101400.html
  23. Trofimov, Jaroslav (10. december 2014). "Afghan Shiites Fear Sectarian Strife." The Wall Street Journal. Pridobljeno 20. julija 2020.
  24. Associated Press (22. maj 2001). "Taliban to Enforce Hindu 'Badges.'" Wired. Pridobljeno 22. julija 2020.
  25. "ISAF Troop Contribution Placement" (PDF). NATO. 5. december 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. novembra 2009.
  26. Skaine, Rosemarie (2009). Women of Afghanistan in the Post-Taliban Era: How Lives Have Changed and Where They Stand Today. McFarland. str. 41. ISBN 978-0-7864-3792-4.
  27. Shanty, Frank (2011). The Nexus: International Terrorism and Drug Trafficking from Afghanistan. Praeger. str. 86–88. ISBN 978-0-313-38521-6.
  28. "Citing rising death toll, UN urges better protection of Afghan civilians". United Nations Assistance Mission in Afghanistan. 9. marec 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2011.
  29. Haddon, Katherine (6. oktober 2011). "Afghanistan marks 10 years since war started". Agence France-Presse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2011.
  30. "UN: Taliban Responsible for 76% of Deaths in Afghanistan". The Weekly Standard. 10. avgust 2010.
  31. Novic, Elisa (13. oktober 2016). The Concept of Cultural Genocide: An International Law Perspective (angleščina). Oxford University Press. str. 1. ISBN 9780191090912.
  32. Kinloch, Graham Charles; Mohan, Raj P. (2005). Genocide: Approaches, Case Studies, and Responses (angleščina). Algora Publishing. str. 220–229, 313–314. ISBN 9780875863818.
  33. "GENERAL ASSEMBLY 'APPALLED' BY EDICT ON DESTRUCTION OF AFGHAN SHRINES; STRONGLY URGES TALIBAN TO HALT IMPLEMENTATION | Meetings Coverage and Press Releases". www.un.org (angleščina). OZN. 9. marec 2001. Pridobljeno dne 2. avgusta 2018.
  34. "Cultural 'cleansing' exposes outrageous methods of Taliban". The Japan Times (angleščina). Pridobljeno dne 2. avgusta 2018.
  35. Giustozzi, Antonio (2009). Decoding the new Taliban: insights from the Afghan field. Columbia University Press. str. 249. ISBN 978-0-231-70112-9.
  36. Clements, Frank A. (2003). Conflict in Afghanistan: An Encyclopedia (Roots of Modern Conflict). ABC-CLIO. str. 219. ISBN 978-1-85109-402-8.
  37. Maley, William (2002). The Afghanistan wars. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-333-80290-8.
  38. Shaffer, Brenda (2006). The limits of culture: Islam and foreign policy. MIT Press. str. 277. ISBN 978-0-262-69321-9. The Taliban's mindset is, however, equally if not more deaned by Pashtunwali
  39. Giraldo, Jeanne K. (2007). Terrorism Financing and State Responses: A Comparative Perspective. Stanford University Press. str. 96. ISBN 978-0-8047-5566-5.
  40. "Pakistan's support of the Taliban". Human Rights Watch. 2000.
  41. Joscelyn, Thomas (22. september 2011). "Admiral Mullen: Pakistani ISI sponsoring Haqqani attacks". The Long War Journal. Pridobljeno dne 1. decembra 2011.
  42. Barnes, Julian E.; Rosenberg, Matthew; Habib Khan Totakhil (5. oktober 2010). "Pakistan Urges On Taliban". The Wall Street Journal.
  43. US attack on Taliban kills 23 in Pakistan, The New York Times, 9. september 2008
  44. Partlow, Joshua (3 October 2011). "Karzai accuses Pakistan of supporting terrorists". Pridobljeno dne 21 January 2018 – via www.WashingtonPost.com.
  45. "Afghanistan resistance leader feared dead in blast". Ahmed Rašid, the Telegraph. 11. september 2001.