Stane Kavčič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 14:49, 5. januar 2010 od Yurko 3 (pogovor | prispevki) (posebaj->posebej)
Stane Kavčič
Portret
Rojstvo30. oktober 1919
Ljubljana
Smrt27. marec 1987
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicpolitik

Stane Kavčič, slovenski politik, 30. oktober 1919, Ljubljana, † 27. marec 1987, Ljubljana.

Življenjepis

Kavčič je že pred vojno deloval v sindikatih, član KPS pa je postal julija 1941. Med NOB je bil sekretar okrožnega komiteja komunistične partije Vrhnika, sekretar pokrajinskega komiteja Skoja za Slovenijo, krajši čas se je šolal v Sovjetski zvezi. Je nosilec spomenice 1941.

Po koncu vojne je bil na vodilnih političnih položajih v mladinski in partijski organizaciji ter sindikatih, leta 1951 - 1956 podpredsednik in 1967 - 1972 predsednik slovenske vlade. Kot zagovornik liberalne gospodarske usmeritve in slovenskih interesov v Jugoslaviji je bil jeseni 1972 prisiljen odstopiti s funkcije predsednika Izvršnega sveta Slovenije (vlade) in člana predsedstva ZKJ in se upokojiti. Politično in javno ni smel več nastopati v javnosti, vendar se kljub svoji kritični distanci socialističnemu samoupravljanju in perspektivi Slovenije v federativni Jugoslaviji ni odrekel.

Kavčič je avtor dela Samoupravljanje I -IV (1964, 1965, 1967), političnih in gospodarskih razprav ter posmrtno izdanega Dnevnika spominov (1988).

Vzroki za politični padec

Kavčič je bil zlasti po gospodarski reformi 1965 zagovornik liberalne gospodarske usmeritve, ki je temeljila na policentralizmu, celotni povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije in razvoju panog, ki hitro prinašajo kapital, na spodbujanju privatne iniciative in vlaganju zasebnih sredstev, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami. Zaradi te usmeritve, ki je veljala za premalo delavskorazredno in jugoslovansko je prehajal v spor z delom slovenskega in najvišjega jugoslovanskega vodstva, še posebej po letu 1969 ob t.i. cestni aferi (gradnja avtoceste Ljubljana - Postojna). Njegova politična moč, ki je izvirala iz osebnih potez in usmeritev ter iz liberalnih razmer v jugoslovanski družbi po brionskem plenunu 1966 je bila po cestni aferi deloma omejena; tudi zato, ker je odklonil mandat v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) v Beogradu in nato še za mesto člana v izvršnem biroju predsedstva ZKJ, za kar ga je prelagal Tito.[1]

Odlikovanja

Glej tudi

Viri

  1. Enciklopedija Slovenije. (1991). Knjiga 5. Ljubljana: Mladinska knjiga