Pojdi na vsebino

Sporočilo svetega zakramenta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sporočilo svetega zakramenta
UmetnikRafael
Leto1509–1510
VrstaFreska
Mere500 cm × 770 cm
KrajApostolska palača, Vatikan

Sporočilo svetega zakramenta (italijansko La disputa del sacramento) je slika italijanskega renesančnega umetnika Rafaela. Naslikana je bila med letoma 1509 in 1510[1] kot prvi del Rafaelovega naročila za okrasitev s freskami prostorov, ki so danes znani kot Rafaelove stance (Stanze di Raffaello), v Apostolski palači v Vatikanu. Takrat je bila ta soba znana kot Stanza della Segnatura in je bila zasebna papeška knjižnica, kjer se je sestajalo vrhovno papeško sodišče.[2]

Naslov

[uredi | uredi kodo]

Naslov Disputa del Sacramento je drugotnega pomena. »Spore« teologov o »hostiji na oltarju« je prvič omenil Giorgio Vasari leta 1550 v kratkem opisu slike, po drugi vsebini slike. Naziv, ki se uporablja še danes, se je postopoma uveljavil šele v drugi tretjini 17. stoletja in je v strokovni literaturi dosledno kritiziran.[3][4]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Na prelomu leta 1508/09 je Julij II. (papež 1503–1513) Rafaela pooblastil za poslikavo novih stanovanjskih in uradnih prostorov v Apostolski palači, ki se danes imenujejo Rafaelove sobe, s katerimi je med drugim že delal Giovanni Antonio Bazzi. Leta 1550 je Vasari sobo, v kateri je Disputa, poimenoval Stanza della Segnatura in se tako imenuje še danes, vendar ni gotovo, ali je ta namen sejne sobe papeške pravne komisije obstajal že v času nastanka slike ali če je prvotno obstajala, bi morala biti v njej papeška knjižnica, kot kaže nekatera ikonografija.[5]

Duhovni svet Stanze della Segnatura se ujema s svetom drugih sodobnih spisov in podob, čeprav je Rafael morda imel svetovalce za oblikovanje svojih fresk, ki so bile premišljene do zadnje podrobnosti. V zadnjem času je bil Egidij iz Viterba sprejet kot neposredni ali posredni vir navdiha.[6]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Na sliki je Rafael ustvaril prizor, ki zajema nebo in zemljo. Zgoraj je Kristus obdan z avreolo, na njegovi desni in levi strani sta Blažena Devica Marija in Janez Krstnik (postavitev, znana kot Deesis). Druge različne svetopisemske osebe, kot so Peter (skrajno levo, drži ključe), Adam (skrajno levo, razgaljena prsa), Janez Evangelist (levo, piše), kralj David (levo, drži liro), sveti Lovrenc (levo, nosi škrlat) , Juda Makabejec (desno, v zlatem oklepu), Štefan (desno, oblečen v zeleno), Mojzes (desno, z rogovi luči in drži deset zapovedi), Jakob Starejši (desno, oblečen v belo), Abraham (desno, drži nož ), in Pavel (skrajno desno, s knjigo in mečem) sta ob straneh. Bog Oče sedi nad vsemi v zlati svetlobi nebes in ga obožujejo angeli, blagoslavlja z desnico in drži Zemljo v levici. Pod Kristusovimi nogami je Sveti Duh v tipični obliki goloba, ob strani katerega so knjige štirih evangelijev, ki jih držijo putti.[6]

Spodaj na oltarju je monštranca. Na obrobju oltarja piše Julius II Pont. Max. Oltar obdajajo zgodovinski teologi, ki razpravljajo o transsubstanciaciji (Kristusova navzočnost v evharistiji).[7] Med njimi so prvotni štirje cerkveni očetje (ki jih prepoznamo po imenih, vpisanih v njihove svetnišje sije), s papežem Gregorjem I. in Hieronimom, ki sedita levo od oltarja, Avguštinom in Ambrožem pa desno, skupaj s papežem Julijem II., papežem Sikstom IV., Savonarolo in Dante Alighieri. Papež Sikst IV. je v zlato oblečen papež na dnu slike. Takoj za Sikstom je Dante, oblečen v rdeče in z lovorovim vencem (kar simbolizira njegovo pesniško veličino).[8] Peti z desne stoji sveti Tomaž Akvinski. Plešasta figura, ki bere knjigo v levem kotu, je Rafaelov mentor in renesančni arhitekt Donato Bramante, bradata figura na desni strani, oblečena v oranžna in modra oblačila, pa je Aristotel.[9] Menih na skrajni levi je Fra Angelico. V ozadju na levi je cerkev v gradnji, ki predstavlja katoliško cerkev.[10]

Dante Alighieri.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Raphael, Phaidon Publishers, 1948, p. 24.
  2. ↑ Adams, Italian Renaissance Art, p. 344
  3. ↑ Pfeiffer S. 46ff.
  4. ↑ In der Bildbeschreibung der Vatikanischen Museen wird stattdessen vorgeschlagen Trionfo della Religione – „Triumph der Religion“.
  5. ↑ Pfeiffer S. 25f.
  6. ↑ »Disputation over the Most Holy Sacrament«. Musei Vaticani. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2022. Pridobljeno 28. julija 2022.
  7. ↑ Adams, Italian Renaissance Art, p. 345
  8. ↑ Adams, Italian Renaissance Art, p. 346
  9. ↑ Holgate, John Douglas, "Codes and Messages in Raphael's 'School of Athens.'" 2016. https://www.researchgate.net/publication/306398440_Codes_and_Messages_in_Raphael's_'School_of_Athens'
  10. ↑ Massi, Ercole G. (1885). Compendious Description of the Galleries of Paintings in the Papal Palace of the Vatican (v angleščini). Rome. str. 67–69.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Schneider Adams, Laurie (2001). Italian Renaissance Art. Boulder: Westview Press. pp. 344–346.
  • Heinrich Pfeiffer: Zur Ikonographie von Raffaels Disputa, Miscellanea Historiae Pontificiae 37, Rom 1975 (Teildigitalisat)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Raphael's Disputation of the Holy Sacrament.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sporočilo_svetega_zakramenta&oldid=6313793«