Donato Bramante

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Donato Bramante
Portret
Donato Bramante
Rojstvo Donato di Pascuccio d'Antonio
1444[1][2][3][4][5][6][7][8][9][10][11][12]
Fermignano[d]
Smrt 11. april 1514[2]
Rim
Narodnost Italijan
Državljanstvo Italija[13]
Poklic arhitekt, slikar, inženir
Poznan po Arhitektura, slikarstvo
Pomembnejša dela San Pietro in Montorio
Kristus na stebru
Gibanje Visoka renesansa

Donato Bramante (1444 - 11. marec 1514) je italijanski arhitekt, ki je predstavil renesančno arhitekturo v Milanu in slog visoke renesanse v Rimu, kjer je bil njegov načrt za baziliko svetega Petra podlaga za načrtovanje Michelangelovega dokončanja. Njegov Tempietto v San Pietro in Montoriu v Rimu je zaznamoval začetek visoke renesanse v Rimu (1502), ko ga je papež Aleksander VI. imenoval graditelja svetišča, ki naj bi zaznamovalo mesto, kjer je bil križan sv. Peter.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Bramante se je rodil pod imenom Donato di Pascuccio d'Antonio, v Fermignanu blizu Urbina (tu je, v letu 1467, Luciano Laurana dodal Palači Ducale arkadno dvorišče in druge značilnosti renesanse za Federica da Montefeltra). Obdobje šolanja in začetno delovanje niso dokumentirani. Skoraj zagotovo je do leta 1476 ostal v Urbinu, kjer je bil verjetno učenec Fra Carnevalea in postal slikar "prospectivo", kar pomeni, da se je specializiral v geometriji prostora, arhitekturi, ki sestavlja ozadje naslikane scene[14]. Verjetno je bil tudi učenec pomočnik Piera della Francesce in spoznal Melozza da Forlija, ki bo kasneje vplival na njegovo slikarstvo[15].

V Urbinu je zagotovo spoznal Luco Signorellija, Perugina, Giovannija Santija, Pinturicchija in Francesca di Giorgia Martinija s katerim je verjetno sodeloval in od katerega se je veliko naučil o arhitekturni umetnosti[16]. Mogoče je na potovanjih v Lombardijo prišel v stik z deli Mantegne in Leona Battista Albertija in tudi z umetniškimi deli v mestih Perugia, Ferrara, Benetke[17], Mantova in Padova.

Urbino in Milano[uredi | uredi kodo]

Bramantejeva arhitektura je zasenčila njegovo slikarsko spretnost: vedel je za dobra slikarja Melozzo da Forlìja in Piero della Francesca, ki sta bila dobra v znanju perspektive in iluzionističnih funkcij v Mantegnevem slikarstvu. Okoli leta 1474 se je Bramante preselil v Milano, mesto z globoko tradicijo gotske arhitekture in zgradil več cerkva v novem antičnem slogu. Pri vojvodu Ludovicu Sforzi, pri katerem je bil dvorni arhitekt, je začel leta 1476 z naročili, ki so dosegla vrhunec v znameniti trompe l'oeil, koru cerkve Santa Maria preso San Satiro (1482-1486). Prostor je bil omejen in Bramante je naredil gledališko apsido v bas-reliefu, kjer je združil slikarsko umetnost perspektive s starorimskimi detajli. Tu je tudi osmerokotna zakristija na kateri je kupola.

V Milanu je Bramante zgradil tudi apsido v cerkvi Santa Maria delle Grazie (1492-1499); druga zgodnja dela so samostan Sant'Ambrogio v Milanu (1497-1498) in nekatere druge zgradbe v Pavii (soglasno se mu pripisuje planimetrijski projekt veličastne katedrale, z oktogonalno notranjostjo, kupolo in longitudinalno telo s tremi ladjami) in morda Legnanu. Leta 1499 se je s svojim mecenom Sforzom odpeljal iz Milana, v katerega je vdrla francoska vojska. Bramante je svojo pot nadaljeval v Rim, kjer je že poznal močnega kardinala Riario.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Bramante je bil v Lombardiji aktiven tudi kot slikar, čeprav so na žalost ostale samo neke freske v Milanu in Bergamu. Ohranjeni so deli fresk, ki prikazujejo Heraklita in Demokrita ter viteze (danes u Pinakoteki Brera), naslikani med 1486 in 1487 za hišo pesnika Gasparea Viscontija, mecena in zaščitnika umetnikov in drugi skoraj neznani deli, ki prikazujejo antične filozofe naslikane za palačo del Podestà v Bergamu.[18] Freske na fasadi palače Fontana Silvestri, ki so v celoti uničene prav tako pripisujejo Bramanteju.

Pripisujejo mu tudi sliko na panelu Kristus na stebru, v opatiji Chiaravalle in fresko v zakladnici dvorca družine Sforza.[19].

V času bivanja v Rimu je Bramante zapostavil slikarstvo, morda zaradi zavzetosti na velikih papeževih gradbenih projektih.

Rim[uredi | uredi kodo]

V Rimu je kmalu spoznal kardinala Della Rovere, ki je postal papež Julij II.. Za Ferdinanda Aragonskega in Isabello Kastiljsko ali morda Julija II. je Bramante zasnoval eno najbolj harmoničnih renesančnih stavb: Tempietto di San Pietro in Montorio (1510) na griču Janiculum. Kljub majhnemu obsegu ima zgradba vsa stroga razmerja simetrije klasičnega sloga, obdana z vitkimi dorskimi stebri na katerih leži kupola. Glede na kasnejši rezbarije Sebastiana Serlioja, Bramante načrtuje kolonade na dvorišču. V novembru 1503 Julij zaposli Bramanteja za izgradnjo najlepše evropske arhitekturne 16. stoletja, popolno obnovo bazilike svetega Petra. Prvi temelj ene od velikih ladij je bil položen ob slovesnosti 17. aprila 1506. Nekaj zgodnjih Bramantejevih risb je ohranjeno, čeprav so jim nekateri njegovi pomočniki in nasledniki nasprotovali in so jih bistveno spremenili z razširitvijo ladje po njegovi smrti leta 1514. Bramantejeva vizija Sv. Petra je bil tloris centraliziranega grškega križa, ki simbolizira vzvišeno popolnost njemu in generacijam za njim. (pod vplivom dela Bramanteja je bila narejena Santa Maria della Consolazione v Todiju). Bramantejev načrt je predvideval štiri velike kapele v kotih med enakima ladjama, vsako pokrito z manjšo kupolo, ki obdajajo veliko kupolo nad križišču. Prvotni Bramantejev načrt je bil veliko bolj rimsko-bizantinska oblika, kot je bazilika, ki je bila dejansko zgrajena.

Bramante je delal tudi na več drugih naročil. Med njegovimi prvimi deli v Rimu, še preden je začel z gradnjo bazilike, je bil samostan (1500-1504) Santa Maria della Pace v bližini Piazza Navona. Lep razmerja dajejo pridih velike preprostosti.

Načrti za baziliko Sv. Petra
Skica za Sv. Petra narejena čez staro baziliko
Bramantejev načrt v obliki grškega križa; rekonstrucija Geymüller
Bramantejeva kupola

Glavna arhitekturna dela[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • Leon Battista Alberti
  • Michelangelo
  • Giorgio Vasari

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ackerman, James (1964). The Cortile del Belvedere. London.
  • Bruschi, Arnaldo (1977). Bramante. London.
  • Evans, Robin (1995). The Projective Cast: Architecture and Its Three Geometries. Cambridge.
  • Frommel, Christoph Luitpold (1973). Der Römische Palastbau der Hochrenaissance. Tübingen.
  • Frommel, Christoph Luitpold (2007). The Architecture of the Italian Renaissance. London.
  • Lotz, Wolfgang (1996). Architecture in Italy 1500–1600. London.
  • Heydenreich, Ludwig H. (1996). Architecture in Italy 1400–1500. London.
  • Thoenes, Christof. Sostegno e Adornamento. Milan, 1998.
  • Fortunato, Giuseppe (2010). "The role of architectural representation for the analysis of the built. The 3d survey of San Pietro in Montorio's temple in Rome". Acts of X Congreso Internacional expresiòn gràphica aplicada a la edificacìon, Alicante,Editorial Marfil", S.A. ISBN 978-84-268-1528-6.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Arkitekter verksamma i Sverige — 2015.
  2. ^ 2,0 2,1 Dizionario Biografico degli Italiani — 1960.
  3. ^ Donato Bramante
  4. ^ Donato Bramante
  5. ^ Donato Bramante — 1960.
  6. ^ RKDartists
  7. ^ Kunstindeks Danmark
  8. ^ SNAC
  9. ^ Encyclopædia UniversalisEncyclopædia Britannica Inc..
  10. ^ AGORHA
  11. ^ Artcyclopedia
  12. ^ Athenaeum
  13. ^ https://www.kulturarv.dk/kid/VisKunstner.do?kunstnerId=34975
  14. ^ Giorgio Vasari, Le Vite de' più eccellenti pittori, scultori ed architettori, 1568.
  15. ^ Arnaldo Bruschi, Donato Bramante e i suoi amici pittori umbri, u "Annali di architettura", broj 21, 2009.
  16. ^ A. Bruschi, Op. cit., in "Annali di architettura", broj 21, 2009.
  17. ^ V.Pizzigoni, Donato Bramante a Venezia,in "Annali di architettura", broj 21, 2009.
  18. ^ G.A. Dell'Acqua, Bramantino e Bramante pittore, 1978.
  19. ^ Talijanski Touring Club, Guida d'Italia. Milano, San Donato Milanese 1998., str. 456.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]