Palazzo Ducale, Urbino

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Vojvodska palača v Urbinu
Palazzo Ducale di Urbino
PalazzoDucaleUrbino.JPG
Fasada palače
Splošni podatki
Arhitekturni slogRenesančna arhitektura
NaseljeUrbino
DržavaItalija
Koordinati43°43′24″N 12°38′16″E / 43.723333°N 12.637778°E / 43.723333; 12.637778Koordinati: 43°43′24″N 12°38′16″E / 43.723333°N 12.637778°E / 43.723333; 12.637778
Začetek gradnje1454
NaročnikDa Montefeltro, Della Rovere
Spletna stran
Uradna spletna stran
Uradno ime: Palazzo Ducale: Centro storico di Urbino
Tip:kulturno
Kriteriji:ii, iv
Razglasitev:1998 (30th session)
ID #:828
država:Italija
Regija:Evropa

Palazzo Ducale ali Vojvodska palača je renesančna stavba v italijanskem mestu Urbino v pokrajini Marke. Eden najpomembnejših spomenikov v Italiji, je od leta 1998 na seznamu Unescove svetovne dediščine.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arkade dvorišča

Gradnjo vojvodske palače je za vojvodo Federica III. da Montefeltro okoli sredine 15. stoletja začel Florentinec Maso di Bartolomeo. Nova gradnja je vključevala že obstoječo palačo Jole. Trdno skalno pobočje je bilo nepremagljivo za obleganje, vendar je bilo problematično za izdelavo temeljev palače. Tako je bil za gradnjo podkonstrukcije najet ugledni graditelj trdnjav Luciano Laurana iz Dalmacije; toda Laurana je Urbino zapustil, preden so se začeli graditi bivalni prostori palače. Po Laurani oblikovalci vojvodske palače niso zanesljivo znani.[2] Vodilni visokorenesančni arhitekt Donato Bramante je bil doma iz Urbina in je morda delal na dokončanju palače.[3]

Vojvodska palača je znana kot prizorišče filozofskih pogovorov, ki jih Baldassare Castiglione predstavlja, kot da so se leta 1507 odvijali v Dvorani vigilij v svoji knjigi Il Cortegian (Knjiga o dvoru).

Palača se je še naprej uporabljala kot vladna stavba tudi v 20. stoletju, v njej so bili občinski arhivi in uradi ter javne zbirke starinskih napisov in skulptur (Galleria Nazionale delle Marche). Obnove, dokončane leta 1985, so obiskovalcem ponovno odprle obsežno podzemno mrežo.

Studiolo in kapeli dvojčici[uredi | uredi kodo]

V vojvodski palači je bilo več prostorov, ki odražajo Federicovo predanost klasičnim in humanističnim študijem in so služili njegovi vsakdanji rutini, ki je vključevala obisk palačnega lararuma (domače svetišče) in branje grške literature. Ti učeni in izrecno poganski dotiki so bili netipični za srednjeveško palačo.[4]

Studiolo[uredi | uredi kodo]

Osrednji element tega tlorisa je studiolo (majhna delovna soba ali kabinet za premišljevanje), soba velikosti le 3,60 x 3,35 m, obrnjena stran od mesta Urbino in proti vojvodovim podeželskim posestim.[5] Njegovo čudovito delo v intarziji, ki obkroža stanovalca v sobi trompe l'oeil policami, klopmi in napol odprtimi rešetkastimi vrati s simboličnimi predmeti, ki predstavljajo svobodne umetnosti, je edini najbolj znan primer te italijanske obrti. Na klopeh so glasbeni inštrumenti, na policah pa so predstavljene knjige in glasbene partiture, znanstveni instrumenti (vključno z astrolabom in armilarno sfero), delovna oprema (vključno s pisalno mizo in peščeno uro), orožje in oklep ter različni drugi predmeti ( npr. papagaji v kletkah in mazzocchio).[6]

V studiolu so tudi ikonične upodobitve več oseb, tako sodobnih kot zgodovinskih. Na ploščah intarzije so upodobljeni kipi Federica v znanstveni obleki in Vera, Upanje in Ljubezen. Nad panoji intarzije so portreti velikih avtorjev Justusa van Genta (s predelavo Pedra Berrugueteja):

Severna stena
Platon Aristotel Ptolemaj Boetij
sv. Gregor Veliki Sveti Hieronim sv. Ambrož sv. Avguštin
Zahodna stena Vzhodna stena
Pietro d'Abano Petrarka Mojzes Cicero
Hipokrat Dante Salomon Seneca mlajši
okno Tomaž Akvinski Homer
okno Janez Duns Skot Virgilij
Južna stena
papež Sikst IV. Albert Veliki Ivan Bessarion papež Pij II.
Bartol de Saksoferrato Solon Vittorino da Feltre Evklid

Zgornji register (prikazan v zunanjih vrstah in stolpcih diagrama) predstavlja klasične in humanistične pisce, v nasprotju z verskimi osebnostmi (na splošno) spodnjega registra (znotraj).[7]

Kapela Odveze in tempelj Muz[uredi | uredi kodo]

Po stopnišču navzdol od studiola sta dvojčka kapelic, ena krščanska in ena poganska. Preddverje, ki vodi do njiju, poudarja njihovo komplementarnost s tem vpisanim elegičnim kupletom:

Bina vides parvo discrimine iuncta sacella:

     altera pars musis, altera sacra deo est.

Vidite par kapelic, združenih z majhno ločnico::

      en del je svet za muze, drugi pa za Boga.

V templju muz, ki je bil morda uporabljen kot osebni atelje Federicovega sina Guidobalda, so bile prvotno predstavljene slike muz kot treznih glasbenikov, ki so morda delo Giovannija Santija.[8]

== Galleria Nazionale delle Marche[edit] Galleria Nazionale delle Marche (Narodna galerija Marke), ki se nahaja v palači, je ena najpomembnejših zbirk renesančne umetnosti na svetu. Vključuje pomembna dela umetnikov, kot so Rafael, Van Wassenhove (Zadnja večerja s portreti družine Montefeltro in dvora), Melozzo da Forlì, Piero della Francesca (s slavnim Bičanjem), Paolo Uccello, Timoteo Viti in drugi umetniki 15. stoletja, pa tudi pozno Tizianovo Vstajenje.

Izbrani poudarki[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Lusiardi, Federica. "Ducal Palace of Urbino and Galleria Nazionale delle Marche". Inexhibit. Pridobljeno dne 21 November 2017.
  2. Clark, Kenneth, Civilization, Harper & Row (1969), p. 109.
  3. Clark, p. 110.
  4. Joscelyn Godwin, The Pagan Dream of the Renaissance (Grand Rapids: Phanes Press, 2002), pp. 90-91.
  5. Godwin, pp. 91 and 94.
  6. Godwin, p. 92
  7. See Cheles, p. 17.
  8. Godwin, p. 91.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]