Saqaliba
Saqaliba (arabsko: صقالبة, translit. : ṣaqāliba, arabsko ednina: صقلبي, translit. : ṣaqlabī)[1] je bila v srednjeveški muslimanski Španiji oznaka za ljudstva, ki so prebivala med Črnim morjem in Konstantinoplom, pozneje predvsem za sužnje s tega področja. Končno se je pomen izraza razširil na vse tuje sužnje. [2]
Prvotni pomen
[uredi | uredi kodo]
Enciklopedija Britannica[3] ima v geslu Saqalibah sledeče podatke:
V desetem stoletju je Španija kupovala Slovane, ki so jih Germani ulovili na pohodih po vzhodni Evropi. Ti ujetniki so bili navadno mladi dečki in so, skupaj s tistimi iz Galicije, Lombardije, Kalabrije in Frankovskih dežel, postali muslimani in so govorili arabsko; izvežbani so bili za vojake, za uradnike v državni administraciji ali za upravitelje haremov.
Število “sakalibov” v Španiji je naraščalo z umajadskimi načrti za širitev svojih posestev po Iberskem polotoku in po možnosti v severni Afriki. Samo za časa vladanja Abd ar-Rahmana III. je število sužnjev baje naraslo od približno 4000 enot na 14.000. Povečanemu številu je odgovarjal tudi njihov višji položaj v muslimanski družbeni ureditvi.
Sakalibi so pridobivali bogastvo in svoje sužnje in so postali učenjaki in pesniki. Končno so dosegli pomembne politične pristojnosti v prestolnici in so zasedli visoke civilne in vojaške položaje; Umajadi so jih uporabljali kot protiutež vplivne arabske aristokracije. Tako je leta 939 Slovan Najda poveljeval umajadski vojski proti Ramiru II. iz Leona. Z odstavitvijo kalifa Hishama II. leta 1009 so Sakalibi postali ena od treh največjih skupnosti oziroma strank (taifas) v Cordobi, ki je naslednjih 23 let upravljala kalifat z izdajanjem in preklicem zakonov po svoji volji. V isti dobi državljanske vojne in splošne zmede (1009-91) so Sakalibi vzpostavili svojo oblast v krajih Denia, Tortosa, Valencia in Almería, čeprav niso osnovali dinastij kot druge taife – npr Arabci in Berberi. Vsekakor so bile razne manjše vladavine leta 1090-91 odpravljene in vključene v novo državo Almoravidov v Španiji.
— Spletna stran Enciklopedije Britannica
Poznejši pomen
[uredi | uredi kodo].jpg)
Ko so kordovski Sakalibi prešli pod Almoravide, je beseda "sakaliba” postala poimenovanje slovanskih sužnjev in pozneje evropskih sužnjev sploh. [4] [5]
Arabski viri
[uredi | uredi kodo]Arabcem so Sakalibi opravljali veliko del; bili so služabniki, evnuhi, rokodelci, vojaki, ženske pa večinoma haremske konkubine. Velikokrat so bili kalifova osebna straža. V al-Andaluzu je bil saklabi sopomenka za evnuha.
Ostalo je veliko arabskih zapisov o slovanskih sužnjih. Teofan Spovednik je na primer poročal, da je okoli leta 660 omajadski kalif Muavija v Siriji sestavil vojsko iz 5.000 slovanskih plačancev (pozno 7. stoletje). [6] Prav tako v Sirijo so Omajadi namestili slovanskega poveljnika Nebulosa in njegovih 30.000 vojakov, ki so prestopili iz bizantinske v arabsko vojsko (na prelomu 7. in 8. stoletja). [7] Ibn Fadlan imenuje vladarja Volške Bolgarije Almiša kot “kralja Saqalibe” (okoli leta 923).[8] Ibrahim ibn Jakub, ki je prepotoval Evropo na račun Kordovskega kalifata, je zapisal, da so Sakalibi divje napadalno ljudstvo, ki živi v gorati deželi “zahodno od Bolgarije in vzhodno od drugih Slovanov”; iz te dežele radanitski trgovci dobavljajo al-Andaluzu sužnje po Volški trgovski poti in njenih odcepih (10. stoletje). [9]
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Iz grškega Σκλάβοι (Sklavi) in Σκλαβηγο (Sklavini) je nastal v sedmem stoletju arabski Saqlab (plural Saqāliba).
- ↑ Vlasto, P.: The Entry of the Slavs into Christendom, An Introduction to the Medieval History of the Slavs, Cambridge University Press, Cambridge 1970, ISBN 978-0-521-07459-9, ISBN 978-0-521-10758-7
- ↑ http://www.britannica.com/peoples/saqalibah
- ↑ Yegorov, K.L. »Ас-сакалиба (славяне) у Ибн Фадлана«. www.bibliotekar.ru. Pridobljeno 2. novembra 2014.
- ↑ Mishin, Dmitrij (1998). The Saqaliba slaves in the Aghlabid state (PDF). Budapest: Central European University. Pridobljeno 14. maja 2015.
- ↑ Treadgold, W.T.: A History of the Byzantine State and Society, Stanford University Press 1997, ISBN 9780804726306.
- ↑ Lilie, R.J.: Prosopographie der mittelbyzantinischen Zeit: 1. Abteilung (641–867), Band 3: Leon (# 4271) – Placentius (# 6265), De Gruyter, Berlin-Boston, ISBN 978-3-11-016673-6.
- ↑ »Vikings in the East, Amazing Eyewitness Accounts«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. februarja 2008. Pridobljeno 11. novembra 2021.
- ↑ Norris, H.T.: Islam in the Balkans: Religion and Society Between Europe and the Arab World. C. Hurst & Co. Publishers 1993, ISBN 978-1-85065-167-3.