Samostan Quedlinburg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cesarski samostan Quedlinburg
Reichsstift Quedlinburg
cesarski samostan
Vojvodina Saška
936–1802/3

Grb

Grad in samostan Quedlinburg
Glavno mesto Quedlinburg
Vlada volilna kneževina
Zgodovinsko obdobje Srenji vek, zgodnja moderna doba
 -  ustanovitev samostana 936
 -  Zgornjesaški krog (‘’Obersächsischer Reichskreis’’) 1500
 -  reformacija 1539
 -  Sekularizacija v Prusiji 1802/3
 -  vključena v Saško
1816
Danes del Zastava Nemčije Nemčija

Samostan Quedlinburg (nemško Stift Quedlinburg ali Reichsstift Quedlinburg) je bil hiša sekularnih kanones (Frauenstift) v Quedlinburgu v današnji nemški deželi Saški-Anhalt, Nemčija [1][2][3]. Ustanovljena je bila leta 936 na pobudo svete Matilde, vdove kralja Henrika Ptičarja, kot njen spomenik [4]. Več stoletij je imel samostan opatice velik ugled in vpliv.

Samostan Quedlinburg je bil cesarsko posestvo in eden od približno štiridesetih samoupravnih cesarskih samostanov Svetega rimskega cesarstva. Zaprt je bil leta 1802/3.

Danes so večinoma romanske stavbe na seznamu svetovne dediščine Unesca. Cerkev, znana kot samostanska cerkev svetega Servacija, uporablja luteranska evangeličanska cerkev v Nemčiji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Bivša samostanska cerkev svetega Servacija v Quedlinburg, sedaj luteranska cerkev

Samostan Quedlinburg je bil ustanovljen na grajskem hribu Quedlinburga v sedanji Saški-Anhalt leta 936 s strani kralja Otona I., na zahtevo njegove matere kraljice Matilde, kasneje kanonizirane kot sveta Matilda, v čast pokojnega moža, Otonovega očeta, kralja Henrika Ptičarja in njegov spomin. Tukaj je bil pokopan Henrik, kot tudi sama Matilda. [5][6]

"Kaiserlich freie weltliche Reichsstift Quedlinburg" ("svoboden posvetni cesarski samostan Quedlinburg"), kot je bil njegov celoten naziv do razpustitve leta 1802, je sestavljala lastniška cerkev cesarske družine, ki ji je bila dodana šola posvetnih kanones (Stiftsdamen), skupnost neporočenih hčera visokega plemstva in vladarskih hiš, ki so šle v samostan a niso postale nune. Največji in najpomembnejši samostani te vrste so bili Essenski samostan, samostan Gandersheim, samostan Gernrode, Kölnski samostan in samostan v Herfordu, v slednjem je mlado kraljico Matildo vzgojila babica, opatinja. S prizadevanji kraljice Matilde je samostan Quedlinburg postal eno izmed šolskih središč zahodne Evrope. [7]

Zahvaljujoč svojim cesarskim povezavam je nova fundacija pritegnila bogato donacije in je kmalu postala bogata in uspešna skupnost. Samostan je bil izvzet iz jurisdikcije pristojne škofije, škofa iz Halberstadta in ni bila podvržena nobenemu nadrejenemu, razen papežu. Škofje iz Halberstadta so se nenehno spopadali z opatinjami, saj so trdili, da imajo duhovno pristojnost nad samostanom zaradi podrejenosti žensk moškim.

Opatinja, kot vodja cesarskega samostana, je imela sedež in glas v cesarski skupščini. Sedela je na klopi prelatov Porenja cerkvene klopi kolegija vladajočih knezov. [8]

V času reformacije je samostan postal protestantski pod opatinjo Ano II. (grofica Stolberg).

V času nemške mediatizacije leta 1802 in 1803 je bil carski samostan sekulariziran, njegovo ozemlje, lastnosti in predmete pa je prevzela Prusija kot Kneževina Quedlinburg. Med letoma 1807 in 1813 je pripadala kratek čas francoski državi Vestfalija.

Donacije[uredi | uredi kodo]

Ozemlja[uredi | uredi kodo]

Ozemlja samostana Quedlinburg okoli 1750

V prvih desetletjih po ustanovitvi je bila skupnost nagrajena s številnimi zemljiškimi darovi, zlasti od cesarske družine. Vse kasnejše posesti (tj. prej neobdelana zemlja) v neposredni bližini je bila tudi njihova, vendar so poleg tega pridobili veliko bolj oddaljene posesti, kot je Soltau, 170 kilometrov daleč, ki ga je podaril Oton I. leta 936.

Med drugim je imel samostan tudi naslednje:

  • Cerkev svetega Mihaela ob jami Volkmarskeller (blizu Blankenburga na Harzu) je leta 956 podaril Oton I. (kasneje jo je opatinja Beatrix II. zamenjala za samostan Michaelstein)
  • Leta 974 je bila pridobljena krajina Duderstadt v jugovzhodni Spodnji Saški, ki jo je samostan posedoval 262 let. Vas Breitenfeld bei Duderstadt je pripadala samostanu do razpustitve. [9]
  • 3. julija 993 je cesar Oton III. izvršil darilo, s katerim je podelil lastništvo Potsdama, o katerem je to prvi dokumentarni zapis. Dejanje označuje prelomnico v boju za pridobitev ozemlja vzhodno od Labe, od koder je vzhodno frankovsko gospostvo zavrnilo slovanski upor leta 983.
  • Leta 999 je provinca Gera prišla v roke samostana. Leta 1209 je opatinja imenovala upravitelja Weida za upravljavca ozemlja.
  • Darovi cesarja Otona I.: leta 936 25 posestev; leta 937 dve posesti; leta 944 eno posestvo; leta 946 dve posesti; leta 954 eno posestvo; leta 956 11 posestev in leta 961 sedem posestev.
  • Darila cesarja Otona II.: leta 974 in leta 979 eno posestvo; leta 985 pet posestev.
  • Darila cesarja Otona III.: leta 992 tri posesti; leta 993 dve posesti; leta 995 štiri posesti; leta 999 eno posestvo.
  • Kasnejše pridobitve so obsegale več kot 150 posestev. [10]

Zakladnica[uredi | uredi kodo]

Samostan je dobil tudi številne darove: dragocene knjige, rokopise in liturgične predmete, ki so bili shranjeni v zakladnici. Nemška komisija za UNESCO opisuje zaklad kot »najbolj dragocen srednjeveški cerkveni zaklad« poleg Aachna in Halberstadta. [11]

Ob koncu druge svetovne vojne je nekaj najbolj dragocenih predmetov ukradel ameriški vojak Joe Tom Meador, vključno z relikviarijem svetega Servacija, iz časa Karla Plešastega; Samuhelov Evangeliarij iz 9. stoletja (Samuhel Evangeliar), tiskan Evangeliar svetega Wiperta (Evangelistar aus St Wiperti) iz leta 1513 in liturgični slonokoščen glavnik. Ukradeni predmeti so se ponovno pojavili leta 1987 in po veliko sodnih postopkih bili vrnjeni cerkvi leta 1993.

Anali[uredi | uredi kodo]

Samostan je znan tudi kot dom "Analov Quedlinburga" (latinsko Saxonicae Annales Quedlinburgenses, nemško Quedlinburger Annalen), ki se je začela leta 1008 in končala leta 1030 v samostanu, verjetno delo pisateljice. Quedlinburg je bil zelo primeren za zbiranje informacij o aktualnih političnih zadevah, glede na povezave s cesarsko družino in bližino Magdeburga, cesarskega centra. "Anali" se večinoma ukvarjajo z zgodovino svetega rimskega cesarstva. [12]

Cerkvena zgradba[uredi | uredi kodo]

141019 Dom Quedlinburg.JPG
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeCollegiate Church of St. Servatius
DelCollegiate Church, Castle, and Old Town of Quedlinburg
KriterijKulturni: iv
Referenca515
Vpis1994 (18 zasedanje)

Samostanska cerkev se včasih v nemščini imenuje Quedlinburger Dom (stolnica v Quedlinburgu), čeprav nikoli ni bil sedež škofa. Posvečena je svetemu Servaciju iz Tongerena in svetemu Denisu in je pomembna romanska zgradba.

Zgodovina zgradbe[uredi | uredi kodo]

Gradnja triladijske bazilike na ostankih treh predhodnic se je začela pred letom 997 in končala leta 1021. Neposredna predhodnica, kjer je bil prvotno pokopan Henrik I. leta 936 pred glavnim oltarjem, je bila majhna triladijska cerkev z ozkimi stranskimi ladjami. Leta 961 so ostanke svetega Servacija pripeljali iz Maastrichta v Quedlinburg. [13]

Bazilika je bila posvečena leta 997. Požar leta 1070 je povzročil hudo škodo. Stavba je bila obnovljena v prvotni obliki, leta 1129 pa je bila obnovljena v prisotnosti Lotarja II. Cerkev vsebuje arhitekturni element, znan kot niedersächsischer Stützenwechsel (spodnjesaško menjavanje slopov in stebrov).

Kasnejše spremembe so vključevale nov kor (okoli 1320), južno steno transepta (1571) in južno steno ladje (1708).

V letu 1863-82 so bila opravljena pomembna obnovitvena dela. Zahodni stolpi so bili obnovljeni. V tem času je bila dodana tudi prižnica, kripta pa je dobila novo fronto. Leta 1936-9 so bile v koru narejene spremembe, da bi bil bolj primeren za nacistično svetišče. Gotska zgradba je bila "vrnjena" v romanski slog. Cerkev je bila obnovljena leta 1945, obnovitvena dela na nekaterih delih cerkve pa so se od takrat nadaljevala.

Danes[uredi | uredi kodo]

Uporablja jo luteranska evangeličanska cerkev v Nemčiji.

Od leta 1994 je cerkev svetovna dediščina, ki jo je določil UNESCO. Prav tako je označena postaja na turistični cesti Romanski cesti (del Transromanice, ki poteka skozi Italijo, Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo in jo je Leta 2006 je Svet Evrope imenoval Transromanico za evropsko kulturno pot).

Grobnice[uredi | uredi kodo]

Heinrich Himmler in drugi visoki uslužbenci SS v kripti, 2. julij 1938

Henrik Ptičar, nemški kralj in njegova žena Matilda sta pokopana v kripti cerkve. Pod nacisti je Heinrich Himmler, SS raichsführer, večkrat prišel v Quedlinburg, da je imel v kripti slovesnost ob obletnici kraljeve smrti 2. julija. Začelo se je leta 1936, 1000 let po Henrikovi smrti. Himmler ga je imel za »prvega nemškega kralja« in njegovo grobnico razglasil za mesto romanja za Nemce. Leta 1937 so bili kraljevi ostanki ponovno spravljeni v nov sarkofag. [14]

Druge grobnice:

  • Adelaide I., opatinja, princesa iz Otonske dinastije
  • Beatrice I. Frankonska, opatinja, hči cesarja hči cesarja Henrika III.
  • Adelaide II. Salijska, opatinja, hči cesarja Henrika III.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hans-Erich Weirauch: Die Güterpolitik des Stiftes Quedlinburg im Mittelalter. In: Sachsen und Anhalt, 13; (Magdeburg 1937) p117–181.
  2. Hans-Erich Weirauch: Der Grundbesitz des Stiftes Quedlinburg im Mittelalter. In: Sachsen und Anhalt, 14; (Magdeburg 1938); p203–295.
  3. Jan Gerchow (Hrsg.): Essen und die sächsischen Frauenstifte im Frühmittelalter. Essener Forschungen zum Frauenstift 2; (Essen, 2003).
  4. The "Later Life" of Queen Mathilda Page 99
  5. The "Later Life" of Queen Mathilda Page 126
  6. Vgl. die Aufstellung bei Manfred Mehl: Die Münzen des Stiftes Quedlinburg. Hamburg 2006, S. 42–49.
  7. Sanctity and Power: The Dual Pursuit of Early Medieval Women, Suzanne F. Wemple, Becoming Visible: Women in European History, ed. Renate Bridenthal, Claudia Koonz and Susan Stuard, (Houghton Mifflin Company, 1987), 139.
  8. G. Benecke, Society and Politics in Germany, 1500-1750, Routledge & Kegan Paul and University of Toronto Press, London, Toronto and Buffalo, 1974, Appendix III.
  9. cf. the deeds of grant in the digitised municipal archive of Duderstadt at: "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-10-09. Pridobljeno dne 2007-10-21. 
  10. cf. the presentation by Manfred Mehl: Die Münzen des Stiftes Quedlinburg. Hamburg, 2006, pp. 42-49.
  11. "Quedlinburg(German)". Deutsche UNESCO-Kommission. Pridobljeno dne 23 May 2016. 
  12. Thietmar, David Warner, 2001: Ottonian Germany, p.43
  13. Antz (ed.), Christian (2001). Strasse der Romanik (German). Verlag Janos Stekovics. ISBN 3-929330-89-X. 
  14. Janssen, Karl-Heinz (19 October 2000). "Himmlers Heinrich(German)" (PDF). Die Zeit. Pridobljeno dne 24 May 2016. 
  • Gerchow, Jan (ed.), 2003: Essen und die sächsischen Frauenstifte im Frühmittelalter. Essener Forschungen zum Frauenstift 2. Essen.
  • Giese, Martina (ed.), 2004: Die Annales Quedlinburgenses. Hanover: Monumenta Germaniae Historica, Scriptores Rerum Germanicarum In Usum Scholarum Separatim Editi, vol. 72.
  • Heydenreuter, Reinhard, 1993: Kunstraub. Die Geschichte des Quedlinburger Stiftsschatzes. Munich.
  • Honan, William H., 1997: Treasure Hunt. A New York Times Reporter Tracks the Quedlinburg Hoard. New York.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kremer, Marita, 1924. Die Personal- und Amtsdaten der Äbtissinen des Stifts Quedlinburg bis zum Jahre 1574. Leipzig (= Phil. Diss. Univ. Leipzig 1924).
  • Wilberg, Max, 1906, repr. 1987. Regententabellen: Eine Zusammenstellung der Herrscher von Ländern aller Erdteile bis zum Beginn des 20. Jahrhunderts. Original edition Frankfurt/Oder, reproduced in facsimile by Transpress VEB Verlag für Vehrkehrswesen, Berlin. ISBN 3-344-00094-2

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]