Rusko-turška vojna (1710-1711)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Prutska kampanja
Del velike severne vojne in rusko-turških vojn
zemljevid prutske kampanje
Datum 1710–1711
Prizorišče reka Prut
Izid odločilna zmaga Osmanskega cesarstva[1]
* Prutski mirovni sporazum[2]
* Edirnski mirovni sporazum (1713)
Udeleženci
Osmanska zastava Osmansko cesarstvo

Zastava Švedske Švedsko cesarstvo

Flag of Oryol ship (variant).svg Rusko carstvo
Kozaški hetmanat (stranka Ivana Skoropadskega)
Flag of Moldavia.svg Kneževina Moldavija
Poveljniki
Osmanska zastava Baltadži Mehmed Paša

Flag of the crimeans.svg Devlet II. Geraj

Flag of Oryol ship (variant).svg Peter Veliki
Flag of Oryol ship (variant).svg Boris Šeremetev
Flag of Oryol ship (variant).svg Carl Ewald von Rönne
Ivan Skoropadski
Flag of Moldavia.svg Dimitrij Cantemir
Moč
200.000[3] 38.000 Rusov[4][5]
5.000 Moldavcev[4]
Žrtve
neznano neznano

Rusko-turška vojna (1710-1711), po glavnem dogodku vojne znana tudi kot prutska kampanja, je izbruhnila kot posledica poraza Švedske v bitki z Ruskim carstvom pri Poltavi in bega ranjenega Karla XII. Švedskega in njegovega velikega spremstva v osmansko trdnjavo Bender.[6] Stalne ruske zahteve po njegovi izročitvi je sultan Ahmed III. vztrajno zavračal, kar je Petra Velikega spodbudilo k napadu na Osmansko cesarstvo, ki je 20. novembra 1710 Rusiji napovedalo vojno.[6] Sočasno s temi dogodki sta moldavski knez Dimitrie Cantemir in Peter Veliki 13. aprila 1711 podpisala Luški sporazum, s katerim se je Kneževina Moldavija zavezala, da bo z vojaki podpirala Rusijo v njeni vojni proti Osmanom in dovolila ruski vojski, da prestopi njeno mejo in namesti svoje garnizone v moldavske trdnjave. Ko sta se ruska in moldavska vojska v bližini moldavske prestolnice Iași združili, sta 11. julija krenila pohod proti jugu ob reki Prut z namenom prečkati Donavo in prodreti na Balkanski polotok.

Vojaške operacije[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Stănileştiju[uredi | uredi kodo]

Glavni in odločilni dogodek vojne je bila štiridnevna bitka pri Stănileştiju, ki se je začela 18. julija 1711. Bitka je bila slabo pripravljena operacija na poplavnem območju Pruta. V njej so sodelovale ruske in moldavske enote, prve pod poveljstvom Petra Velikega in Borisa Šeremeteva in druge pod Cantemirjevim poveljstvom. Osmanska vojska pod poveljstvom velikega vezirja Baltadžı Mehmed Paše je nasprotnika obkolila in ga 22. julija prisilila k vdaji.[7]

Obleganje Brăile[uredi | uredi kodo]

Ko se je rusko-moldavska vojska pomikala ob Prutu, se je del ruske vojske pod general Carlom Ewaldom von Rönnejem pomaknil proti Brăili, glavnemu vlaškemu pristaniškemu mestu na levem bregu Donave. Mesto je bilo pod neposredno osmansko upravo. Ruska vojska se je srečala z delom vlaške vojske pod poveljstvom spatarija Toma Cantacuzina, ki je prelomil ukaze kneza Konstantina Brâncoveanuja in se pridružil Rusom. Obe vojski sta po dvodnevnem obleganju (13–14. julija 1711) osvojili Brăilo.[8]

Mirovni sporazum[uredi | uredi kodo]

Vojna se je končala 21. julija 1711 s Prutskim mirovnim sporazumom, ki je bil za Karla XII. veliko razočaranje. Sporazum je bil ponovno potrjen z Edirnskim sporazumom leta 1713, ki je določil, da se Azov vrne Osmanskemu cesarstvu. Trdnjavo Taganrog in več drugih ruskih trdnjav je bilo treba porušiti, car pa se je zavezal, da se ne bo več vmešaval v poljsko-litovske notranje zadeve.

Osmani so zahtevali, da se Karlu XII. omogoči varno vrnitev na Švedsko, in izročitev kneza Cantemirja. Peter se je sprijaznil z vsemi zahtevami, slednje ni izpolnil pod pretvezo, da je Cantemir zapustil njegov tabor.[9]

Posledice[uredi | uredi kodo]

William Hogarth (1697-1764): Bitka na Prutu; ilustracija v knjigi Aubryja de la Motrayea Potovanja (1724)

Aleksander Mikaberidze trdi, da je Baltadži Mehmet Paša s podpisom mirovnega sporazuma pod razmeroma ugodnimi pogoji za Ruse naredil veliko strateško napako.[10] Ker je Peter sam poveljeval ruski vojski in Baltadži Mehmed Paša ni sprejel Petrovih mirovnih pogojev, bi ga lahko obdržal v ujetništvu in potek zgodovine bi se lahko spremenil. Brez Petra bi Rusija komajda postala velika sila in bodoči največji nasprotnik Osmanskega cesarstva na Balkanu, črnomorskem bazenu in Kavkazu.

Novica o zmagi je bila v Konstantinoplu sprva dobro sprejeta, kasneje pa so nezadovoljne vojni naklonjene frakcije obrnile mnenje proti Baltadžı Mehmed Paši in ga obtožile, da je od Petra Velikega prejel podkupnino in dosegle, da je bil veliki vezir razrešen s svojega položaja.[11]

Neposredna posledica vojne je bila sprememba osmanske politike do krščanskih vazalnih držav Moldavije in Vlaške. Da bi utrdili nadzor nad obema podonavskima kneževinama, so Osmani leta 1711 v Moldaviji in leta 1716 v Vlaški uvedli neposredno oblast preko imenovanih krščanskih knezov (fanarioti). Moldavski knez Cantemir je z velikim spremstvom pobegnil v Rusijo. Osmani so na njegovo mesto imenovali Nikolaja Mavrocordatosa. Vlaškega kneza Konstantina Brâncoveanuja je sultan obtožil, da se je spogledoval s sovražnikom. Med pohodom rusko-moldavske vojske je Brâncoveanu zbral vlaške čete v Urlațiju blizu moldavske meje in čakal na prihod krščanskih čet. Pričakoval je njihov pohod v Vlaško in ponudil svoje usluge Petru Velikemu. Če se njegova pričakovanja ne bi uresničila, je bil pripravljen služiti Osmanskemu cesarstvu. Takšno njegovo ravnanje je imel sultan za žaljivo.

Ko je Toma Cantacuzino prešel v ruski tabor, je bil knez prisiljen stopiti na osmansko stran ali tvegati, da bo postal sovražnik svojega osmanskega suverena, in hitro je vrnil darila, ki jih je prejel od Rusov. Po treh letih so sultanova sumničenja in sovražnost končno prevladala. Brâncoveanuja, njegove štiri sinove in njegov svetovalca Ianacheja Văcărescuja so aretirali in v Konstantinoplu usmrtili.

Karel XII. in njegov politični in vojni naklonjen zaveznik, kan Krimskega kanata Devlet II. Geraj, sta nadaljevala lobiranje, da bi sultan napovedal novo vojno. Spomladi 1712 je osmanska vojni naklonjena stranka Rusom očitala, da odlaša z izpolnjevanjem pogojev, dogovorjenih v Prutskem mirovnem sporazumu, in skoraj dosegla svoj cilj. Državi sta se vojni izognili z diplomatskimi sredstvi in 17. aprila 1712 podpisali nov sporazum. Leto po sklenitvi novega sporazuma je vojna stranka z očitkom Rusom, da odlašajo z umikom iz Poljske, končno uspela prepričati Ahmeda III., da je 30. aprila 1713 napovedal novo vojno.[12]

V tej vojni ni bilo večjih sovražnosti. Kmalu po napovedi so se začela nova mirovna pogajanja. Vojno usmerjena stranka je sultana nazadnje razjezila in se je odločil, da bo švedskemu kralju pomagal vrniti se na Švedsko. Sultan je zaradi nespoštovanja švedskega kralja med ruskimi pohodi odstavil krimskega kana Devleta II. Geraja in ga izgnal na otok Rodos. Geraj je namreč Karla XII. štel za ujetnika in je zavračal njegove ukaze. Karel XII. je iz Osmanskega cesarstva odšel v Stralsund v švedski Pomeraniji, ki so ga dotlej oblegale čete iz Saške, Danske, Prusije in Rusije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Donald Quataert. The Ottoman Empire, 1700-1922. Cambridge University Press, 2005. str. 41.
  2. Alexander Mikaberidze. Treaty of Pruth. A Historical Encyclopedia, Vol. 1, ur. Alexander Mikaberidze. ABC-CLIO, 2011. str. 726.
  3. A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II, ur. Spencer C. Tucker, (ABC-CLIO, 2010), str. 712.
  4. 4,0 4,1 Young W. International Politics and Warfare in the Age of Louis XIV and Peter the Great: A Guide to the Historical Literature. iUniverse. 2004. P. 459
  5. Stevens C. Russia's Wars of Emergence 1460-1730. Routledge. 2013. str. 267
  6. 6,0 6,1 Walter Moss. A History of Russia: To 1917. Anthem Press, 2005. str. 233.
  7. Russo-Ottoman War of 1711 (The Pruth Campaign), Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol.1. Ur. Alexander Mikaberidze. ABC-CLIO, 2011. str. 772.
  8. Ionel Cândea. Asediu Brăilei de la 1711. Două puncte de vedere contemporane. Arhivirano 10. marca 2016 na Wayback Machine v Analele Universității „Dunărea de Jos” din Galați - Seria Istorie, Seria 19, VII/2008. str. 91-95.
  9. Cernovodeanu, Paul (1995). "Notes and comments". V Cantemir, Dimitrie (ur.). Scurtă povestire despre stârpirea familiilor lui Brâncoveanu și a Cantacuzinilor. Bukarešta, Minerva Publishing. str. 59.
  10. Russo-Ottoman War of 1711 (The Pruth Campaign), Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol.1, str. 772.
  11. H. Bowen. Ahmad III. The Encyclopaedia of Islam, Vol. I. Ur. H.A.R. Gibb, J.H. Kramers, E. Levi-Provencal, J. Shacht. E.J.Brill, 1986. str. 269.
  12. Stanford J. Shaw. History of the Ottoman Empire and Modern Turkey, Vol. 1. Cambridge University Press, 1976. str. 231.