Rajska ptica (ozvezdje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rajska ptica
Ozvezdje
Rajska ptica
Kratica Aps
Rodilnik latinskega imena Apodis
Izgovorjava /ˈeɪpəs/, rodilnik /ˈæpədɪs/
Simbolika rajska ptica|RA=13h 51m 07.5441s–18h 27m 27.8395s[1]
Deklinacija -67.4800797°–-83.1200714°[2]
Družina Bayer
Površina 206 (°)²
(67. po velikosti)
Glavne zvezde 4
Bayer/Flamsteed
zvezde
12
Zvezde s planeti 2
Zvezde svetlejše
kot 3,00m
0
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)
0
Najsvetlejša zvezda α Aps (3.83m)
Meteorski roji brez
Sosednja
ozvezja
Južni trikotnik
Šestilo
Muha
Kameleon
Oktant
Pav
Oltar
Vidno na širinah med +5° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - julij.

Rajska ptica je majhno ozvezdje na južnem nebu. Predstavlja rajsko ptico, latinsko ime Apus pa pomeni "brez nog", saj so nekoč verjeli, da rajske ptice nimajo nog. Prvič jo je na nebesnem globusu uprizoril Petrus Plancius leta 1598, v zvezdni atlas pa jo je vrisal Johann Bayer (Uranometria, 1603). Francoski raziskovalec in astronom Nicolas-Louis de Lacaille ga je leta 1756 orisal in poimenoval najsvetlejše zvezde.

Pet najsvetlejših zvezd je rdečih po odtenku. Vse ostale zasenči Alfa Rajske ptice z magnitudo 3,8, oranžna orjakinja z 48-krat večjim premerom in 928-krat večjim izsevom energije kot Sonce. Malo bolj medla je Gama Rajske ptice, še ena starajoča se zvezda. Delta Rajske ptice je dvojna zvezda, katere komponenti lahko s prostim očesom. Dva zvezdna sistema imata dokazane planete.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rajska ptica je eno od 12 ozvezdij, ki jih je Petrus Plancius ustvaril po opazovanjih Pietra Dirkszoona Keyserja in Fredericka de Houtmana, ki sta odpotovala na prvi nizozemski trgovski odpravi ("Eerste Schipvaart") proti Vzhodni Indiji. Prvič se je pojavilo na globusu s premerom 35 cm iz leta 1597/8 v Amsterdamu. Izdelala sta ga Plancius in Jodocus Hondius.[3] De Houtman ga je vključil v svoj katalog južnih zvezd kot "De Paradijs Voghel" - rajska ptica,[4][5] Plancius pa ga je imenoval "Paradysvogel Apis Indica"; prva beseda je nizozemska in pomeni "rajska ptica". Apis (latinsko za "čebelo") je verjetno tiskarska napaka - avis namreč pomeni "ptiča".[4][6]

A black line drawing on faded brownish paper depicting a stylized bird with no feet and a triangle superimposed on some stars
Detajl in Uranometrije (1603) Johanna Bayerja, ki kaže Rajsko ptico, Kameleona, Muho (kot "Apis" - čebelo) in Južni trikotnik

Po uvedbi na Planciusovem globusu se je ozvezdje pojavilo še v nebesnem atlasu Uranometria nemškega kartografa Johanna Bayerja iz leta 1603. Bayer ga imenuje Apis Indica, kolega astronoma Johannes Kepler in njegov zet Jakob Bartsch pa Apus ali Avis Indica.[7] Ime Apus izvira iz grškega apous, kar pomeni "brez nog". To se nanaša na Zahodnjaško prepričanje, da rajske ptice nimajo nog, saj so jih pred prinesenjem skupaj s krili odrezali. Takšni primerki so se v Evropi prvič pojavili okoli leta 1522. Prinesli so jih preživeli z odprave Ferdinanda Magellana. Ozvezdje je izgubilo nekaj repnega perja, ko jih je v 50. letih 18. stoletja Nicolas-Louis de Lacaille uporabil za tvorbo Oktanta .

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ozvezdje pokriva površino 206,3 kvadratnih stopinj oz. 0,5002% neba, s čimer se uvršča na 67. mesto med 88 sodobnimi ozvezdji.[8] Zaradi položaja blizu južnega nebesnega pola je viden samo opazovalcem južno od zemljepisne širine 7°N.Napaka pri navajanju: Paru <ref> oznak manjka zaključni </ref> (glej stran pomoči). Uradne meje je začrtal Eugène Delporte leta 1930.[a] Označujejo šestkotnik (glej infopolje zgoraj). V ekvatorskem koordinatnem sistemu so ležijo koordinate rektascenzije teh meja med 13h 49.5m in 18h 27.3m, koordinate deklinacije pa med -67.48° in -83.12°.

Zvezde[uredi | uredi kodo]

Lacaille je poimenoval 12 zvezd od alfa do kapa, dve bližnji obe z delta in kapa. V mejah ozvezdja je 39 zvezd svetlejših od magnitude 6.5.[b] Beta, Gama in Delta Rajske ptice tvorijo ozek trikotnik, Alfa pa je bolj vzhodno.[11] Pet najsvetlejših zvezd je rdeče barve, kar je med ozvezdji nenavadno.[12]

Nekaj najsvetlejših zvezd:

  • α Rajske ptice (oranžna orjakinja razreda K3III, 447 svetlobnih let od Zemlje[13], magnituda 3,8.[14]; večji del življenja je preživela kot modrobela zvezda glavnega niza tipa B, potem pa se povečala in ohladila, saj je porabila ves vodik v jedru[15])
  • β Rajske ptice (oranžna orjakinja, 157 svetlobnih let, magnituda 4,2, razred K0III)[16]
  • γ Rajske ptice (rumena orjakinja, 156 svetlobnih let, magnituda 3,87, razred K0IV SB)
  • δ Rajske ptice je dvojna zvezda, katere komponenti sta narazen za 103 ločnih sekund - ločiti ju je možno s prostim očesom;[17] δ1 (rdeča orjakinja, magnituda +4,66 do +4,87[18], 765 svetlobnih let, razred M4-M5III); δ2 (oranžna orjakinja, razred K1III[19], 610 svetlobnih let, magnituda 5.3)

Objekti globokega neba[uredi | uredi kodo]

 a spherical shaped group of a multitude of stars
Kroglasta zvezdna kopica IC 4499, vesoljski teleskop Hubble.[20]

Tudi Rimska cesta pokriva večji del povrine ozvezdja.[21] Od objektov globokega neba sta zanimivi dve kroglasti zvezdni kopici - NGC 6101 in IC 4499 - in večjo medlo meglico nekaj stopinj vzhodno od Bete in Game Rajske ptice.[22] NGC 6101 je z navidezno magnitudo 9,2 okoli 50.000 svetlobnih let oddaljen od Zemlje,[23] širok okoli 160 svetlobnih let. Vsebuje visoke koncentracije težkih svetlih zvezd ("blue stragglers"), ki naj bi bile posledica združitve dveh zvezd.[24]

Galaksije v ozvezdju so medle.[22] IC 4633 je zelo šibka spiralna galaksija, obdana z veliko količino medlih oblakov, ki naj jih ne bi osvetljevala ena zvezda, kot je za meglice običajno, ampak integriran svetlobni tok mnogih zvezd Rimske ceste.[23]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Delporte had proposed standardising the constellation boundaries to the International Astronomical Union, who had agreed and gave him the lead role.[9]
  2. ^ Objects of magnitude 6.5 are among the faintest visible to the unaided eye in suburban-rural transition night skies.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Apus, constellation boundary". The Constellations (International Astronomical Union). Pridobljeno dne 14 February 2014. 
  2. ^ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani boundary ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  3. ^ Ridpath, Ian. "Johann Bayer's Southern Star Chart". Star Tales. self-published. Pridobljeno dne 30 May 2016. 
  4. ^ 4,0 4,1 Ley, Willy (December 1963). "The Names of the Constellations". For Your Information. Galaxy Science Fiction: 90–99. 
  5. ^ Ridpath, Ian. "Frederick de Houtman's Catalogue". Star Tales. self-published. Pridobljeno dne 30 May 2016. 
  6. ^ Ridpath, Ian. "Apus". Star Tales. Pridobljeno dne 10 April 2012. 
  7. ^ Wagman, Morton (2003). Lost Stars: Lost, Missing and Troublesome Stars from the Catalogues of Johannes Bayer, Nicholas Louis de Lacaille, John Flamsteed, and Sundry Others. Blacksburg, Virginia: The McDonald & Woodward Publishing Company. str. 30–32. ISBN 978-0-939923-78-6. 
  8. ^ Ridpath, Ian. "Constellations: Andromeda–Indus". Star Tales. self-published. Pridobljeno dne 26 August 2015. 
  9. ^ Ridpath, Ian. "Constellation boundaries: How the modern constellation outlines came to be". Star Tales. self-published. Pridobljeno dne 1 June 2016. 
  10. ^ Bortle, John E. (February 2001). "The Bortle Dark-Sky Scale". Sky & Telescope. Pridobljeno dne 26 August 2015. 
  11. ^ Thompson, Mark (2013). A Down to Earth Guide to the Cosmos. New York, New York: Random House. ISBN 978-1-4481-2691-0. 
  12. ^ Arnold, H.J.P; Doherty, Paul; Moore, Patrick (1999). The Photographic Atlas of the Stars. Boca Raton, Florida: CRC Press. str. 144. ISBN 978-0-7503-0654-6.  CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  13. ^ van Leeuwen, F. (2007). "Validation of the New Hipparcos Reduction". Astronomy and Astrophysics 474 (2): 653–64. Bibcode:2007A&A...474..653V. arXiv:0708.1752. doi:10.1051/0004-6361:20078357. 
  14. ^ Ridpath, Ian (2017). Stars and Planets Guide. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. str. 78–79. ISBN 978-0-691-17788-5. 
  15. ^ Kaler, James B. (6 April 2007). "Alpha Aps". Stars. University of Illinois. Pridobljeno dne 30 March 2016. 
  16. ^ Liu, Y. J.; Zhao, G.; Shi, J. R.; Pietrzyński, G.; Gieren, W. (2007). "The abundances of nearby red clump giants". Monthly Notices of the Royal Astronomical Society 382 (2): 553–66. Bibcode:2007MNRAS.382..553L. doi:10.1111/j.1365-2966.2007.11852.x. 
  17. ^ Privett, Grant; Jones, Kevin (2013). The Constellation Observing Atlas. New York, New York: Springer Science & Business Media. str. 13. ISBN 978-1-4614-7648-1. 
  18. ^ Watson, Christopher (25 August 2009). "Delta1 Apodis". The International Variable Star Index. American Association of Variable Star Observers. Pridobljeno dne 30 March 2016. 
  19. ^ Houk, N.; Cowley, A. P. (1975). "University of Michigan Catalogue of two-dimensional spectral types for the HD stars. Volume I. Declinations −90_ to −53_ƒ0". University of Michigan Catalogue of two-dimensional spectral types for the HD stars. Volume I. Declinations −90_ to −53_ƒ0. Bibcode:1975mcts.book.....H. 
  20. ^ "IC 4499: A globular cluster's age revisited". ESA/Hubble Picture of the Week. Pridobljeno dne 5 August 2014. 
  21. ^ Inglis, Mike (2004). Astronomy of the Milky Way: The observer's guide to the southern Milky Way. New York, New York: Springer. str. 124–27. ISBN 1-85233-709-5. 
  22. ^ 22,0 22,1 Malin, David; Frew, David J. (1995). Hartung's Astronomical Objects for Southern Telescopes, with an Addendum for Northern Observatories: A Handbook for Amateur Observers. Melbourne, Victoria: Melbourne University Publishing. ISBN 978-0-522-87124-1. 
  23. ^ 23,0 23,1 Chadwick, Stephen; Cooper, Ian (2012). Imaging the Southern Sky: An Amateur Astronomer's Guide. str. 240. ISBN 978-1-4614-4750-4. 
  24. ^ O'Meara, Stephen James (2003). Deep Sky Companions: The Caldwell Objects. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. str. 409–412. ISBN 978-0-521-82796-6. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]