Mreža (ozvezdje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mreža
Ozvezdje
Mreža
Kratica Ret
Rodilnik latinskega imena Reticuli
Izgovorjava /rɪˈtɪkjʊləm/,
rodilnik /rɪˈtɪkjʊl/
Simbolika mreža na teleskopu, daljnogledu
Rektascenzija 4h {{{2}}}m
Deklinacija −60°
Družina La Caille
Kvadrant SQ1
Površina 114 (°)²
(82. po velikosti)
Glavne zvezde 4
Bayer/Flamsteed
zvezde
11
Zvezde s planeti 7
Zvezde svetlejše
kot 3,00m
brez
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)
brez
Najsvetlejša zvezda α Ret (3.33m)
Najbližja zvezda ζ2 Mreže
(39.40 sv.l., 12.08 pc)
Messierova telesa brez
Sosednja
ozvezja
Ura
Zlata riba
Mala vodna kača
Vidno na širinah med +23° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - januar.

Mreža je majhno, medlo ozvezdje na južnem nebu. Latinsko ime Reticulum pomeni mrežo ali mrežo na steklu daljnogleda/teleskopa, ki omogoča merjenje položajev zvezd.[1] Najlažje ga opazujemo med oktobrom in decembrom, a se ne vidi od srednjih do severnih zemljepisnih širin.[2]

Ozvezdje meji na jugu na Uro, na zahodu na Malo vodno kačo, na severu in vzhodu pa na Zlato ribo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvo ozvezdje na tem območju je leta 1621 vpeljal Isaac Habrecht II na svojem nebesnem globusu (Rhombus).[3] Francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille ga je zamenjal v 18. stoletju med svojo dvoletno ekspedicijo na Rtu Dobrega upanja. Poimenoval ga je "Le Reticule Rhomboide" v spomin na mrežo v svojem teleskopu.[4] V svojem zvezdnem katalogu (Coelum Australe Stelliferum) je ime latinil v Reticulum. William Croswell je tudi iz zvezd Mreže ustvaril ozvezdje Marmor Sculptile v čast Krištofu Kolumbu, a se ime med astronomi ni prijelo.[5]

Ozvezdje Mreže so uradno priznali med prvim zasedanjem Mednarodne astronomske zveze (IAU) leta 1922. Meje tega in drugih ozvezdij je določil belgijski astronom Eugène Delporte po rektascenzijah in deklinacijah za razdobje 1875. Objavil jih je leta 1930 v Delimination Scientifique des Constellations po naročilu IAU.[6][7]

Posebnosti[uredi | uredi kodo]

Samo dve zvezdi sta svetlejši od magnitude 5: Alfa Mreže (magnituda 3,3, 162 svetlobnih let, razred G8 II-III) in Beta Mreže (dvojna zvezda, magnituda 3,84, 97 svetlobnih let; A: razvita orjakinja tipa K, razred K0 IVSB).[8]

Dvojna zvezda Epsilon Mreže sestoji iz zvezde razred K2IV in bele pritlikavke. Oddaljena je približno 50 svetlobnih let. Leta 2000 so astronomi objavili dokaze o planetarnem spremljevalcu okoli zvezde A.[9]

Zeta Mreže je širok sistem dvojne zvezde, katerega zvezdi sta obe približno velikosti Sonca. Nahaja se 39 svetlobnih let stran od Zemlje. Sistem je postal znan, ko sta ga Američana Betty in Barney Hill, ki sta trdila, da so ju (med 19. in 20. septembrom 1961) ugrabili vesoljci, imenovala za dom njunih ugrabiteljev. Šlo je za prvi primer ugrabitve, ki je postal odmeven v javnosti.

Leta 2005 so v spiralni galaksiji NGC 1559 v ozvezdju Mreže odkrili supernovo tipa 1a.[10]

Pritlikava galaksija Reticulum II je obogatena s težkimi elementi, ki so nastali v procesu-r . V tem procesu, imenovanem tudi rapid neutrin-capture process "proces hitrega ujetja nevtronov" nastane približno polovica atomskih jeder elementov težjih od železa.[11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ridpath, Ian (1989). Star Tales. James Clarke & Co. str. 10–11. ISBN 0-7188-2695-7. 
  2. Farinacci, Jeff A. (2008). Guide to Observing Deep Sky Objects. Springer. str. 150–151. ISBN 1-387-72850-4. 
  3. AtlasCoelestis.com: "Jacob Bartsch ― Usus Astronomicus Planisphaerii Stellati Argentoratum (Strasburgo) 1624"
  4. Ian Ridpath's Star Tales – Reticulum
  5. Kanas, Nick (2007). Star maps: history, artistry, and cartography. New York, New York: Springer. str. 130. ISBN 0-387-71668-8. 
  6. Kanas (2007:308–309).
  7. Bradt, Hale (2004). Astronomy methods: a physical approach to astronomical observations. Cambridge University Press. str. 53. ISBN 0-521-53551-4. 
  8. Kameswara Rao, N.; Vagiswari, A.; Thakur, Priya; Birdie, Christina. "C.Ragoonatha Chary and his Variable Stars". arXiv:0908.3081v1 [astro-ph.SR]. 
  9. Chauvin, G.; Lagrange, A.-M.; Udry, S.; Mayor, M. (November 2007). "Characterization of the long-period companions of the exoplanet host stars: HD 196885, HD 1237 and HD 27442. VLT/NACO and SINFONI near-infrared, follow-up imaging and spectroscopy". Astronomy and Astrophysics 475 (2): 723–727. Bibcode:2007A&A...475..723C. arXiv:0710.5918. doi:10.1051/0004-6361:20067046. 
  10. ESO Public Affairs Department. "Celestial Blast in Bleak Reticulum". European Organisation for Astronomical Research in the Southern Hemisphere (ESO). Pridobljeno dne 2009-09-05.  od dne January 2018[slepa povezava]
  11. Ji, Alexander P.; Frebel, Anna; Chiti, Anirudh; Simon, Joshua D. (21 March 2016). "R-process enrichment from a single event in an ancient dwarf galaxy". Nature 531: 610–613. Bibcode:2016Natur.531..610J. PMID 27001693. arXiv:1512.01558. doi:10.1038/nature17425. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]