Jomkipurska vojna: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Malo razširil opis in posledice oktobrske Arabsko Izraelske vojne... |
||
Vrstica 17: | Vrstica 17: | ||
|}} |
|}} |
||
'''Jomkipurska vojna''' (tudi '''oktobrska vojna''') se je začela na [[Judje|judovski]] praznik [[jom kipur]] [[6. oktober|6. oktobra]] [[1973]] in je trajala do [[25. oktober|25. oktobra]] istega leta. |
'''Jomkipurska vojna''' (tudi '''oktobrska arabsko-izraelska vojna 1973''') se je začela na [[Judje|judovski]] praznik [[jom kipur]] [[6. oktober|6. oktobra]] [[1973]] in je trajala do [[25. oktober|25. oktobra]] istega leta. Arabska koalicija pod vodstvom [[Egipt|Egipta]] in [[Sirija|Sirije]] je začela ofenzivo proti [[Izrael|Izraelu]] s ciljem vrnitve ozemelj ([[Sinaj]] in [[Golanska planota]]), ki jih je Izrael zasedel med [[Šestdnevna vojna|šestdnevno vojno leta 1967]]. Tako [[Združene države Amerike|USA]] kot [[Sovjetska zveza]] sta med vojno izdatno pomagali vsaka svoji strani, kar je pripeljalo do bližnje konfrantacije atomskih supersil.<ref>William B.Quandt, ''Peace Process: American Diplomacy and the Arab–Israeli Conflict Since 1967'', p. 104</ref> Po tridnevnem neoviranem prodoru in velikih uspehih Egiptovske vojske, je Izrael mobiliziral večino svojih sil ter zaustavil Egiptovsko ofenzivo, kar je pripeljalo do pat pozicije. Sirske sile, pa so se morale po uspehih prvih treh dni na Golanski planoti, umakniti na začetne položaje. Po začetnih uspehi arabskih sil, je Izrael prešel v protiofenzivo in prodrl globoko v Sirijo, na drugi strani pa ogrozil Sinaj in obkolil tretjo armado. Po sedmih dnevih bojev je bilo na obeh traneh veliko žrtev. Izrael skoraj 3.000 mrtvih in 9.000 ranjenih, arabci pa po nekih ocenah celo čez 18.000 mrtvih in 35.000 ranjenih. Uničenih je bilo čez 3.000 tankov in skoraj 1.000 letal. Premirje je bilo doseženo 25. oktobra. Leta [[1974]] je bilo podpisano končno premirje med Egiptom in Izraelom, ki je vsebovalo sporazum o ločitvi vojaških čet na [[Sueški prekop|Sueškem kanalu]] oz. Sinaju. |
||
Vojna je imela daljnosežne posledice. Arabski svet, ki je bil ponižan s porazom Egiptovsko-Sirske-Jordanske alianse v šestdnevni vojni, je pridobil na samozavesti zaradi zgodnjih uspehov v konfliktu. Izrael pa je, kljub kasnejšim uspehom spoznal, da ne bo mogel večno vojaško dominirati v arabskem svetu, kar je tlakovalo pot mirovnemu procesu ([[Camp David|Cam David]]). |
|||
<gallery widths=300px heights=230px> |
<gallery widths=300px heights=230px> |
||
Slika:1973 sinai war maps.jpg|Boji na Sinaju in ob Sueškem prekopu, 1. faza |
Slika:1973 sinai war maps.jpg|Boji na Sinaju in ob Sueškem prekopu, 1. faza |
Redakcija: 23:54, 23. januar 2016
Jomkipurska vojna | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del arabsko-izraelskih vojn | |||||||
Zemljevid vojaških operacij na fronti med Izraelom in Sirijo. | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
Izrael |
Egipt, Sirija, (Jordanija, Irak) | ||||||
Poveljniki in vodje | |||||||
Moše Dajan, David Elazar, Ariel Šaron, Šmuel Gonen, Benjamin Peled |
Saad El Shazly, Ahmad Ismail Ali, Hosni Mubarak, Mohammed Aly Fahmy, Anwar Sadat, Abdel Ghani el-Gammasy, Abdul Munim Wassel, Abd-Al-Minaam Khaleel, Abu Zikry Mustafa Tlas[1], [2] (v angleščini) | ||||||
Moč | |||||||
415.000 vojakov; 1.500 tankov, 3.000 oklepnih transporterjev; 945 artilerijskih orožij (100 mm in več); 561 letal, 84 helikopterjev; 38 vojnih ladij.[1] (v ruščini) |
Egipt: 800.000 vojakov (300.000 uporabljenih); 2.400 tankov, 2.400 oklepnih transporterjev; 1.120 artilerijskih orožij (100 mm in več); 690 letal, 161 helikopterjev; 104 vojnih ladij Sirija: 150.000 vojakov (60.000 uporabljenih); 1.400 tankov, 800-900 oklepnih transporterjev; 600 artilerijskih orožij (100 mm in več); 350 letal, 36 helikopterjev; 21 vojnih ladij Irak: 60.000 vojakov, 700 tankov, 500 oklepnih transporterjev, 200 artilerijskih orožij, 73 letal)[1] (v angleščini) glej tudi Druge udeleženke | ||||||
Žrtve in izgube | |||||||
2.656 KIA 7.250 WIA 400 tankov uničenih 600 poškodovanih/vrnjenih v uporabo 102 letali sestreljeni (Rabinovich, 496–497) |
8.528 KIA 19.540 WIA (zahodna analiza) 15.000 KIA 35.000 WIA (izraelska analiza) 2.250 tankov uničenih ali zajetih 432 uničenih letal (Rabinovich, 496–497) |
Jomkipurska vojna (tudi oktobrska arabsko-izraelska vojna 1973) se je začela na judovski praznik jom kipur 6. oktobra 1973 in je trajala do 25. oktobra istega leta. Arabska koalicija pod vodstvom Egipta in Sirije je začela ofenzivo proti Izraelu s ciljem vrnitve ozemelj (Sinaj in Golanska planota), ki jih je Izrael zasedel med šestdnevno vojno leta 1967. Tako USA kot Sovjetska zveza sta med vojno izdatno pomagali vsaka svoji strani, kar je pripeljalo do bližnje konfrantacije atomskih supersil.[2] Po tridnevnem neoviranem prodoru in velikih uspehih Egiptovske vojske, je Izrael mobiliziral večino svojih sil ter zaustavil Egiptovsko ofenzivo, kar je pripeljalo do pat pozicije. Sirske sile, pa so se morale po uspehih prvih treh dni na Golanski planoti, umakniti na začetne položaje. Po začetnih uspehi arabskih sil, je Izrael prešel v protiofenzivo in prodrl globoko v Sirijo, na drugi strani pa ogrozil Sinaj in obkolil tretjo armado. Po sedmih dnevih bojev je bilo na obeh traneh veliko žrtev. Izrael skoraj 3.000 mrtvih in 9.000 ranjenih, arabci pa po nekih ocenah celo čez 18.000 mrtvih in 35.000 ranjenih. Uničenih je bilo čez 3.000 tankov in skoraj 1.000 letal. Premirje je bilo doseženo 25. oktobra. Leta 1974 je bilo podpisano končno premirje med Egiptom in Izraelom, ki je vsebovalo sporazum o ločitvi vojaških čet na Sueškem kanalu oz. Sinaju.
Vojna je imela daljnosežne posledice. Arabski svet, ki je bil ponižan s porazom Egiptovsko-Sirske-Jordanske alianse v šestdnevni vojni, je pridobil na samozavesti zaradi zgodnjih uspehov v konfliktu. Izrael pa je, kljub kasnejšim uspehom spoznal, da ne bo mogel večno vojaško dominirati v arabskem svetu, kar je tlakovalo pot mirovnemu procesu (Cam David).
-
Boji na Sinaju in ob Sueškem prekopu, 1. faza
-
Boji na Sinaju in ob Sueškem prekopu, 2. faza
Glej tudi
Viri
- ↑ 1,0 1,1 Yom Kippur War Sem40.ru
- ↑ William B.Quandt, Peace Process: American Diplomacy and the Arab–Israeli Conflict Since 1967, p. 104