Manihejstvo: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
IP 213 (pogovor | prispevki)
slog, tn
Brez povzetka urejanja
Vrstica 16: Vrstica 16:
[[Kategorija:Sveti Avguštin]]
[[Kategorija:Sveti Avguštin]]
[[Kategorija:Heretično krščanstvo]]
[[Kategorija:Heretično krščanstvo]]

[[ar:مانوية]]
[[az:Manilik]]
[[be:Маніхейства]]
[[be-x-old:Маніхейства]]
[[bg:Манихейство]]
[[ca:Maniqueisme]]
[[cs:Manicheismus]]
[[da:Manikæisme]]
[[de:Manichäismus]]
[[el:Μανιχαϊσμός]]
[[es:Maniqueísmo]]
[[eo:Manikeismo]]
[[eu:Manikeismo]]
[[fa:مانوی‌گری]]
[[fr:Manichéisme]]
[[fy:Manicheïsme]]
[[ga:An Mhainicéasaíocht]]
[[gl:Maniqueísmo]]
[[ko:마니교]]
[[io:Manikeismo]]
[[id:Maniisme]]
[[ia:Manicheismo]]
[[it:Manicheismo]]
[[he:מניכאיזם]]
[[ka:მანიქეიზმი]]
[[lt:Manicheizmas]]
[[hu:Manicheizmus]]
[[arz:مانويه]]
[[nl:Manicheïsme]]
[[ja:マニ教]]
[[no:Manikeisme]]
[[pl:Manicheizm]]
[[pt:Maniqueísmo]]
[[ro:Maniheism]]
[[ru:Манихейство]]
[[simple:Manichaeism]]
[[sk:Manicheizmus]]
[[sr:Манихејство]]
[[fi:Manikealaisuus]]
[[sv:Manikeism]]
[[th:นิกายเม้งก่า]]
[[tr:Mani dini]]
[[uk:Маніхейство]]
[[vi:Mani giáo]]
[[zh:摩尼教]]

Redakcija: 12:51, 19. februar 2010

Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216-277). Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj se je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svileni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu.[1]

Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti,[2] perzijski magi, Judje in muslimani.[3]

Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus.

Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.

Literatura

  • Eliade, Mircea, Zgodovina religioznih verovanj in idej. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 (COBISS)

Reference

  1. Eliade 1996, str. 234
  2. Plotin
  3. Eliade 1996, str. 234