Vnetje

Vnetje (latinsko inflammatio) je lokalna reakcija na poškodbo v tkivu, pri kateri pride do otekline, rdečine, bolečine. Fiziološki pomen vnetne reakcije je odstanitev vnetnega agensa (patogenega organizma, dražeče snovi, odmrlih celic ...) ter reparacija prizadetega tkiva.

Za vnetje je v začetni fazi značilno spodbujeno prehajanje plazme in belih krvničk iz krvnega obtoka skozi žilno steno v intersticij tkiva, ki je poškodovano. V vnetni odgovor so vključeni imunski sistem, lokalno žilje ter tkivne celice.

Vnetje lahko mine brez vidnih posledic, pri obsežnejših poškodbah tkiva pa lahko zaradi razrasta vezivnega tkiva pride do zabrazgotinjena. V hujših primerih lahko vnetje preide v kronično obliko. Vnetje se lahko tudi konča s smrtjo, če pride do okvare funcije katerega od vitalnih organov ali če se pojavi sepsa (razsoj patogenov po organizmu).

Izrazoslovje

V medicini se navadno vnetja posameznih organov poimenujejo z grškim nazivom organa in končnico -itis:

• miokarditis - vnetje srčne mišice,
• artritis - vnetje sklepov,
• dermatitis - vnetje kože,
• gastritis - vnetje želodca
• otitis - vnetje ušes ...

Vnetni agensi

Vnetni odgovor je lahko posledica različnih dražljajev:

• fizični dražljaji:
  • mehanični (npr. tujek, mehanska poškodba),
  • toplotni (npr. izpostavljenost vročini, mrazu)
  • sevalni (UV, infrardeče, radioaktivno sevanje) ,
• kemični (npr. kisline, lugi),
• toksini,
• mikrobi (bakterije, virusi, glive, zajedavci)
• alergeni.

Vnetni mediatorji

Vnetni procesi so posledica delovanja tako imenovanih vnetnih mediatorjev, ki jih izločajo zlasti bele krvničke po izpostavljenosti vnetnemu agensu. Najpomembnejši vnetni mediatorji so:

• histamin,
• lizosomske proteinaze,
• prostaglandini,
• levkotrieni,
• citokini,
• dušikov oksid ...

Vnetni mediatorji med drugim povzročijo arteriolokonstrikcijo ter povečajo prepustnost sten kapilar in venul. Posledica je eksudacija plazme in levkocitov v vnetišče.