Grško-perzijske vojne

Grško-perzijske vojne

Uvod

Grčija

Pred dobrima dvema tisočletjema in pol je grško ljudstvo razvilo eno najnaprednejših civilizacij starega sveta. Grki so vpeljali v Evropo abecedo ter izumili politiko, znanost, filozofijo, gledališče, atletiko in zgodovinopisje. Njihove zgodbe in igre še danes pripovedujejo in uprizarjajo. O Grkih vemo več kot o skoraj kateremkoli drugem starodavnem ljudstvu, in to po zaslugi njihovih spisov, ki so jih skrbno ohranili in ročno prepisovali krščanski menihi. Marsikaj smo izvedeli tudi iz izkopavanj mest, palač, svetišč, grobov in razbitin. Čeprav so Grčijo v 2. stoletju našega štetja zavzeli Rimljani, je njena dediščina še danes živa.

Perzija

V 6. stol. pr. n. št. se je na iranski planoti, nato pa v mezopotamskem in prednjeazijskem območju uveljavila nova močna država Perzija. Kiros II. je osnoval veliko perzijsko državo, ki je s svojo politično prevlado dve stoletji usmerjala tok zgodovine na vsem Bližnjem vzhodu. Segala je od Inda do Trakije in Egipta in bila dotlej največja država nasploh. Ta si je pod kraljem Kirom podredila skoraj vse dežele takrat znanega sveta. Zasedla je tudi grška mesta v Mali Aziji.

Atene

Atene ležijo v Atiki, kjer so se naselili Jonci. Zaradi ugodne geografske lege (v bližini morja, težko dostopne Akropole) so že zgodaj prevzele vodilno vlogo v svojem okolju. Združile so sosednja manjša atiška naselja in tako ustvarile mestno državo polis.

Sparta

Sparta je bila dorsko mesto na Peloponezu v pokrajini Lakoniji. V 8 stol. pr.n.št. je s priključitvijo sosednjih predelov oblikovala istoimensko polis. Prve zakone in državni red v Sparti je oblikoval Likurg. Prebivalstvo se je delilo na spartiate, perioike in helote. Spartiati so bili vodilni sloj, ki je deloval samo vojaško in politično. Vsi moški rojeni v Sparti, so morali služiti v vojski. Dečki od 7. leta dalje so se že pripravljali na to da bodo vojaki. Bili so zelo strogo vzgojeni zato še dandanes tistim staršem ki svoje otroke vzgajajo strogo pravimo,da se ravnajo po špartanski vzgoji. Tudi deklice so vzgajali v vojaškem duhu saj so želeli da bi rodile čim več potomcev. Imeli so oligarhijo.

Vzroki

Glavni vzrok za grško-perzijske vojne so bila perzijska osvajalna prizadevanja in ker grški polis ni plačeval davkov. Grčija in Perzija sta se spopadli za Sredozemlje kot gospodarsko področje. S prodiranjem Perzijcev proti Sredozemlju, so bili gospodarsko in politično ogroženi jonski in matični Grki. Spopad se je začel takoj, ko se je Perzija pojavila na vzhodni obali Sredozemlja. Vzroki za te vojne so bili torej gospodarski, družbeni in politični.

Grško-perzijske vojne

Jonski upor (500-494 pr.n.št.)

Maloazijske Grke z Miletom na čelu so si podjarmili Perzijci in zahtevali od njih davke in vojaško službo. Domača aristokracija, tirani, je večinoma stopila v službo osvajalca in dušila svoje ljudstvo. Jonci so bili vedno bolj nezadovoljni. Nazadnje so se uprli Perzijcem, da bi si pridobili nazaj nekdanjo neodvisnost. Vodja upornikov je bil Aristagoras, milenski tiran. Prosil je za pomoč tudi Grke v matični deželi. Špartanski kralj Kleomenes mu jo je odbil, češ da je Mala Azija predaleč. Atene, ki so si vedno želele svobodno trgovanje na vzhodu, in miletska zaveznica Eretria na Euboji so podprle upor z ladjevjem. Kakor pripoveduje Herodot, je Hekataios posvaril Jonce premočnim perzijskim kraljestvom in jim na zemljevidu sveta pokazal kako velika je perzijska država. Jonci ga niso poslušali in so se v boj podali brez strateškega načrta. Uporniki so zavzeli Sarde, vendar brez trdnjave, ki jo je branil satrap Artafernes. Mesto so zažgali. Pred bližajočo perzijsko vojsko so se umaknili v Efesos. Perzijci so prišli za njimi in jih premagali. Na morju so Jonci pri Salamini na Cipru premagali feničanske bojne ladje v perzijski službi. Kmalu na to je zavezništvo upornikov razpadlo. Atenci ter prebivalci Samosa in Lesbosa so odpoklicali svoje bojne ladje. V Kariji je propadel Jonski upor. Perzijci so leta 497. pr.n.št. osvojili Ciper in mesta ob Dardanelah. Obkolili in oblegali so Milet. Aristagoras je pobegnil v Trakijo in tam leto dni kasneje umrl v boju zoper Edonce. Perzijsko ladjevje je premagalo ladjevje združenih Grkov v odločilni pomorski bitki pri otoku Lade v bližini Mileta. Leta 493 pr.n.št. so Perzijci osvojili Milet, središče jonskega upora. Mesto so požgali, prebivalce pa preselili k Tigrisu. Zlomili so še zadnji odpor in spet vzpostavili perzijsko vladavino na zahodnem delu Male Azije

Maratonsko polje (490-480 pr.n.št.)

Po že prej določenemu načrtu so se Perzijci pripravili, da napadejo bogata trgovska mesta v celinski Grčiji, seveda s pretvezo, da se maščujejo nad pomagači jonskih upornikov. Veliki perzijski imperij je namreč za irigacijo in za svoj vladajoči razred potreboval veliko sužnjev, ki jih je mogla priskrbeti le osvajalna vojna. Nasprotnika sta se prvič v večjem obsegu pomerila na Maratonskem polju, to je na vzhodni atiški strani. Atenci so imeli pripravljeno le majhno vojsko, od drugod pa so priskočili na pomoč edino Platejci. 10.000 vojakov se je moralo spopasti s številčno močnejšimi perzijskimi četami. Miltiades je v atenski ljudski skupščini predlagal, da bo z vojsko zapustil varne atenske zidove in že pri Maratonu zaustavil Perzijce na poti v Atene. Perzijci so s premočjo napadli atensko taborišče na severovzhodnih pobočjih Agrielika. Hoplitska falanga se je v strnjenih vrstah pognala skozi točo perzijskih puščic in potisnila glavnino Perzijcev nazaj; hkrati sta z obeh strani pritisnili Grški krili in potolkli zbeganega nasprotnika. Perzijci so se vkrcali na ladjevje in večji del perzijske vojske se je rešil. Mitiades je s svojo vojsko pohitel nazaj branit Atene. Dareios se je moral odreči poskusu, da bi zavzel Atene z morske strani. Perzijska odprava se je leta 490 pr.n.št. vrnila v Azijo. Vest o zmagi Grkov je sel Fidipid zanesel v 42 km oddaljene Atene, tekel je tako hitro, da je na koncu samo izrekel vest o zmagi in se mrtev zgrudil.

Velika Perzijska vojna (480-477 pr.n.št.)

Čeprav bitka pri Maratonu ni prinesla odločitve v boju med Perzijci in Grki, je prva grška zmaga nad dotlej neporaženimi Perzijci dala Atencem krila. Po zmagi pri Maratonu so se Atene začele razvijati v politično velesilo Helade. V naslednjih desetih letih sta se nasprotni sili pripravljali, da bi druga drugo porazili. V Atenah niso bili enotnega mišljenja, kako se naj postavijo sovražniku po robu, ali na kopnem ali na morju. Zato sta v mestu nastali dve stranki, kopenska in pomorska. Voditelj prve je menil, da je že maratonska bitka pokazala kolikšno vrednost ima atiška pehota, zato naj se število hoplitov poveča. V drugi stranki so menili, da je edino močna mornarica učinkovito orožje zoper Perzijsko napadalnost. Zmagala je pomorska stranka. Do leta 480 pr.n.št. so zgradili 200 trier (troveslač). Za veslače so postavili dotedanje lahko oborožene kopenske vojake. Seveda Grki niso smeli podcenjevati bojišča na kopnem, kajti perzijski kralj Kserks, naslednik Darejev je nameraval napasti Helene s kopnega in z morja. Z velikansko vojsko je po mostu iz ladij prekoračil Helespont in šel skozi premagano Trakijo in Makedonijo, da bi s severa vdrl v Grčijo. Ob obali je kopensko vojsko spremljalo ladjevje. Še preden so Perzijci prišli na grška tla, je Temiskoklej, atenski vladar, sklenil vojaško zvezo z okoli 30. grškimi državicami. Žal se je tedaj, ko je bila nevarnost največja, mnogo polisov iz strahu pred Perzijci izognilo boju.

Termopile (480pr.n.št.)

Atencem so ostali zvesti Špartanci, s katerimi so se že poprej domenili, da prevzamejo poveljstvo nad obrambo na kopnem. Tako se je tudi zgodilo. Kopenska vojska Špartancev in Atencev se je trdno utrdila v soteski Termopile. Od treh zaporednih sotesk je Špartanski kralj Leonidas s 300 špartiati, 1000 perioki, 700 Tespici, 400 Tebanci in 3500 drugimi zavezniki branil srednjo na najožjem mestu, med skalnato steno in strmo morsko obalo. Ta ugodni obrambni položaj je branilo še 1000 Fokidcev, tako imenovanih fokidski zid . 270 grških bojnih ladij naj bi se pri severozahodnem rtu otoka Euboje pričakalo Perzijsko ladjevje in ga napadlo v zalivu med otokom in celino. Perzijci so peti dan po prihodu pred Termopile napadli utrjeni grški položaj. Dva dni niso imeli nobenega uspeha. Tretji dan pa je izdajalec, domačin Efialt pokazal delu perzijskih čet pod poveljstvom Hidarna pot okrog soteske in Perzijci so presenetili nič hudega sluteče Fokidce. Bilo je tistega dne, ko se je začela pomorska bitka pri Artemisiu. Da bi vse Grške ladje srečno preplule ozki in nevarni preliv do zahodnega rta Euboie, je špratanski kralj Leonidas vzdržal na svojem brezupnem položaju v Termopilah prav do konca. V zadnji minuti je odpustil zavezniške vojake in kril njihov umik s 300 špartiati in 700 Tespijci. Bojevali so se, dokler niso vsi padli. Njim v čast so Grki postavili spomenik. Grško ladjevje je zaprlo prehod med otokoma Argironesi in Euboio in vzdržalo hudi pritisk perzijskih bojnih ladij. Po padcu Termopil so se grške ladje umaknile skozi Euripski zaliv nazaj v Sarosnki zaliv. Perzijci so imeli hude izgube, vendar so dosegli svoj cilj. Osrednja Grčija je odkrita ležala pred njimi. Kserks je s kopensko vojsko vkorakal v srednjo Grčijo in se približal Atiki. Temiskokles je izpraznil Atiko in Atene. Prebivalstvo je dal z ladjami prepeljati na Salamino, Aigino in peloponeško obalo. V Atenah je ostala le majhna posadka, ki naj bi branila atensko Akropolo, utrjeno z šibkim »lesenim zidom«.

Bitka pri Salamini (480pr.n.št.)

Baje se je Temistoklu z bojno zvijačo posrečilo pripraviti Perzijce septembra 480pr.n.št. do tega da so napadli grško ladjevje v zalivu pri Salamini. V tej morski ožini med otokom Psitaleju in gričem Aigaleom, ki je bila za Grke taktično ugodna, se premočno Perzijsko ladjevje ni moglo razviti. Perzijci so hoteli z delom ladij z južne strani obiti Salamino in zapreti morsko ožino med Salamino in Megaro, da bi grškemu ladjevju odrezali umik. Vendar sej je Grkom z nenadnim napadanj posrečilo zgnetene perzijske ladje še bolj stisniti in po 12 urah boja doseči odločilno zmago. Perzijsko ladjevje je imelo velike izgube. Preostale ladje so odjadrale nazaj v Faleron. Kserks je z vojsko odšel v Atene ne da bi poskusil napasti obrambni položaj na Istmu. Bitka pri Salamini je odločila vojno leta 480pr.n.št. Perzijski vojskovodja Mardonios je s kopensko vojsko prezimil v Tesalili, kralj pa se je vrnil v Sarde. Temiskokles je hotel zmago pri Salamini strateško izkoristiti in z ladjevjem udariti v Helespont. Peloponežani so njegov načrt zavrnili. Perzijska kopenska vojska je zato še zmeraj ostala nevarna.

Plataje (479pr.n.št.)

Mardonios je spomladi 479pr.nšt. ponovno vkorakal v Atiko. Prebivalstvo Aten se je ponovno izselilo na Salamino. Perzijci so razdejali Atene huje kakor prejšnje leto. Špartanski kralj Pausanias je pripeljal peloponeško vojsko in se združil s četami grških zaveznikov. Poleti se je nad Mardonia odpravila vojska 30.000 mož. Na področju severno od Plataj Pri otoku Asopu so se Špartanci spopadli s Perzijci in jih dokočno premagali. Plataje so prinesle preobrat.

Mikala (479 pr.n.št.)

Odprava grških ladij v Joniji je napadla zasidrane perzijske ladje in jih zažgala. Vsa jonska mesta so odrekla pokorščino Perzijcem in izgnala tirane. Atene so z nekaterimi obalnimi in otoškimi mesti v Joniji skelnile zavezo zoper Perzijce, ta zavezništva so postala temelj prve atiške pomorske zveze.

Pomen grške zmage

Grški vojaki so se borili za osebno svobodo in politični red, ki je bil naprednejši od perzijskega. To jim je dajalo moč in voljo, zato so bili v psihološki prednosti. Grška vojska je bila bolj homogena in opremljena, nasprotno pa je bila perzijska vojska sestavljena iz najrazličnejših podjarmljenih narodov in slabše opremljena. Grki so bili oboroženi s šciti, mečem in dolgimi sulicami in tako so bili v prednosti pred perzijskimi vojaki, ki so bili oboroženi z loki in krajšimi sulicami. Grki so imeli tudi boljše poveljevanje, tehnično so bili bolje podkovani in tudi ozemlje so natančneje poznali.Vse to je odločilo v prid Grkom, ki so s to zmago okrepili o svobodi in spoznanje, da tudi nižji sloji lahko soupravljajo državo.

rzelak: Stare dobe: Modrijan,Ljubljana 2003

-Ernst H. Gombrich: Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce: DZS, Ljubljana 1993

-Leopold Petauer : Zgodovina 1: DZS, Ljubljana 1969

-Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina v slikah 4: DZS, Ljubljana 1975

-Marija Kremenšek: Zgodovina : DZS, Ljubljana 1995

-Pierre Leveque: Rojstvo Grčije: DZS Ljubljana 1995

-Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina v slikah 5: DZS, Ljubljana 1975

-Anton Sovre: Stari Grki: Slovenska matica: Ljubljana 2002

-Peter Chrisp: Stara Grčija pogled od blizu: Pomurska založba 2004

-Anne Pearson: Stari Grki: Pomurska založba, 1994

-Jane Chisholm: Zgodovina v letnicah, DZS, Ljubljana 1986