Urejanje strani Henrik IV. Francoski

{{Infobox royalty
|name         = Henrik IV.
|image        = Henri-le-Grand.jpg
|caption      = Portret Fransa Pourbusa Mlajšega, 1610
|alt          = Portret Henrika IV. starega 56 let
|succession   = [[Seznam francoskih kraljev|Kralj Francije]]
|moretext     = 
|reign        = 2. avgust 1589 – 14 maj 1610
|coronation   = 27, februar 1594<br />[[Stolnica blažene Device Marije, Chartres]]
|cor-type     = 
|predecessor  = [[Henrik III. Francoski|Henrik III.]]
|successor    = [[Ludvik XIII. Francoski|Ludvik XIII.]]
|burial_date  = 1. julij 1610
|burial_place = [[Stolnica sv. Dionizija, Saint-Denis]], Pariz, Francija
|spouse       = [[Margareta Valois]] (1572-1599)<br>[[Marija Medičejska]] (1600)
|issue        = {{plainlist|
* [[Ludvik XIII. Francoski]]
* Elisabeta, Španska kraljica
* Christina Marija, Savojska vojvodina
* Nicolas Henrik, vojvoda Orléanski
* Gaston, vojvoda Orléanski
* Henrietta Maria, angleška kraljica
nezakonski:
* César, vojvoda Vendômski
* Catherine Henriette, vojvodina Elbeufska
}}
|full name    = {{lang-fr|Henri de Bourbon}}
|house        = rodbina [[Bourbon|Bourboni]]
|father       = [[Antoine Navarrski]]
|mother       = [[Jeanne III. Navarrska]]
|religion     =[[Protestantizem]] 1553-1595 [[rimskokatoliška]] 1595-1610
|signature= Signature of Henry IV of France.svg
|succession1  = kralj Navarre
|reign1       = 9. junij 1572 – 14. maj 1610
|predecessor1 = Jeanne III. Navarrska
|successor1   = [[Ludvik XIII. Francoski]]
}}

'''Henrik IV.''', znan tudi po vzdevku '''Dobri kralj Henrik''' ali '''Henrik Veliki''', (francosko ''Henri IV''; ''Henri le Grand''; gaskonjsko ''Enric Quate Lo Gran''; * [[13. december]] [[1553]], [[Pau, Francija|Pau]], [[Navara]], † [[14. maj]] [[1610]], [[Pariz]]) je bil kralj Navarre (kot Henrik III.) od leta 1572 in kralj Francije od leta 1589 do 1610. Bil je prvi monarh Francije iz rodbine [[Bourboni|Bourbonov]], stranske/mlajše veje rodbine [[Kapetingi|Kapetingov]]. Leta 1610 ga je umoril François Ravaillac, fanatični katolik, nasledil pa ga je sin [[Ludvik XIII. Francoski|Ludvik XIII]].<ref>{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA486 |page=486 |title=The Huguenots and Henry of Navarre |last1=Baird |first1=Henry Martyn |year=1886 |isbn=9780404005405 }}</ref>

Sin Antoinea de Bourbona, vojvode Vendômskega in Jeanne d'Albret, kraljice Navarre, je bil Henrik krščen kot katolik, vendar ga je njegova mati vzgajala v protestantski veri. Leta 1572 je po materini smrti podedoval prestol Navarre. Kot [[hugenot]] je bil Henrik vpleten v [[francoske verske vojne]], komaj se je izognil atentatu v pokolu [[Šentjernejska noč|na dan sv. Bartolomeja]]. Kasneje je protestantske sile vodil proti kraljevi vojski.<ref name=harris>{{cite journal |last1=Harris |first1=Carolyn |date=Aug 2017 |title=The Queen's land |journal=Canada's History |volume=97 |issue=4 |pages=34–43 |issn=1920-9894}}</ref>

On in njegov predhodnik [[Henrik III. Francoski]] sta bila neposredna potomca svetega [[Ludvika IX. Francoski|Ludvika IX.]]. Henrik III. je pripadal [[rodbina Valois|rodbini Valois]], ki je izhajala iz Filipa III. Francoskega, starejšega sina Ludvika IX.; Henrik IV. je pripadal rodbini Bourbonov, ki je izhajala iz Roberta, grofa Clermontskega, mlajšega sina svetega Ludvika. Henrik je bil kot vodja rodbine Bourbonov 'prvi princ krvi'. Po smrti svojega svaka in daljnega bratranca Henrika III. leta 1589 je Henrik po [[Lex Salica|Salijskem zakoniku]] prevzel francosko nasledstvo.

Sprva je obdržal protestantsko vero (edini francoski kralj, ki je to storil) in se je moral boriti proti [[Katoliška liga|Katoliški ligi]], ki je zanikala, da bi lahko kot protestant nosil francosko krono. Po štirih letih zastoja se je spreobrnil v katolištvo, da bi prevzel oblast nad svojim kraljestvom (menda je rekel: »Pariz je vreden maše«.). Kot pragmatičen politik (v takratnem jeziku ''politique'') je pokazal nenavadno versko strpnost do te dobe. Predvsem je objavil [[Nantski edikt]] (1598), ki je protestantom zagotavljal verske svoboščine in s tem dejansko končal verske vojne.

Za nekatere katoličane je bil uzurpator, za nekatere protestante pa izdajalec in je postal tarča vsaj 12 poskusov atentata.<ref>Pierre Miquel, ''Les Guerres de religion'', Paris, Club France Loisirs (1980) {{ISBN|2-7242-0785-8}}, p. 399</ref> Ko se je Henrik v času svoje vladavine soočil z velikim nasprotovanjem, je po svoji smrti dobil večji status.<ref>Le Figaro, "Henri IV, Dès sa mort, il entre dans la légende", 1 August 2009 [http://www.lefigaro.fr/lefigaromagazine/2009/08/01/01006-20090801ARTFIG00046--henri-iv-des-sa-mort-il-entre-dans-la-legende-.php]</ref> Občudovali so ga zaradi njegovih večkratnih zmag nad sovražniki in njegovega pokatoličenja. Kot ''Dobri kralj Henrik'' (''le bon roi Henri'') je bil znan po svoji genialnosti in veliki zaskrbljenosti glede blaginje svojih podložnikov. Aktivni vladar je delal za ureditev državnih financ, spodbujanje kmetijstva, odpravljanje korupcije in spodbujanje izobraževanja. Med njegovo vladavino<ref>[https://www.britannica.com/place/Acadia Acadia]. ''Encyclopedia Britannica''</ref> se je francoska kolonizacija Amerike resnično začela z ustanovitvijo kolonij Acadia in Kanade v Port-Royalu oziroma Quebecu. Častili so ga v priljubljeni pesmi ''Vive le roi Henri'' (ki je pozneje postala himna francoske monarhije v času vladanja njegovih naslednikov) in v [[Voltaire|Voltairejevi]] ''Henriade''.

== Zgodnje življenje ==
=== Otroštvo in mladost ===
[[File:Henry III on his deathbed designating Henri de Navarre as his successor.jpg|thumb|upright|left|Henrik III. Francoski je na smrtni postelji za naslednika imenoval Henrika IV. Navarrskega (1589)]]
'''Henri de Bourbon''' se je rodil v Pau, glavnem mestu zveze kraljevine Navarre s suvereno kneževino Béarn.<ref name="ConqNavRef">Urzainqui, T./Esarte, P./Et al., p. 17</ref> Njegova starša sta bila kraljica Joana III. Navarrska (Jeanne d'Albret) in njen soprog Antoine de Bourbon, vojvoda Vendômski, kralj Navarre.<ref>de La Croix, René, Duc de Castries, ''The Lives of the Kings and Queens of France'', (Alfred A. Knopf:New York, 1979), p. 175</ref> Čeprav je bil krščen kot katolik, je bila njegova mati vzgojena kot protestantka<ref name="Who's who">Henri IV Bourbon, ''Who's Who in Europe 1450 1750'', ed. Henry Kamen, (Routledge, 2002), p. 145</ref>, ki je [[kalvinizem]] razglasila za navarsko vero. Kot najstnik se je Henrik pridružil hugenotskim silam v francoskih verskih vojnah. 9. junija 1572 je po smrti svoje matere 19-letnik postal kralj Navarre.<ref name="Dupuy">Trevor N. Dupuy, Curt Johnson and David L. Bongard, ''Harper Encyclopedia of Military Biography'', (Castle Books, 1995), p. 326</ref>

=== Prva poroka in Šentjernejska noč ===
Ob smrti kraljice Joane je bilo dogovorjeno, da se Henrik poroči z Margareto Valois, hčerko [[Henrik II. Francoski|Henrika II.]] in [[Katarina Medičejska|Katarine Medičejske]]. Poroka je bila v Parizu 18. avgusta 1572 na [[parvis]]u pred [[Stolnica Notre-Dame v Parizu|stolnico Notre Dame]].

24. avgusta se je v Parizu začel pokol imenovan [[Šentjernejska noč]]. V naslednjih dneh je bilo ubitih nekaj tisoč protestantov, ki so prišli na Henrikovo poroko v Pariz, pa tudi tisoče drugih po vsej državi. Henrik se je s pomočjo svoje žene in obljube, da se bo spreobrnil v katolištvo, rešil smrti. Bil je prisiljen živeti na francoskem dvoru, vendar je pobegnil v začetku leta 1576. 5. februarja istega leta se je formalno odrekel katolištvu v [[Tours]]u in se pridružil protestantskim silam v vojaškem spopadu. Svojo 16-letno sestro Catherine de Bourbon je imenoval za regentko Béarna. Katarina je bila regentka skoraj trideset let.

=== Verske vojne ===
{{glavni| Francoske verske vojne}}
[[File:Henri IV à la bataille d'Arques 21 septembre 1589.jpeg|thumb|Henrik IV. V bitki pri Arquesu]]
[[File:Ivryrubens.jpg|thumb|left|'' Henrik IV. v [[Bitka pri Ivryju|bitki pri Ivryju]]'', [[Peter Paul Rubens]]]]
[[File:Henry IV en Herculeus terrassant l Hydre de Lerne cad La ligue Catholique Atelier Toussaint Dubreuil circa 1600.jpg|thumb| Henrik IV. kot [[Herkul]], ki je premagal Lernajsko hidro (tj. [[Katoliška liga]]), avtor [[Toussaint Dubreuil]], okoli 1600]]
Henrik je leta 1584 prevzel francoski prestol po smrti Franca, vojvode Anžujskega, brata in naslednika katoličana [[Henrik III. Francoski|Henrika III.]], ki je leta 1574 nasledil [[Karel IX. Francoski|Karla IX.]]. Glede na to, da je bil Henrik iz Navarre naslednji starejši agnatski potomec Ludvika IX., Henriku III. ni preostalo drugega, kot da ga je priznal kot zakonitega naslednika.<ref>Baird, Henry M., ''The Huguenots and Henry of Navarre'', Vol. 1, (Charles Scribner's Sons:New York, 1886), p. 269</ref>

==== Vojna treh Henrikov (1587–1589 ====
{{glavni|Vojna treh Henrikov}}
Salijski zakonik je kraljevim sestram in vsem ostalim, ki so lahko zahtevali dedovanje po ženski liniji, to prepovedal. Ker je bil Henrik iz Navarre hugenot, v mnogih krajih države vprašanje ni veljalo za rešeno, Francija pa je padla v fazo verskih vojn, znano kot vojna treh Henrikov (1587–1589).

Henrik III. in Henrik Navarrski sta bila dva izmed teh Henrikov. Tretji je bil Henrik I., vojvoda Guise, ki si je prizadeval za popolno zatiranje hugenotov in je imel veliko podporo med zvestimi katoliki. Politična nesoglasja med strankami so sprožila vrsto kampanj in protikampanj, ki so se končale v bitki pri Coutrasu.<ref>Baird, Vol 1, p. 431</ref>

Decembra 1588 je Henrik III. dal umoriti Henrika I. Guiseja <ref>Baird, Vol 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA96 p. 96]</ref>, skupaj z njegovim bratom Ludvikom, kardinalom de Guiseom.<ref>Baird, Vol 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA103 p. 103]</ref> Henrik III. je menil, da bo odstranitev bratov končno povrnila njegovo avtoriteto. Prebivalci pa so se zgrozili in se dvignili proti njemu. Kraljevega naslova v več mestih niso več priznavali; njegova moč je bila omejena na Blois, Tours in okoliška okrožja. V splošnem kaosu se je Henrik III. zanašal na kralja Henrika Navarrskega in njegove hugenote.

Kralja je združil skupni interes - zmagati Francijo iz Katoliške lige. Henrik III. je kralja Navarre priznal kot resničnega podanika in Francoza, ne pa fanatičnega hugenota, ki si prizadeva za uničenje katoličanov. Pod kraljev prapor so se zbrali tudi katoliški plemiči rojalisti. S to združeno silo sta kralja odkorakala v Pariz. Morala mesta je bila nizka in celo španski veleposlanik je verjel, da mesto ne more zdržati dlje kot štirinajst dni. Toda Henrika III. je kmalu zatem, 2. avgusta 1589, umoril fanatični menih.<ref>Baird, Vol. 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA156] pp. 156–157</ref>

==== Nasledstvo (1589–1594)====
Ko je Henrik III. umrl, je Henrik Navarrski nominalno postal francoski kralj. Katoliška liga pa je bila okrepljena s podporo zunaj države - zlasti iz Španije - dovolj močna, da je preprečila splošno priznanje njegovega novega naslova. Papež je izobčil Henrika in ga razglasil za brez pravice do dedovanja krone.<ref name="Britannica">{{cite web |url=https://www.britannica.com/biography/Henry-IV-king-of-France |title=Henry IV, King of France |last1=Ritter |first1=Raymond |last2=Tapié |first2=Victor-Lucien |website=Encyclopedia Britannica |access-date=19 August 2018}}</ref> Večina katoliških plemičev, ki so se pridružili Henriku III. pri obleganju Pariza, prav tako ni hotela priznati zahteve Henrika Navarrskega in so ga zapustili. Z vojaškim osvajanjem se je lotil osvajanja svojega kraljestva, pri čemer so mu pomagali angleški denar in nemške čete. Henrikovega katoliškega strica Karla, kardinala Bourbonski je Katoliška liga razglasila za kralja, toda kardinal je bil takrat Henrikov ujetnik.<ref>Baird, Vol. 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA180] p. 180</ref> Henrik je bil zmagovalec v [[bitka pri Arquesu|bitki pri Arquesu]] in [[bitka pri Ivryju|bitki pri Ivryju]], vendar ni uspel zavzeti Pariza, potem ko ga je oblegal leta 1590.<ref>Baird, Vol. 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA181 p. 181]</ref>

Ko je leta 1590 kardinal de Bourbon umrl, se liga ni mogla dogovoriti o novem kandidatu. Medtem ko so nekateri podpirali različne kandidate Guise, je bila najmočnejša kandidatka infanta Isabella Clara Eugenia iz Španije, hči [[Filip II. Španski|Filipa II.]], katere mati Elisabeta je bila najstarejša hči Henrika II. Francoskega.<ref>Holt, Mack P., ''The French Wars of Religion, 1562–2011'', (Cambridge University Press, 1995), p. 148</ref> V takratni verski gorečnosti je bila Infanta prepoznana kot primerna kandidatka, pod pogojem, da se poroči s primernim možem. Francozi so v veliki večini zavrnili Filipovo prvo izbiro, avstrijskega nadvojvodo Ernesta, cesarjevega brata, prav tako člana [[Habsburžani|Habsburžanov]]. V primeru takšnega nasprotovanja je Filip nakazal, da bi bili zanj sprejemljivi knezi iz Lorene - vojvoda Guise; sin lotarinškega vojvode in sin vojvode Majenskega. Španski veleposlaniki so na veselje lige izbrali vojvodo Guisea. Toda v tistem trenutku navidezne zmage je vojvodo Majenskega popadla zavist in je blokiral predlagano izvolitev kralja.
[[File:France Nuremberg King Henri IV jeton Hans Laufer.jpg|thumb| Jeton s portretom kralja Henrika IV., ki ga je v Nürnbergu (Nemčija) izdelal Hans Laufer]]

Tudi pariški Parlament je podprl Salijski zakonik. Trdili so, da če bi Francozi sprejeli naravno dedno nasledstvo, kot so predlagali Španci in sprejeli žensko za svojo kraljico, potem bi se potrdile starodavne trditve angleških kraljev in monarhija iz preteklih stoletij ne bi bila nič drugega kot nezakonitost.<ref>Ranke, Leopold. ''Civil Wars and Monarchy in France'', p. 467</ref> Parlament je Majenna kot generalpodpolkovnika opozoril, da so se francoski kralji uprli vmešavanju papeža v politične zadeve in da ne sme dvigovati tujega princa ali princese na francoski prestol pod pretvezo religije. Majenna je jezilo, da se pred tem opozorilom niso posvetovali z njim, vendar je popustil, saj njihov cilj ni bil v nasprotju s sedanjimi stališči.

Kljub tem neuspehom za ligo Henrik še vedno ni mogel prevzeti nadzora nad Parizom.

==== Spremenjenje v katolištvo: "Pariz je vreden maše" (1593) ====
[[File:Entrance of Henry IV in Paris 22 March 1594.jpg|thumb|Vstop Henrika IV. v Pariz, 22. marec 1594, s 1500 [[kirasir]]i]]
25. julija 1593 se je Henrik s spodbudo svoje velike ljubezni [[Gabrielle d'Estrées]] trajno odpovedal protestantizmu in spreobrnil v katolištvo - da bi si zagotovil obstoj francoske krone in si tako prislužil zamero hugenotov in njegove nekdanje zavezniške angleške kraljice [[Elizabeta I. Angleška| Elizabete I.]] Izjavil naj bi, da je ''Paris vaut bien une messe'' ('Pariz je vreden maše'), čeprav obstaja dvom ali je to rekel ali mu je bila izjava pripisana s strani njegovih sodobnikov.<ref>G. de Berthier de Savigny in his ''Histoire de France'' (1977 p. 167) claims that the Calvinists in revenge attributed the phrase to him.</ref><ref>Paul Desalmand & Yves Stallini, ''Petit Inventaire des Citations Malmenées'' (2009){{page needed|date=September 2010}}</ref> Njegovo sprejemanje katolištva je zagotovilo zvestobo velike večine njegovih podložnikov.

==== Kronanje in priznanje (1594–95) ====
Ker je [[Reims]], tradicionalno mesto kronanja francoskih kraljev, še vedno zasedala Katoliška liga, je bil Henrik 27. februarja 1594 v stolnici v Chartresu okronan za francoskega kralja.<ref>Robert J. Knecht, ''The French Civil Wars'', (Pearson Education Limited, 2000), p. 269</ref> [[Papež Klemen VIII.]] je 17. septembra 1595 preklical Henrikovo izobčenje.<ref>R. J. Knecht, ''The French Civil Wars, 1562–1598'', (Routledge, 2013), 270.</ref> Vendar ni pozabil svojih nekdanjih kalvinističnih sodelavcev in je bil znan po svoji verski strpnosti. Leta 1598 je izdal [[Nantski edikt]], s katerim je hugenotom podelil omejeno pravice. <ref>de La Croix, pp. 179–180</ref>

== Dosežki njegove vladavine ==
[[File:Henri IV on Horseback Trampling his Enemy. Bronze, circa 1615-1620 CE. From France, probably Paris. The Victoria and Albert Museum, London.jpg|thumb|left| ''Henrik IV. na konju tepta svojega sovražnika''. Bron, približno 1615–1620. Iz Francije, verjetno Pariza. Muzej Victoria in Albert, London]]
V času njegove vladavine je Henrik IV. prek svoje zveste desne roke, ministra Maximiliena de Béthuneja, vojvode od Sullyja, urejal državne finance, spodbujal kmetijstvo, izsušil močvirja, opravljal javna dela in spodbujal izobraževanje. Ustanovil je Collège Royal Henri-le-Grand v [[La Flèche]]ju (danes Prytanée Militaire de la Flèche). S Sullyjem je zaščitil gozdove pred nadaljnjim opustošenjem, zgradil sistem cest z drevoredi in [[most]]ove in [[prekop]]e. V parku pri [[palača Fontainebleau|Château Fontainebleau]] je dal zgraditi 1200-metrski kanal in naročil sajenje borovcev, bezga in sadnega drevja.
[[File:Itinéraire de Pyrard de Laval.JPG|thumb| Pot Françoisa Pyrarda de Lavala, (1601–1611)]]

Kralj je Pariz obnovil kot veliko mesto s [[Pont Neuf]]om, ki stoji še danes, zgrajen nad reko [[Sena|Seno]], da bi povezal desni in levi breg mesta. Henrik IV. je dal zgraditi tudi ''Place Royale'' (od leta 1800 znan kot ''[[Place des Vosges]]'') in dodal ''Grande Galerie'' v [[Louvrska palača| Louvrski palači]]. Več kot 400 metrov dolga in petintrideset metrov široka je bila zgrajena ob bregu reke Sene. Takrat je bila najdaljša tovrstna zgradba na svetu. Kralj Henrik IV., promotor umetnosti vseh slojev ljudi, je povabil na stotine umetnikov in obrtnikov, da živijo in delajo v spodnjih nadstropjih stavbe. Ta tradicija se je nadaljevala še dvesto let, dokler je ni cesar [[Napoleon Bonaparte|Napoleon I.]] prepovedal. Umetnost in arhitektura njegove vladavine sta od takrat postali znani kot "slog Henrika IV".

Vizija kralja Henrika je presegla Francijo in financiral je več odprav Pierra Dugue, Sieurja de Montsa in [[Samuel de Champlain|Samuela de Champlaina]] v Severno Ameriko. Francija je zahtevala Novo Francijo (zdaj Kanada).<ref>de La Croix, p. 182</ref>

== Mednarodni odnosi pod vodstvom Henrika IV ==
[[File:Emanuel van Meteren Historie ppn 051504510 MG 8766 Hendrik III van Frankrijk.tif|thumb|Grafika  Henrika IV.]]
[[File:Henri IV demi ecu Saint Lo 1589.jpg|thumb|Demi-écu kovanec Henrika IV., Saint Lô (1589)]]
V času vladavine Henrika IV. se je med Francijo, habsburškimi vladarji Španije in Svetim rimskim cesarstvom nadaljevalo rivalstvo za obvladovanje zahodne Evrope. Konflikt je bil rešen šele po [[tridesetletna vojna|tridesetletni vojni]].

=== Španija in Italija ===
Med Henrikovim bojem za krono je bila Španija glavni podpornik Katoliške lige in je skušala Henrika onemogočiti. Pod vojvodo Parmskim je leta 1590 proti Henriku posredovala vojska iz Španske  Nizozemske in onemogočila njegovo obleganje Pariza. Druga španska vojska je pomagala plemičem, ki so nasprotovali Henriku, da je leta 1592 zmagal v bitki pri Craonu.

Po Henrikovem kronanju se je vojna nadaljevala, ker je prišlo do uradnega vlečenja vrvi med francosko in špansko državo, toda po zmagi v obleganju [[Amiens]]a septembra 1597 je bil leta 1598 podpisan Vervinski mir. To mu je omogočilo, da je obrnil pozornost Savojcev, s katerimi se je tudi boril. Njihovi konflikti so bili rešeni v Lionski pogodbi iz leta 1601, ki je zahtevala teritorialno izmenjavo med Francijo in Savojskim vojvodstvom.

=== Nemčija ===
Leta 1609 je Henrikova intervencija pomagala urediti vojno za nasledstvo Jülicha z diplomatskimi sredstvi.

Prevladovalo je mnenje, da se je leta 1610 Henrik pripravljal na vojno proti Svetemu rimskemu cesarstvu. Priprave pa so se končale z njegovim atentatom in poznejšim približevanjem Španiji pod regentstvom Marije Medičejske.

=== Osmansko cesarstvo ===
[[File:Savary Franco Ottoman Capitulations 1615.jpg|thumb| Dvojezični francosko-turški prevod francosko-osmanskih kapitulacij med sultanom Ahmedom I. in Henrikom IV. iz leta 1604, ki ga je objavil François Savary de Brèves (1615)<ref name="Bosworth">{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=PvwUAAAAIAAJ&pg=PA799 |title=The Encyclopaedia of Islam: Fascicules 111–112: Masrah Mawlid |page=799 |access-date=19 December 2010 |isbn=9789004092396 |last1=Bosworth |first1=Clifford Edmund |date=1 January 1989}}</ref>]]
Že pred Henrikovim pristopom na francoski prestol so bili francoski hugenoti v 1570-ih letih v načrtih proti španski habsburški vladi v stiku z aragonskimi [[Moriski]].<ref>{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=wGJjSvehY5MC&pg=PA311 |title=Divided by Faith |access-date=19 December 2010 |isbn=9780674024304 |last1=Kaplan |first1=Benjamin J |last2=Emerson |first2=Michael O |page=311 |year=2007}}</ref> Okoli leta 1575 so bili izdelani načrti za skupni napad aragonskih Moriskov in hugenotov iz Béarna pod Henrikom na Špansko Aragonijo v dogovoru z alžirskim kraljem in [[Osmansko cesarstvo|Osmanskim cesarstvom]], vendar se je ta projekt s prihodom [[Juan Avstrijski|Juana Avstrijskega]] v Aragonijo in razorožitev Moriskov.<ref name="Lea">{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=p7wHczu6E60C&pg=PA281 |page=281 |title=The Moriscos of Spain: Their Conversion and Expulsion |isbn=9780543959713 |last1=Lea |first1=Henry Charles |date=January 1999 }}</ref><ref>{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=U-kQJr-D_ikC&pg=PA343 |title=Muslims in Spain, 1500 to 1614 |author=L.P. Harvey |page=343 |access-date=19 December 2010 |isbn=9780226319650 |date=15 September 2008}}</ref> Leta 1576 je bilo predvideno izkrcanje trojne flote iz [[Konstantinopel|Konstantinopla]] med Murcio in Valencijo, medtem ko bodo francoski hugenoti vdrli s severa in Moriski dokončali svojo vstajo, vendar osmanska flota ni uspela prispeti. Po kronanju je Henrik nadaljeval politiko francosko-osmanskega zavezništva in leta 1601 od sultana [[Mehmed III.|Mehmeda III.]] prejel veleposlaništvo.<ref>{{cite book |page=9 |url=https://books.google.com/books?id=ZDljPtPJLbkC&pg=PA9 |title = East Encounters West: France and the Ottoman Empire in the Eighteenth Century|isbn = 9780195364330|last1 = Gocek|first1 = Fatma Muge|date = 3 December 1987}}</ref> Leta 1604 je bila med Henrikom IV. in osmanskim sultanom [[Ahmed I.|Ahmedom I.]] podpisana »mirovna pogodba in kapitulacija«, ki je Franciji v Osmanskem cesarstvu prinesla številne prednosti.<ref name="Randall">{{cite book |last=Ziegler |first=Karl-Heinz |author-link=|editor-last=Lesaffer |editor-first=Randall |editor-link=Randall Lesaffer |date=2004 |title=Peace Treaties and International Law in European History: From the Late Middle Ages to World War One |chapter=The peace treaties of the Ottoman Empire with European Christian powers |chapter-url=https://books.google.com/books?id=onB5AuYREQ4C&pg=PA343 |publisher=Cambridge University Press |page=343 |isbn=978-0-521-82724-9}}</ref>

V letih 1606–07 je Henrik IV. poslal Arnoulta de Lisleja kot veleposlanika v Maroko, da bi spoštoval pretekle pogodbe o prijateljstvu. V Tunizijo je bilo leta 1608 poslano veleposlaništvo, ki ga je vodil François Savary de Brèves.<ref>{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=EGVu8HA4DhAC&pg=PA59 |page=59 |title=The Regency of Tunis and the Ottoman Porte, 1777-1814: Army and Government of a North-African Eyâlet at the End of the Eighteenth Century |isbn=9780203987223 |last1=Moalla |first1=Asma |date=27 November 2003 }}</ref>

=== Vzhodna Azija ===
V času vladavine Henrika IV. so bila ustanovljena različna podjetja za razvoj trgovine z oddaljenimi deželami. Decembra 1600 je bilo prek združenja [[Saint-Malo]], [[Laval, Mayenne|Laval]] in [[Vitré, Ille-et-Vilaine|Vitré]] ustanovljeno podjetje za trgovanje z [[Moluki]] in Japonsko.<ref name="Lach">''Asia in the Making of Europe, Volume III: A Century of Advance. Book 1'', [[Donald F. Lach]] pp. 93–94 [https://books.google.com/books?id=PjVKjJ-WgOYC&pg=PA94]</ref> Dve ladji, ''Croissant'' in ''Corbin'', sta bili okoli [[Rt dobrega upanja|Rta dobrega upanja]] poslani maja 1601. ''Corbin'' je bila uničena na [[Maldivi]]h, kar je pripeljalo do pustolovščine Françoisa Pyrarda de Lavala, ki se je leta 1611 uspel vrniti v Francijo.<ref name="Cambridge">{{cite book |url=https://books.google.com/books?id=Y-08AAAAIAAJ&pg=PA61 |title=The Cambridge History of the British Empire, volume 2 |access-date=19 December 2010 |last1=Newton |first1=Arthur Percival |page=61 |year=1936}}</ref> ''Croissant'' je s Françoisom Martinom de Vitréjem prišla do [[Cejlon]]a in trgovala s sultanatom Aceh na Sumatri, a so jo Nizozemci ujeli na povratku na rtu Finisterre. François Martin de Vitré je bil prvi Francoz, ki je leta 1604 na prošnjo Henrika IV. napisal poročilo o potovanjih na Daljni vzhod in od takrat so objavljena številna poročila o Aziji.

Od leta 1604 do 1609, po vrnitvi Françoisa Martina de Vitréja, je Henrik razvil močno navdušenje nad potovanjem v Azijo in poskušal ustanoviti francosko vzhodnoindijsko podjetje po vzoru Anglije in Nizozemske.<ref>A history of modern India, 1480–1950'', Claude Markovits p. 144: The account of the experiences of François Martin de Vitré "incited the king to create a company in the image of that of the United Provinces"</ref> 1. junija 1604 je trgovcem iz [[Dieppe]]ja izdal patentna pisma, da bi ustanovili podjetje Dieppe, s čimer jim je dal izključne pravice do azijske trgovine za 15 let. Nobena ladja ni bila poslana do leta 1616. Leta 1609 se je še en pustolovec Pierre-Olivier Malherbe vrnil z obkroženja sveta in Henrika obvestil o svojih dogodivščinah. Obiskal je Kitajsko in Indijo ter se srečal z [[Akbar]]jem.

== Značaj ==
[[File:Augustins - Henri IV, roi de France et de Navarre - Jacques Boulbène.jpg|thumb|Henrik IV., Musée des Augustins]]
Henrik IV. se je izkazal za človeka vizije in poguma. Namesto da bi vodil drage vojne za zatiranje nasprotnih plemičev, jih je Henrik preprosto poplačal. Kot kralj je sprejel politike in se lotil projektov za izboljšanje življenja vseh podložnikov, zaradi česar je postal eden najbolj priljubljenih vladarjev v državi doslej.

Henrik naj bi izviral iz pogosto ponavljane fraze »piščanec v vsakem loncu«. Kontekst za to besedno zvezo:

: »''Si Dieu me prête vie, je ferai qu'il n'y aura point de laboureur en mon royaume qui n'ait les moyens d'avoir le dimanche une poule dans son pot!'' (Če mi Bog podeli življenje, bom naredil tako, da nobenemu oraču na mojem področju ne bo primanjkovalo sredstev, da bi imel v nedeljo piščanca v svojem loncu!)«

Ta izjava ponazarja mir in relativno blaginjo, ki jo je Henrik prinesel v Francijo po desetletjih verske vojne in dokazuje, kako dobro je razumel stisko francoskega delavca in kmeta. Ta resnična skrb za življenjske razmere nižjega sloja prebivalstva - ki je v končni analizi zagotovilo ekonomsko podlago za moč kralja in velikih plemičev - med francoskimi kralji morda ni bila običajna. Po njegovi smrti bi se večina prebivalstva Henrika dobro spominjala.

Njegova odkrita manira, fizični pogum in vojaški uspehi so bili tudi dramatično v nasprotju z bolečino in napetostjo zadnjih kraljev Valois, kar dokazuje njegova odkrito trditev, da je vladal z »orožjem v roki in ritjo v sedlu« (''on le bras armé et le cul sur la selle''). Bil je tudi velik promiskuitetnež, ki je številnim ljubicam očetoval veliko otrok. 

=== Vzdevki ===
Henrik je dobil vzdevek 'Veliki' (''Henri le Grand''), v Franciji pa ga imenujejo tudi ''le bon roi Henri'' ('dobri kralj Henrik') ali ''le vert galant'' ('Zeleni galant', zaradi njegovih številnih ljubic).<ref>l'Académie française: Dictionnaire de la langue française  (Institut de France. 6th edition. 1835): '' 'C'est un vert galant' se dit d'un homme vif, alerte, qui aime beaucoup les femmes et qui s'empresse à leur plaire.'' É.Littré: Dictionnaire Française (Hachette. 1863): ''Hommme vif, alerte, vigoreux et particulièrement empressé auprès de femmes.'' Grand Larousse de la Langue Française (Paris. 1973): ''Homme entreprenant auprès de femmes.'' And see Discussion under the heading Vert Galant – A look at the Dictionaries</ref>

== Atentat ==
Henrik je bil predmet številnih poskusov atentatov, vključno Pierra Barrièreja avgusta 1593 <ref>Baird, Vol. 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA367 p. 367]</ref> in Jeana Châtela decembra 1594.<ref>Baird, Vol. 2, [https://books.google.com/books?id=oKRWAAAAMAAJ&pg=PA368 p. 368]</ref>

V Parizu ga je 14. maja 1610 dokončno ubil katoliški fanatik François Ravaillac in ga zabodel v Rue de la Ferronnerie. Henrokpvega spremljevalca je ustavil prometni zastoj, povezan s kraljičinim kronanjem, kot je prikazano na gravuri Gasparja Bouttatsa.<ref>Pierre de l'Estoile, Journal du règne de Henri IV. Paris: Gallimard (1960), p. 84</ref><ref>Knecht, Robert J. ''The Murder of le roi Henri'', History Today. May 2010 issue.</ref> Hercula de Rohana, duc de Montbazona, ki je bil z njim, ko so ga ubili, so ranili, vendar je preživel. Henrika so pokopali v baziliki Saint Denis.

Njegova vdova, Marija Medičejska, je do leta 1617 služila kot regentka njunega devetletnega sina Ludvika XIII. [46]
<gallery class="center" heights="150px" mode="packed">
File:Assassination of Henry IV by Gaspar Bouttats.jpg|'' Atentat na Henrika IV.'',<br>grafika Gaspar Bouttats
File:François Ravaillac.jpg| Njegov morilec François Ravaillac maha s svojim bodalom
File:Pierre Firens - Le Roi Est Mort continues at the Palace of Versailles - 1610.jpg| Pierre Firens - "Le Roi Est Mort se nadaljuje v Versajski palači". 1610
File:Henry IV of France as he lay in state after his murder in the year 1610, engraving after Quesnel - Gallica 2010 (adjusted).jpg|Leži v Louvrski palači, grafika po Françoisu Quesnelu
</gallery>

== Poroke in zakonski otroci ==
18. avgusta 1572 se je Henrik poročil s svojo drugo sestrično Margareto Valoijsko; njuna poroka brez otrok je bila razveljavljena leta 1599. Njegova naslednja poroka z Marijo Medičejsko 17. decembra 1600 je dala šest otrok:

{| class="wikitable"
|-
!Ime!!Rojstvo!!Smrt!!Opomba
|-
|[[Ludvik XIII. Francoski]]||27. september 1601||14. maj 1643||Poročen z Ano Avstrijsko leta 1615
|-
|Elisabeta, španska kraljica||22. november 1602||6. oktober 1644||Poročena s [[Filip IV. Španski|Filipom IV. Španskim]], leta 1615
|-
|Christine Marie, Savojska vojvodina||10. februar 1606||27. cecember 1663||Poročena z Victorjem Amadeusom I., Savojskim vojvodom, leta 1619
|-
|Nicolas Henri Orléanski||16. april 1607||17. november 1611||
|-
|Gaston Orléanski||25. april 1608||2. februar 1660||Poročen z (1) Marie de Bourbon, vojvodino Montpensiersko, leta 1626<br>Poročen (2) z Marguerite Lorensko leta 1632
|-
|Henrietta Maria, Angleška, škotska in irska kraljica||25. november 1609||10. september 1669||Poročena s [[Karel I. Angleški|Karlom I. Angleškim]], škotskim in irskim, leta 1625
|}

=== Druga poroka ===
[[File:Médaille en argent d'Henri IV et Marie de Médicis.jpg|thumb|Henrik IV. in Marija Medičejska]]
Henryjev prvi zakon ni bil srečen in par je ostal brez otrok. Henrik in Margareta sta se ločila še preden je Henrik stopil na prestol avgusta 1589; Margareta se je upokojila v dvorcu d'Usson v Auvergne in tam živela dolga leta. Potem ko je Henrik postal francoski kralj, je bilo izredno pomembno, da je priskrbel dediča krone, da bi se izognil problemu spornega nasledstva.

Henrik je bil naklonjen ideji, da bi dosegel razveljavitev zakonske zveze z Margareto in vzel ljubico [[Gabrielle d'Estrées]] za nevesto; navsezadnje mu je že rodila tri otroke. Henrikovi svetniki so odločno nasprotovali tej zamisli, vendar je bila zadeva nepričakovano rešena zaradi nenadne smrti Gabrielle v zgodnjih urah 10. aprila 1599, potem ko je rodila nedonošenčka in mrtvorojenega sina. Poroka z Margareto je bila razveljavljena leta 1599, Henrik pa se je leta 1600 poročil z Marijo 'Medičejsko, hčerko Francesca I. de' Medici, velikega vojvode Toskane in nadvojvodkinjo Joanno  Avstrijjsko.<ref>Vincent J. Pitts, ''Henri IV of France, his Reign and Age'', (The Johns Hopkins University Press, 2009), 229.</ref>

== Grbi ==
Grbi Henrika IV. so se skozi njegovo življenje spreminjale:
<gallery class="center">
File:Armoiries Antoine de Bourbon.svg|Iz leta 1562,<br>kot princ Béarnski in vojvoda Vendôme
File:Henri de Bourbon Roi de Navarre.svg|Iz leta 1572,<br>kot kralj Navarre
File:Arms of France and Navarre (1589-1790).svg|Iz leta 1589,<br>kot kralj Francije in Navarre (uporabljajo ga tudi njegovi nasledniki)
File:Grand Royal Coat of Arms of France & Navarre.svg|Veliki kraljevi grb Henrika in rodbine Bourbon kot kralji Francije in Navarre (1589-1789)
</gallery>

== Glej tudi ==
* [[Elisabeth de Bourbon-Vendome]] (vnukinja)

==Sklici==
{{sklici|2}}

== Zunanje povezave ==
{{Commons|Henry IV of France|Henrik IV. Francoski}}
* [http://www.henri4.culture.fr/index.php?lang=en&module=uc&fichier=00#/en/uc/00 Henri IV – An unfinished reign] Uradna spletna stran, ki jo je objavilo francosko ministrstvo za kulturo

[[Kategorija:Francoski kralji]]
[[Kategorija:Navarski kralji]]
[[Kategorija:Bourboni]]
[[Kategorija:Nosilci reda podvezice]]
[[Kategorija:Francoski rimokatoličani]]
[[Kategorija:Ljudje, katere je izobčila Rimskokatoliška cerkev]]
[[Kategorija:Umorjeni vladarji]]
[[Kategorija:Pokopani v baziliki Saint-Denis, Pariz]]
{{normativna kontrola}}