Pitagorejci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Pitagora je bil starogrški matematik, filozof in mistik. O njem se ne ve veliko, saj je bila večina razpoložljivih virov in informacij zapisanih šele nekaj stoletij po njegovi smrti, večina teh informacij pa je tudi sila nezanesljivih. Rodil se je okoli leta 570 pr. n. š. na otoku Samosu, v vzhodnem delu Egejskega morja. Veliko naj bi potoval, saj je po besedah Herodota svojo mladost preživel v Babilonu, Egiptu in Perziji, svojo mladost naj bi namenil spoznavanju različnih kultur in nabiranju znanja. Po vrnitvi na rodni otok, pa je Pitagora kmalu od tam tudi odšel zaradi vladavine tirana Polikrata. Šel je v južno Italijo – Magno Graecijo v mesto Kroton, kmalu po njegovi naselitvi leta 529 pr. n. št. je tam okoli sebe zbral bratstvo ljudi, nekakšno sekto, ti so sledili obredom in običajem, ki jih je razvil Pitagora sam, proučevali so njegove filozofske teorije ter se udeleževali njegovih predavanj. Po ustanovitelju in začetniku se je gibanje poimenovalo Pitagorejstvo. Združba je aktivno sodelovala v mestni politiki, kar pa je s časoma privedlo do njihovega padca in propada, njihova zbirališča so bila požgana, Pitagora pa je bil primoran od tam zbežati. Umrl naj bi v Metapontumu okoli leta 495 pr.n.št. Pitagora je tekom svojega življenja ključno pripomogel k razvoju filozofije v poznejšem 6.stol pr. n. št. Cenjen je predvsem kot veliki matematik, mistik in znanstvenik, najbolj je prepoznan po svojem Pitagorovem izreku. Njegovo delo je izmed vseh pomembnih predsokratikov najbolj zamegljeno in nejasno. Asketsko življenje znotraj njegove filozofske šole je pripeljalo tako daleč, da nova odkritja niso bila pripisana avtorju, ampak celotni skupini oz. šoli. Zaradi tega in zaradi zelo malo ohranjenih zgodovinskih virov je tako zelo težko natančno določiti komu pripadajo določene trditve, definicije in nazori, ki so nastali znotraj pitagorejstva. Celo lastne definicije so pripisali svojim učiteljem, rekoč »Autos efa.«, (on je tako rekel). Pitagorejci so se ukvarjali z matematiko, filozofijo, astronomijo, medicino in celo z glasbo. Vendar njihova šola ni bila samo šola, bila je način življenja, življenja v skupnosti, izolirani od ostalega sveta. Skrivnosti so si delili le med seboj, na ta način so hoteli preprečiti, da bi se do njihovih spoznanj in raznih ugotovitev dokopali njihovi nasprotniki. Pitagorove ideje so imele velik vpliv na Platona in posredno preko njega tudi na poznejše filozofe.

Viri o Pitagorovem življenju[uredi | uredi kodo]

Natančnih podatkov o njegovem življenju je tako zelo malo, da je vsaka informacija o njem sila nezanesljiva in vprašljiva, tako je težko izvedeti kaj več kot le najbolj osnovne detajle njegovega življenja. Njegovi sodobniki o njem tudi niso kaj prida pisali, saj se je okoli njega in celotnega gibanja dvigovala tančica skrivnosti. Informacije o njem so bile iskane predvsem s strani Neoplatonikov, ki so tudi temeljni vir za sodobno dojemanje Pitagore, vendar pa so bili v svojem pisanju nekritični do vsega, kar je bilo povezano z bogovi in z vsem božanskim svetom. Kar se tiče biografskih podatkov se lahko, z izjemo nekaterih omemb s strani Ksenofana, Heraklita, Herodota, Platona, Aristotela in Izokrata, zanašamo predvsem na Diogna Laertskega in Porfirijeta Tirskega. Aristotel mu je tudi posvetil celotno delo, a se do danes ta knjiga žal ni ohranila, njegovi privrženci so tudi pisali o Pitagori, njihovo delo je služilo kot izhodišče za Porfirijeta Tirskega, ki pa je sam dodal še nekatere mitološke prvine in njegova lastna dognanja. Zgodovinarji so tako prepuščeni tavanju v temi in izločevanju malo verjetnih informacij. Če so vse informacije dotikajoče Pitagore resnične, potem je le ta imel izjemen spekter dejavnosti in aktivnosti.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je okoli leta 570 pr. n. št na Samosu, grškem otoku v vzhodnem delu Egejskega morja, očetu Mnesarkusu, ki se je ukvarjal z graviranjem dragih kamnov oz. s prodajo. Njegovo ime se lahko razloži takole : Govoril je (agor-) resnico nič manj kot delfijski orakelj (Pyth-), delfijski orakelj naj bi tudi napovedal Pitagorovi materi, da bo ta rodila prelepega, pametnega otroka, ki bo človeštvu prinesel veliko koristi. Letnico njegovega rojstva so izračunali na podlagi podatka s strani Aristoksena iz Tarenta, ki pravi, da naj bi Pitagora zapustil Samos in se preselil V Korotan pri svojih 40-ih letih. Tekom mladosti, naj bi ga učilo veliko različnih učiteljev, nekateri viri mu pripisujejo izključno grško izobrazbo, drugi pa trdijo, da naj bi ga poučevali izključno Egipčani. Njegovi učitelji naj bi bili med drugimi tudi Tales, Anaksimander in Ferekid, takratna delfijska svečenica pa naj bi ga seznanila s svetom etike. Egipčani naj bi ga naučili geometrijo, Fenečani aritmetiko in Kaldejci astronomijo. Izmed vseh omenjenih učiteljev se najbolj pogosto omenja Ferekid. Diogen Laertski omenja Pitagorova obširna potovanja v Egipt in med Kaldejce, katerih namen je bilo nabiranje vseh razpoložljivih informacij, še posebej tistih, ki so se nanašale na skrivnosti mističnih kultov bogov. Plutarh je v delu: Izida in Oziris celo zatrjeval, da je Pitagora prejemal navodila s strani egipčanskega svečenika, drugi antični pisci pa zatrjujejo, da ga je v Egipt privabila radovednost. Težko je z gotovostjo trditi v kolikšni meri so na Pitagoro vplivali egipčanski svečeniki, oziroma če sploh kaj, v njegovem simbolizmu namreč ni moč zaznati kakšnih posebnih egipčanskih vplivov. Skrivnostni obredi Pitagorejcev niso prikazovali ničesar drugega, kot pa dele, ki so bili najverjetneje prevzeti s strani grške kulture in religije. Celo antična oblast je opazila podobnosti med versko in asketsko nenavadnostjo gibanja in kretskimi skrivnostmi ter orakljem iz Delfija. Izjemno malo je tudi dokazov o tem, kakšno znanje ter koliko znanja je pridobil tekom potovanj ter kako je le-to vplivalo na njegove kasnejše filozofsko udejstvovanje. Platon in Aristotel sta vso znanje Pitagore pripisala, ne njemu, temveč celotnemu gibanju pitagorejstva. Heraklit navaja, da je bil Pitagora človek širnega znanja. Ksenofan pa je zapisal, da je Pitagora verjel v transmigracijo duš, nekoč naj bi celo pomagal psu, ki so ga pretepali, saj je v njegovem cviležu prepoznal preminulega prijatelja. Trdil naj bi celo, da je bil v prejšnjem življenju med drugim tudi junak Euforb, ki je umrl na strani Trojancev v Trojanski vojni, bil pa naj bi tudi prodajalec, sodnik... Filostrat je celo zapisal, da Pitagora ni bil le oseba, ki je vedel kdo je, temveč tudi kdo je bil. Veliko matematičnih in naravoslovnih odkritij je bilo pripisanih Pitagori, med njimi je najbolj znan Pitagorov izrek. Odlikoval pa se je tudi na področju glasbe, astronomije in medicine. Kljub vsemu naštetemu, pa je najgloblji vtis na sodobnike pustil predvsem skozi prizmo svojega verskega udejstvovanja. Ljudje Krotana so ga tako celo enačili z bogom Apolonom, prakticiral pa naj bi tudi vedeževanje in preroštvo. Med njegovimi obiski po različnih grških mestih, je bil vedno viden v svoji svečeniški obleki, drugod pa je deloval tudi kot zakonodajalec. Po njegovih potovanjih pa se je leta 530 pr.n.št preselil v Kroton v Magna Graeciji, saj mu je na rodnem otoku vladavina tirana Polikrata preprečevala udejstvovanje njegovega načrta. Nekateri celo pravijo, da je to storil, ker je bil preobremenjen z javnimi dolžnostmi, saj so njegovo visoko-leteče cilje omejevali njegovi sokrajani. Kmalu po svojem prihodu, si je pridobil ugled ter s tem vpliv, tako je pridobil veliko novih somišljenikov. Kasnejši biografi fanatično pripovedujejo o učinku, ki ga je imel njegov govor, ta je privedel do tega, da so tamkajšnji prebivalci opustili svoje koruptivno in luksuzno življenje ter se prepustili čistejšemu sistemu, ki ga je osnoval Pitagora sam. Njegovi sledilci so vzpostavili ekskluzivno bratstvo, nekakšen klub z namenom sledenja verskim in asketskim nazorom, ki se jih je domislil njihov idejni vodja. Vse dogajanje znotraj kroga je bila velika skrivnost, informacije so se lahko pretakale le znotraj same šole. Ezoteričen pouk je morda zadeval znanost in matematiko ali pa skrivnostne verske doktrine, vse to je bilo najverjetneje v povezavi s čaščenjem Apolona. Striktna vzdržnost združenja na mnogih področij je privedla do nestrinjanja piscev o tem ali so bili Pitagorejci med drugim tudi neomajni vegaterijanci, mnogi pravijo, da jim je bilo dovoljeno jesti določene vrste mesa. Klub je bil hkrati filozofska šola, verska bratovščina in politično združenje. Takšen aristokratski in ekskluziven klub pa je kaj kmalu privedel lokalno prebivalstvo do zavidanja, sovražnosti in nastrojenosti. Okoliščine so sicer nejasne, konflikt naj bi izbruhnil med mestoma Kroton in Sibaris, krotonskim četam je poveljeval pitagorejec Milo, ostali člani pa naj bi pri tem tudi nezanemarljivo aktivno sodelovali. Po odločilni zmagi je prišlo do predloga za vzpostavitev bolj demokratične ustave, čemur pa so Pitagorejci nasprotovali. Njihova največja nasprotnika sta bila Kilon in Ninon, ki sta bil razdražena zaradi izključitve iz prestižnega združenja. Tako sta naprtila razhudeno ljudstvo nad svoje nekdanje brate. Napad je bil izvršen, med zasedanjem šole na domu Mila, oziroma kakšnem drugem zbirališču. Večina zbranih je preminula, le tisti nekoliko mlajši in fizično aktivnejših so uspeli zbežati iz goreče stavbe, podobni dogodki so se vršili po celotni Magna Graeciji, kjer so imeli Pitagorejci svoje klube. Od tedaj je bilo bratstvo povsod zatrto in potisnjeno v ozadje, gibanje si ni nikoli več opomoglo, od takrat naprej je delovalo le v obliki nekakšne skrivnostne sekte, katere člani so še naprej ohranjali religijozna načelom ter znanstvene izsledke. Občasno pa so tudi posamezniki pridobili znaten politični vpliv (npr Arhit). Kar se tiče usode Pitagore, so mnenja deljena, nekateri pravijo da je umrl skupaj s svojimi somišljeniki, med samim napadom medtem ko drugi zagovarjajo teorijo o njegovem prebegu, najprej v Tarant, nato pa v Metapont, kjer naj bi se izstradal do smrti. Za časa Cicerona so tam razkazovali grobnico, ki naj bi pripadala Pitagori. Za časa svojega življenja naj bi bil Pitagora oženjen s Teano, skupaj pa naj bi imela tudi 4 otroke, enega sina in tri hčere

Dela[uredi | uredi kodo]

Do sedaj se ni se ohranilo niti eno delo, ki bi ga spisal Pitagora sam. Ohranilo se je le nekaj ponaredb v njegovem imenu, te so naokoli krožile že v antiki. Kritični viri (npr: Aritotel in Aristoksen iz Tarenta) so že tedaj podali senco dvoma nad pristnostjo teh del. Stari Pitagorejci so večinoma citirali doktrine svojega voditelja, rekoč: Autos ephe (on je tako rekel), s tem so poudarili esencialnost ustnega učenja s strani Pitagore.

Dognanja[uredi | uredi kodo]

Pitagorov izrek[uredi | uredi kodo]

Pitagora je najbolj prepoznan ravno po znamenitem izreku, Pitagorovem izreku, ki velja za enega najpomembnejših izrekov v matematiki. Pitagori pa ga priznavajo vse od 4 st.n.št, Pitagorov izrek je izrek v ravninski geometriji, ki pravi, da je vsota površin kvadratov nad katetama v pravokotnem trikotniku enaka površini kvadrata nad hipotenuzo, torej najdaljšo stranico v pravokotnem trikotniku. Kljub temu, da so sam izrek pred tem uporabljali že Babilonci in Indijci, pa le ti niso skovali dokaza, ki bi dokončno potrdil resničnost izreka, čeprav pa je moč sklepati, da so poznali osnovno načelo in verjetno tudi dokaz, ki pa ga do sedaj še niso odkrili. Zaradi skrivnostnih načel pitagorejske šole, tudi ne moramo z gotovostjo trditi, da je izrek resnično delo Pitagore. Med drugim tudi ni trdnega dokaza, ki bi pričal, da je Pitagora sploh sodeloval pri nastanku izreka. Nekateri to pripisujejo skrbno načrtovanemu mitu, ki so ga okoli Pitagore spletli sledilci Platona, več kot 2 stoletij po njegovi smrti. Ta prispevek matematiki, je obstal na svetu vse do moderne dobe. Prvo povezavo tega izreka s Pitagoro pa sta prva omenila Ciceron in Plutarh, več kot 5 stoletij po Pitagorovi smrti.

Glasbene teorije in števila[uredi | uredi kodo]

Legenda pravi, da naj bi Pitagora dognal, da bi lahko bile note prevedene v matematične izraze, medtem ko je nekega dne šel mimo kovača, zamislil si je da so zvoki, ki so izhajali iz kovačevega nakovala, lepi in harmonični. Sklepal je, da kakršenkoli je ta naravoslovni zakon, mora biti v povezavi z matematiko. Tako se je zopet vrnil h kovaču, kjer je želel izvedeti, kako so proizvedeni zvoki, to je storil z opazovanjem kovačevih orodij. Dognal je, da so bila različno težka kladiva v sorazmerju, npr 1:2, 2:3.... Prav tako pa zvoki, ki jih ti oddajajo. To spoznanje je Pitagoro globoko prevzelo, zato je trdil, da je število izvor vseh stvari. Po Pitagorovem mnenju so fizični predmeti nekako podobni številom ter jih oponašajo, od tod tudi izvira zanimanje Pitagorejcev za raziskovanje matematike, zlasti aritmetike. Vendar pa se je izkazalo, da je legenda izmišljena, upoštevajoč dejstva, da so taka razmerja resnična le pri dolžini strune, ne pa pri teži kladiva. Kljub vsemu pa je morda resnično to, da je Pitagora odkril to lastnost, odvisno od dolžine strune. Pitagorejci so tudi razložili teorijo števil, katere pomen pa je še danes nejasen. Nekateri menijo, da je Pitagora razvil glasbo sfer. Planeti in zvezde so se po nebu gibale v skladu z matematičnimi enačbami, kar je sovpadalo z glasbenimi notami ter tako proizvedlo simfonijo. Po prepričanju Pitagorejcev naj bi si bila liha in soda števila postavljena kvalitativno nasproti, števili 1 in 2, ki sta prvi v nizu, pa naj bi predstavljali nekaj več ter bili bolj izvorni od ostalih števil. Nauk pitagorejstva se naslanja na tradicionalno dojemanje števil, a mu hkrati dodaja filozofski smisel, števila ter odnosi med njimi so postali temelj za razlaganje delovanja celotnega sveta.

Tetrakts[uredi | uredi kodo]

Pitagora naj bi tudi osnoval tetraktis, ki je trikotne oblike, sestoji iz štirih vrstic, pikice v vsaki od teh vrst pa privedejo do seštevka popolne številke- števila 10. Kot mističen simbol je znotraj pitagorejstva nosil zelo pomembno vlogo, pitagorejci naj bi celo prisegali zaobljube ob njem.

Religija in znanost[uredi | uredi kodo]

Po Pitagorovem mnenju sta religija in znanost neločljivo povezani. Pitagorejska šola je prav tako upoštevala nauke o duši, nesmrtnosti in etiki, verjeli so v transmigracijo duš, nekakšno reinkarnacijo po smrti v različne osebe, živali ali rastline, vse dokler ni duša postala nesmrtna. Obstajalo naj bi krožno gibanje dogodkov, vsa živa bitja pa so si med sabo v sorodstvu, ideje je prinesel iz Egipta ali Mezopotamije, morda pa celo iz bolj oddaljenih krajev. Pitagora naj bi celo trdil, da se detajlno spominja štirih preteklih življenj, v enem izmed njih naj bi bil prelepa kurtizana.

Izročilo[uredi | uredi kodo]

Pitagora je postal predmet mnogih legend in pripovedi, dotikajočih njegove zgodovinske osebnosti. Aristotel ga je opisal kot čudodelca, celo kot nekakšno nadnaravno figuro. Pripisovali so mu tudi božanske lastnosti, med drugimi tudi zlato stegno. Uvajala pa naj bi ga celo egipčanski bog znanja Toth in grški bog Hermes. Po Aristotelu naj bi nekateri celo verjeli, da je imel zmožnost potovanja skozi čas in prostor, sposoben pa naj bi bil celo komunicirati z živalmi in rastlinami. Svoje zlato stegno naj bi tudi razkazoval na olimpijskih igrah. Druga legenda govori o tem, da naj bi Pitagora celo želel pisati na Luno.

Pitagorejci[uredi | uredi kodo]

Platon in Izokrat se oba strinjata, da so bili Pitagorejci znani predvsem po svojem zloglasnem načinu življenja, za seboj so namreč pustili svoje staro življenje ter se prepustili asketstvu. Porfirjet Tirski je v svojem delu podal natančne informacije o sami organizaciji, čeprav zgodovinska natančnost ni bila njegov primarni namen, temveč prikaz Pitagore kot svetovljanske in božanske osebnosti, ki je bila na Zemljo poslana s strani bogov, da bi pripomogla človeštvu. Pitagora je tako ustanovil organizacijo, ki ni bila le šola, temveč tudi bratovščina (vanj pa so bile vključene tudi predstavnice nežnejšega spola) in hkrati tudi nekakšen samostan. Zgrajena je bila na temeljih Pitagorovih verskih prepričanj, njeno delovanje pa je bilo zelo skrivnostno. Njegovi privrženci so bili zavezani z zaobljubo Pitagori ter tudi med njimi samimi, z namenom sledenja in spoštovanja asketstva in vere, ter sledenju in proučevanju Pitagorovih teorij. Dogovor znotraj same sekte je privedel do tega, da je bilo vse, kar se je tam dogajalo, zaprto pred zunanjim svetom. Porfirjet je celo zapisal da ta tišina ni bila nikakor običajne vrste. Kandidati so morali opraviti preizkuševalno obdobje, tekom katerega so preverjali predvsem njihovo sposobnost molčečnosti, obenem pa tudi njihov temperament, nrav in mentalno kapaciteto. Tekom tega pa je potekala tudi gradacija med samimi člani. Sledili so stari Pitagorovi maksimi, ki pravi, da vsaka stvar ni za ušesa vsakogar, zato so bili znotraj gibanja razvrščeni v 2 skupini, na notranji krog mathematikoi (učenci) in zunanji krog akousmatikoi (poslušalci). Upoštevajoč stopnjo medsebojnega zaupanja s Pitagoro, naj bi si člani kroga mathematikoi (učenci) učili bolj dovršene detajlne in poglobljene informacije, medtem ko so bili pripadniki kroga akousmatikoi deležni le povzetkov Pitagorovih del, brez kakšne poglobljene razlage. Prakticirali so aketstvo in z njim povezane navade, večina teh pa je nosila simbolni pomen. Nekateri predstavljajo Pitagoro kot striktno osebo, izdal naj bi prepoved nad uživanjem vse živalske hrane, svetoval naj bi dieto, ki bi temeljila na osnovi rastlin, prepovedal pa naj bi tudi uživanje stročnic. Vse to verjetno kot posledica njegovih verskih nazorov. Drugi avtorji (Aristoksen) pa zatrjujejo, da naj bi Pitagora dovoljeval prehranjevanje z vsemi vrstami mesa, z izjemo mesa bikov, ki so jih izkoriščali pri pluženju, ter ovnovega mesa. Podobne neskladnosti se pojavljajo tudi pri prepovedi uživanja rib in stročnic. Imeli naj bi tudi skupne obroke, ki so spominjali na špartanski sistem, sestajali so se v skupinah po deset. Znotraj gibanja sta imeli pomembno vlogo glasba in gimnastika, bili sta del dnevne rutine Pitagorovih privržencev. V virih je možno razbrati dnevno rutino samega gibanja, vidnih je veliko podobnosti s Šparto. Člani sekte so izkazovali medsebojno naklonjenost, po drugi strani pa izločitev vseh, ki niso pripadali njihovi združbi. Obstajajo celo pripovedi o skrivnih simbolih, s katerimi so se lahko pripadniki med seboj prepoznavali, pa čeprav se do takrat še nikoli niso srečali. Bistvena novost pitagorejstva je v tem, da je problematika načina življenja, vprašanj etike in problemov smisla človekovega bivanja, postala enakopravna teorijskim in pretežno kozmološkim vprašanjem, znotraj pitagorejstva je prišlo o sinteze med obojim. Prav tako je moč pri Pitagori zaznati filozofski pogled, katerega cilj je vzgoja, vodenje in usmerjanje človeškega življenja, torej na pogled, ki spoznavanje in predpostavke o naravi sveta in dogodkov v njem neposredno povezuje s poskusi, da bi dosegli srečo, moč in popolnost. Najboljši način za doseganje sreče naj bi bilo ukvarjanje s spekulativno dejavnostjo, skozi ukvarjanje s teorijo človek postaja podoben bogu. Človek opazuje skladnost in red v svetu, s tem pa sam postaja podoben temu, kar opazuje, tako se v njegovi duši vzpostavljata harmonija in red. Skozi ta proces njegova duša pridobi lastnosti, ki po naravi pripadajo temu, kar je božanske narave, takšen način razmišljanja je naprej razvijal Platon.

Predstavniki[uredi | uredi kodo]

Med njegove neposredne učence (tudi t. i. starejši pitagorejci) se prištevajo: Petron iz Himere, Hipasos Metapontski, Heraklit Efeški, Alkmeon, Aeasara iz Lukanije, Damo (Pitagorova hči), Timika, ... Le-ti so zvesto sledili Pitagori in se niso oddaljevali od njegovih naukov.

Druga skupina, ki je delovala nekako istočasno s prvo, je bila t. i. skupina mlajših pitagorejcev, ki pa je »puščala fizikalna spoznanja starejših ob strani in skušala po goli številčni špekulaciji najti odgovor o stvarstvu«[1]. Med njih uvrščamo Filolaja, Arhita, Hiketa in Ekfanta[2].

Tretja skupina pa spada že pod neopitagorejstvo, ki je bilo razširjeno med 2. stoletjem pr. n. št. in 2. stoletjem n. št. Med njih se uvrščajo: Ocellus Lucanus, Timaeus Locrus, Apolonij iz Tjana, ...

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Na Platona[uredi | uredi kodo]

Pitagorejci so imeli pomemben vpliv na Platonovo delo. Po teoriji angleškega filozofa R.M. Hare-ja, lahko ta vpliv razdelimo na 3 dele: - Platonova država, v njej naj bi bil viden vpliv ideje tesno povezane skupnosti, ki so jo vzpostavili Pitagora in njegovi privrženci - Obstajajo dokazi o tem, da je Platon od Pitagore prevzel idejo o tem, da sta matematika in abstraktno mišljenje temeljna za filozofsko mišljenje. - Oboji si delijo mističen pristop k dojemanju duše ter njenega položaja v materialističnem svetu. Aristotel je v svojem delu izpostavil, da je filozofija Platona zelo blizu temu, kar so poučevali Pitagorejci. Isto navaja tudi Ciceron. Bertrand Russell je v svojem delu Zgodovina zahodne filozofije, celo zatrdil, da je vpliv Pitagore na Platona in druge tako velik, da bi ga morali smatrati kot najbolj vplivnega filozofa celotne Zahodne filozofije.

Na Znanost[uredi | uredi kodo]

Pitagora je prva oseba, za katero lahko z gotovostjo trdimo, da se je zavedal dejstva, da je Zemlja okrogla in da ima 2 pola. Vedel je tudi da Zemlja kroži okoli Sonca.

Na grško umetnost[uredi | uredi kodo]

Med 6 stol pr n št je prišlo do velikega preobrata znotraj grške umetnosti, iz naravne filozofije so se obrnili k Pitagorovi metafizični teoriji. Arhitekti in kiparji so skušali najti matematična razmerja (kanon), ki bi privedla k estetski popolnosti, po besedah grškega umetnika Poliklejta, naj bi lepota izhajala iz proporcev ter skladnosti različnih delov med seboj ter tudi s samo celoto. Tukaj je viden vpliv Pitagore. Števila so se uporabljala znotraj arhitekturnih krogov, tam je bil vsak sestavni del osnovan na podlagi matematičnih relacij. Samo vesolje naj bi bilo osnovano na takšnih načelih, celo zvoki naj bile funkcije števil in sorazmerij.

Anekdota[uredi | uredi kodo]

O povezavi z njim je bilo spisanih veliko mitov: - Njegov oče naj bi bil Apolon- bog svetlobe, glasbe in umetnosti - Sijal naj bi z nadnaravno svetlobo - Imel naj bi zlato stegno - Viden naj bi bil na več krajih sočasno.

Viri[uredi | uredi kodo]

- Dakić, B. 1995. Matematički panoptikum. Zagreb: založba Školska knjiga. - Hemenway, P. 2008. The secret code. Koln: Evergreen GmgH. - Miščević, N. idr. 2002. Filozofija za gimnazije. Ljubljana. Cankarjeva založba - Pythagoras. internet. 17.12.2014. Dostopno na naslovu: http://en.wikipedia.org/wiki/Pythagoras  - Vidav, I. 1996. Teorija števil in elementarna geometrija. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ SOVRE, Anton. 1946. Predsokratniki. Ljubljana: Založba Slovenska matica; str. 233.
  2. ^ SOVRE, Anton. 1946. Predsokratniki. Ljubljana: Založba Slovenska matica; str. 234-239.