Pisana žoga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pisana žoga  
AvtorIgor Torkar
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
ZaložnikMladinska knjiga
Datum izida1972
Žanrdrama
Št. strani316
Klasifikacija
COBISS ID7159809
UDK886.3-2

Pisana žoga je drama Igorja Torkarja. Krstno je bila uprizorjena leta 1955 v Prešernovem gledališču Kranj. Po avtorjevem pripisu se godi tik pred preteklo ali prihodnjo vojno v katerikoli državi, ki jo je doletela usoda nasilne okupacije.

Osebe[uredi | uredi kodo]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Prolog – kopališče[uredi | uredi kodo]

San se guli za jutrišnjo maturo, ki jo je Gaša že opravila. Pride Renk, pripoveduje, kako si je prislužil popravni izpit, medtem napihne veliko belo-črno žogo, ki za vse tri postane simbol življenja. Razigranost prekine vest o vdoru sovražnika v sosednjo državo. Sana obidejo temne slutnje o tem, kaj se bo zgodilo z njimi, če bo vojna.

1. Zasliševalnica[uredi | uredi kodo]

Zasliševalec pritiska na Gašo z obljubo, da bo San, ki je v taboršču zbolel z jetiko izpuščen, če se mu vda. Da bi rešila ljubljenega fanta, Gaša končno popusti.

2. Pred kolodvorom[uredi | uredi kodo]

Gaša čaka Sana, toda Sana ni, pač pa pride Renk, ki je bil s Sanom v istem taborišču. Gaša je obupana, Renk jo odpelje v park da bi ji v miru vse povedal.

3. Taborišče[uredi | uredi kodo]

San je hudo bolan, Renk skrbi zanj in mu pomaga. San dobi odločbo o izpustitvi, ker pa ve, da ne bo več dolgo živel, hoče Renku prepustiti svojo številko. Renk se brani, a San na skrivaj zamenja njuna jopiča s številko in Renka odženejo na kamion za domov.

4. Pred kolodvorom[uredi | uredi kodo]

Gaši je strašno hudo, a Renka ne obsoja, lastno trpljenje jo je omehčalo. Renk se pridruži odporniškemu gibanju, kjer se bo boril za dva, zase in za Sana.

5. Nočni gozd[uredi | uredi kodo]

Gašo so osumili vohunstva, Renk pa naj bi izvršil likvidacijo. Gaša mu pove o svojem dejanju, s katerim pa Sana ni mogla rešiti, ker je od jetike umrl, rešil je le njega, Renka, a Renk se je spremenil, postal je trd ,sovražen, nečloveški.

6. Mestni park[uredi | uredi kodo]

Podoba Gašinega spomina, ki ga pripoveduje Renki: Gaša je bila ustrelila policista, s katerim je spala, da bi rešila Sana.

7. Nočni gozd[uredi | uredi kodo]

Gašina izpoved Renka prepriča, odloči se, da bo porok zanjo pred komando in spravi revolver, s katerim bi moral izvršiti likvidacijo. Gaša v zmedenosti misli, da bo streljal vanjo, začne bežati, njen beg opazijo sovražniki in jo ustrelijo. Renk jo gre reševat in pade pokošen od sovražne strojnice. V smrti se spet srečajo vsi trije in so še zmeraj prijatelji.

Epilog – kopališče[uredi | uredi kodo]

Gaša in Renk s forsirano razigranostjo preženeta Sanove slutnje o njihovi usodi. Vsi so polni načrtov in sanj o čudoviti prihodnosti, a hkrati Renk počasi spušča zrak iz žoge, dokler ta cela ne uplahne.

Vir povzetka[uredi | uredi kodo]

Obnova citirana po: Alenka Goljevšček: Vsebine dram. Taras Kermauner, Taščica = noj. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1998.