Paligorskit
 | |
| Splošno | |
|---|---|
| Kategorija | VIII. razred – Silikati, podrazred: plastnati silikati (filosilikati) |
| Kemijska formula | (Mg,Al)2[OH|Si4O10] • 4H2O |
| Strunzova klasifikacija | 09.EE.20 |
| Klasifikacija DANA | 74.03.01a.01 |
| Kristalna simetrija | Monoklinska prizmatična (2/m), prostorska skupina: C 2/m |
| Osnovna celica | a = 12,33 Å, b = 17,89 Å, c = 5,24 Å, Z = 4, β = 105,2° V = 1,115,42 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 411,35 g/mol |
| Barva | Bela, siva, rjavkasto bela |
| Kristalni habit | Igličasti kristali, vlakna ali masivni skupki |
| Kristalni sistem | Monoklinski |
| Razkolnost | Dobra na {110} |
| Lom | Neraven |
| Trdota | 2 – 2,5 |
| Sijaj | Zemljast, moten |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prosojen |
| Gostota | 2,1 – 2,2 g/cm3, povprečna: 2,15 g/cm3, izračunana: 2,45 g/cm3 |
| Sklici | [1][2][3][4] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Atapulgit |
| Domača imena | Gorski les, gorska volna, kamena koža, kamena pluta, zemljasto polnilo |
Paligorskit ali atapulgit[5] je magnezijev aluminijev filosilikat s kemijsko formulo (Mg,Al)2Si4O10(OH) • 4H2O. Mineral kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu v obliki igličastih kristalov, vlaken ali masivih skupkov bele do sive barve.
Ime[uredi | uredi kodo]
Ime palgorskit je dobil po svoji tipski lokaciji Paligorskaja na Uralu (Rusija), kjer so ga našli in prvič opisali leta 1862.
Ime atapulgit je dobil po ameriškem mestu Attapulgus v skrajnem jugozahodnem delu Georgije, kjer je zelo pogost in ga kopljejo v odprtih kopih.
Prazgodovinska raba[uredi | uredi kodo]
Paligorskit in indigo sta bili ključni komponenti pigmenta majevsko modro, ki so ga Maji uporabljali za barvanje teles, stenske poslikave in barvanje keramike, zelo verjetno pa tudi za barvanje tekstila. Mineral so uporabljali tudi v zdravilstvu in kot dodatek k lončevini. Vir majevskega paligorskita je bil nenan vse so 1960. let, ko so ga odkrili v eni od cenotes na polotoku Jukatanu. Drugi možni vir so odkrili leta 2005 blizu Ticula na Jukatanu.[6] [7]
Majevsko modro so poznale in uporabljale tudi druge srednjeameriške civilizacije, na primer Azteki.
Sodobna raba[uredi | uredi kodo]
Atapulgitne gline so zmes smektita in paligorskita. Smektitna komponenta v vodi nabreka, paligorskitna komponenta pa ima igličasto strukturo, ki ne nabreka in ne ekspandira. Paligorskit v sladki in slani vodi tvori gel, v katerem so delci povezani z vodikovimi vezmi. Suspenzije atapulgitne gline v vodi se zato uporabljajo kot mazivo in hladilno sredstvo pri vrtanju v kamnine, ki so onečiščene s soljo.
Atapulgitne gline se uporabljajo tudi kot polnilo za barvne premaze, tesnilna sredstva, lepila, katalizatorje, suspenzivna umetna gnojila, sredstva za gašenje požarov v naravi, premaze v livarstvu, dodatek k živalski hrani in veziva v molekularnih sitih.
Paligorskit veže kisline in toksine v želodcu in prebavnem traktu, zato se na široko uporablja tudi v medicini. Uporablja se tudi kot antidiaretik, ker po mnenju strokovnjakov absorbira bakterije ali klice, ki povzročajo diarejo.
Nahajališča[uredi | uredi kodo]
V Sloveniji se paligorskit najde v idrijskem rudniku živega srebra.[8]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Palygorskite Mineral Data http://webmineral.com/data/Palygorskite.shtml
- ↑ Mindat.org http://www.mindat.org/min-3072.html
- ↑ Mineral Handbook http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/palygorskite.pdf
- ↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
- ↑ Stefan Weiß (2002). Das große Lapis Mineralienverzeichnis (4 izd.). München: Christian Weise Verlag. ISBN 3-921656-17-6.
- ↑ D.E. Arnold(2005). "Maya Blue and Palygorskite:A second possible pre-Columbian source". Ancient Mesoamerica 16: str, 51–62. doi:10.1017/S0956536105050078.
- ↑ D.E. Arnold, B. F. Bohor (1975). "Attapulgite and Maya Blue: an Ancient Mine Comes to Light". Archaeology 28 (1): str. 23–29.
- ↑ Rečnik, A., Režun, B., Herlec, U. (2010): Idrija, eine weltberühmte Quecksilber-Lagerstätte. Mineralien-Welt 21 (3), str. 20-39.