Obleganje Smirne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Perzijski miniaturi (plošče 11–12), ki prikazujeta obleganje Smirne iz rokopisa Zafar Nama (ok. 1467), biografije Timurja, ki jo je ilustriral Kamāl ud-Dīn Behzād in jo hranijo v knjižnici Johna Worka Garretta Univerze Johns Hopkins.

Obleganje Smirne v decembru 1402 je potekalo med rodoškimi vitezi (današnji malteški viteški red; v nadaljevanju hospitalci), ki so nadzorovali pristanišče in obmorsko trdnjavo v Smirni (današnji İzmir) in vojsko turško-mongolskega emirja Timurja. Turkomongoli so blokirali pristanišče in napadli utrdbe z oblegovalnimi napravami, ki so metale kamenje, medtem ko so branilci, ki so šteli le okoli 200 vitezov, nasprotovali s puščicami in zažigalnimi izstrelki. Po dveh tednih močnega odpora proti veliko boljšemu nasprotniku je bilo zunanje obzidje prebito. Delu garnizije je uspelo pobegniti po morju, vendar so bili prebivalci in samo mesto uničeni.

Glavna vira o obleganju sta perzijska zgodovinarja Šaraf ad-Din Ali Jazdi in Mirkhwand ter arabski Ahmad ibn Arabšah, ki je pisal po naročilu Timurjevih naslednikov. Pomemben vir o zgodovini hospitalcev so tudi dela Giacoma Bosia, pripadnika redu iz začetka sedemnajstega stoletja Iz otomanske perspektive obleganje opisujeta Nešri in Mustafa Ali, bizantinske Duka in Laonik Halkokondil, iz genovežanske pa Agostino Giustiniani.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

V Smirni sta bili dve trdnjavi – obmorska, ki je varovala pristanišče, in Kadifekale na mestu starodavne Akropole. Leta 1328/29 je Smirno zavzel Ajdinski emirat in jo spremenil v oporišče za pomorske napade. To je dalo povod križarskemu pohodu in leta 1344 je obmorska trdnjava prešla pod nadzor križarjev. Muslimani (Ajdinidi in nato Otomani) so še vedno posedovali Kadifekale (gorsko trdnjavo), vendar je obmorski grad križarjem omogočil nadzor nad pristaniščem. Od leta 1374 dalje so njegovo obrambo vodili hospitalci.[1] Leta 1400 je Timur sprožil vojno proti Otomanskemu cesarstvu, ki je dosegla vrhunec z njegovo zmago v bitki pri Ankari 20. julija 1402. [2] V Evropi so pozdravljali zmago nad Otomani, vendar so hospitalci slutili, da bo Timurjev naslednji cilj Smirna, kot edina krščanska trdnjava na egejski obali Male Azije. [3]

Po bitki v Ankari je upravitelj genovske maone v Novi Fokeji v Timurjev tabor na pogajanja poslal nekega Galeazza. Odposlanec je tam ostal tri dni in se 22. septembra vrnil, ko je s Timurjem sklenil sporazum o plačilu davščine. [4] Hospitalci pa so na otok Hios, ki je prav tako pripadal genovski maoni poslali viteza Dominika Alemanskega[a], da bi prepričal lokalne voditelje, naj ne sklepajo zavezništev s Timurjem. [6] [7]

Priprave[uredi | uredi kodo]

Že pred bitko pri Ankari so hospitalci stalno utrjevali grad. [3] Leta 1398 so pod vodstvom hospitalca Guillauma de Munteja čez rt izkopali globok jarek, da bi utrdbo ločli od kopnega. Leta 1402 je garnizija Smirne štela 200 vitezov pod poveljstvom kastelana Íñiga de Alfara. [4] [6] [8] Plačilo garnizije je bilo povišano na 100 florinov na viteza na leto. Da bi pokril povečane stroške obrambe Smirne, je osrednji samostan odobril izredno subvencijo v višini 20.000 florinov od priorjev.[b] [5]

Obrambne priprave poleti 1402 je nadziral admiral Buffilo Panizzatti, [c] z namenom okrepitve obrambnega sistema pred pričakovanim turško-mongolskim napadom. V pristanišče so nenehno prihajali strelivo, zaloge, denar in okrepitve. Po mnenju timuridskih zgodovinarjev je trdnjava veljala za neosvojljivo. [4] [6] [8] V mesto so se zatekli tudi grški krščanski prebivalci s podeželja. [5]

Da bi se izognil stroškom obleganja, je Timur poslal dva odposlanca, mirzo Pir Mohamedaa in šejka Nur ed-Dina, k vitezom, ki sta jim ukazala, naj se ali spreobrnejo v islam ali pa plačajo davščino (džizijo). [4] Ukaz je bil zavrnjen, čeprav Buonaccurso Grimani, veleposlanik s Krete pri velikem mojstru Philibertu de Naillacu na Rodosu, beleži, da je veliki mojster poslal veleposlanika k Timurju. [7] Po besedah takratnega papeškega notarja Dietricha iz Nieheima bi bilo Smirni prizaneseno, če bi Íñigo dvignil Timurjevo zastavo na obzidje, kot mu je svetoval neki »krščanski škof«, ki ga Dietrich ne imenuje, a nekateri viri domnevajo da je šlo za škofa Frančišek v Nahičevanu.[9]

Obleganje[uredi | uredi kodo]

Sam Timur je na čelu svoje osrednje vojske prispel pred Smirno 2. decembra 1402 (po islamskem koledarju 6. džumada al-avval 805). Nato je ukazal levi vojski pod vodstvom svojega vnuka Muhameda Sultana Mirze in desni vojski pod vodstvom njegovega sina Mirana Šaha, da se mu pridružita. Osrednja vojska je začela takoj obstreljevati utrdbe čez ožino z metalci kamenja in se lotila spodkopavanja obzidja. [4] Na neki točki je bil jarek zasut. [10] Velike pokrite ploščadi z ogromnimi lesenimi kolesi so bile navite na zunanjo steno. Vsaka bi lahko sprejela 200 mož. Opremljeni z lestvami so poskušali, očitno neuspešno, preplezati steno. Skupna oblegovalna sila je štela približno 4000 mož. [5]

Po besedah timuridskih zgodovinarjev je Timur ukazal Malik Šahu, naj zgradi veliko leseno ploščad na pilotih, da bi blokiral vhod v pristanišče, kar je trajalo tri dni. Duke nasprotno piše, da je bilo pristanišče napolnjeno s kamni, da bi blokirali ladje. [4] V nekaj dneh sta prišli leva in desna vojska in ukazano je bilo splošno bombardiranje. Ni omembe smodnika, branilci pa so uporabili zažigalne projektile na osnovi nafte in grški ogenj. Po zapisu Sharafa ad-Dina:

[Oblegovalni] stroji in udarni ovni so razbili zidove in stolpe, neustrašni obleganci niso nikoli nehali metati kolesastih puščic [sic], loncev z nafto, grškega ognja, raketnih puščic in kamnov, ne da bi popustili. V tem času je tako nenavadno deževalo, da se je zdelo, da bo svet uničen in potopljen v drugem potopu. [11]

Zunanji zidovi so bili prebiti po dveh dneh kopanja rovov, ko je Timur ukazal požgati podporne stebre v rovih. Posledična eksplozija je uničila zid in branilce pokopala v ruševinah. Timurjeve sile so nato vstopile v mesto. Po nekaj neodločilnih bojih so vitezi pobegnili na svoje ladje, medtem ko so bili krščanski prebivalci pobiti. Nekatere ladje, ki so se približevale mestu s pomočjo, so se pred oblegovalnimi stroji obrnile nazaj, bodisi zaradi nevarnosti kamnitih izstrelkov bodisi zato, ker so vanje izstrelili glave pomorjenih. Samo mesto oziroma tisti njegov del pod nadzorom križarjev je bil popolnoma uničen. [4] [10] [8] [5] Obleganje je trajalo skoraj petnajst dni. Nekaterim vitezom je uspelo pobegniti na galejah, [6] vključno s kastelanom Íñigom de Alfaro. [12]

Preden se je umaknil iz Smirne, je Timur ukazal porušiti morski grad in okrepiti kopenski grad, ki je varoval akropolo, ki so ga prej posedovali Turki. [10]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Po padcu Smirne so genovsko postojanko v Stari Fokeji ogrožale sile Mohameda sultana. Po vzoru Nove Fokeje se je predala brez boja. Tudi Francesco II Gattilusio, gospodar otoka Lezbos, se je predal sultanu Mohamedu in ponudil davek. Genovske oblasti na otoku Chios in otomanski princ İsa Çelebi so poslali odposlance k Timurju v Ayasoluk in ponudili poklon. Zaradi teh predaj je Timur pridobil nadzor nad dvema egejskima otokoma, čeprav ni imel mornarice. [4] [8]

O obleganju Smirne se v zahodni Evropi ni veliko poročalo, [5] vendar je dvignilo zavedanje o Timurjevi vojaški moči. [13] Novica o izgubi Smirne je do 28. februarja 1403 dosegla aragonskega kralja Martina po bizantinskih kanalih, kajti tistega dne je Henriku III. Kastiljskemu napisal globoko kritično pismo do Timurja. Marca je papežu Benediktu XIII. predstavil idejo o križarski vojni proti Timuridom. Na splošno pa je bil evropski odnos do Timurja bolj pozitiven, saj je premagal Osmane, ki so desetletja ogrožali Bizantinsko cesarstvo (in Smirno). [14] [15]

Po mnenju Andrea Redusio de Quera v njegovem Chronicon Tarvisinum je bil Timur zelo ponosen na osvojitev Smirne, saj se je pred tem uprla toliko otomanskim poskusom. [16]

Z izgubljeno Smirno in osmansko državo v razsulu je Philibert de Naillac izkoristil priložnost in nekje med letoma 1402 in 1408 zasedel mesto starodavnega Halikarnasa južneje na anatolski obali. Tam je zgradil grad svetega Petra (Petrounion, popačeno v turščini kot Bodrum, kar pomeni "klet"). Ta trdnjava je ostala pod nadzorom vitezov do leta 1523. [17]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ V virih se pojavlja kot Dominic de Alemania. Veliki mojster hospitalcev ga je 17. februarja 1402 imenoval za dosmrtnega poveljnika Rogere in Finice na Cipru.[5]
  2. ↑ 3.200 iz Saint-Gillesa; 3000 iz Francije; 2500 iz Amposte; 2500 iz Anglije; 2000 iz Auvergne; 2000 iz Katalonije; 1500 iz Kastilje in Leóna; 1200 iz Akvitanije; 1000 iz Nemčije in Češke; 800 iz Šampanje; in 800 iz Toulousa.
  3. ↑ Nekateri viri priimek zapisujejo kot Panizati ali Panizato. Bil je prior Barlette od 4. marca 1395. V admirala je bil povišan pred 5. junijem 1402, ko mu je veliki mojster odobril plačilo 740 zlatih dukatov iz prihodkov poveljstva Cipra za njegovi dve potovanji v Smirno, eno za urjenje garnizije in drugo za gradnjo "palisade".[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Nicolle 2007, str. 8.
  2. ↑ Alexandrescu-Dersca Bulgaru 1977, str. 41.
  3. ↑ 3,0 3,1 Delaville Le Roulx 1913.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 Alexandrescu-Dersca Bulgaru 1977, str. 88–90.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 Delaville Le Roulx 1913, str. 284–86.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Luttrell 1975, str. 308.
  7. ↑ 7,0 7,1 Knobler 1995, str. 347–48.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Nicolle 2007, str. 50.
  9. ↑ Jackson 2014, str. 244.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Purton 2010, str. 190.
  11. ↑ Alexandrescu-Dersca Bulgaru 1977, str. 89: Les machines et les béliers mirent en pièces les murs et les tours, les assiégés intrépides ne cessaient de jeter des flèches en roue, des marmites de naphte, du feu grégeois, des flèches en fusée, et des pierres, sans se donner de relâche. Pendant ce temps il pleuvait si extraordinairement qu'il semblait que l'univers se dut abîmer et noyer par un second déluge (v francoščini).
  12. ↑ Morales Roca 1999, str. 80.
  13. ↑ Alexandrescu-Dersca Bulgaru 1977, str. 92.
  14. ↑ Knobler 1995, str. 346.
  15. ↑ Jackson 2014, str. 240.
  16. ↑ Jackson 2014, str. 245.
  17. ↑ Boase 1977, str. 240–41.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Alexandrescu-Dersca Bulgaru, Marie-Mathilde (1977) [1942]. La campagne de Timur en Anatolie, 1402 (v francoščini). London: Variorum.
  • Boase, T. S. R. (1977). »Rhodes«. V H. W. Hazard (ur.). A History of the Crusades, Volume IV: The Art and Architecture of the Crusader States (v angleščini). Madison, WI: University of Wisconsin Press. str. 229–50.
  • Delaville Le Roulx, Joseph (1913). Les Hospitaliers à Rhodes jusqu'à la mort de Philibert de Naillac (1310–1421) (v francoščini). Paris: Ernest Leroux.
  • Jackson, Peter (2014). The Mongols and the West, 1221–1410 (v angleščini). Routledge.
  • Knobler, Adam (1995). »The Rise of Tīmūr and Western Diplomatic Response, 1390–1405«. Journal of the Royal Asiatic Society. Third Series (v angleščini). 5 (3): 341–49. doi:10.1017/S135618630000660X. S2CID 162421202.
  • Luttrell, Anthony (1975). »The Hospitallers at Rhodes, 1306–1421«. V H. W. Hazard (ur.). A History of the Crusades, Volume III: The Fourteenth and Fifteenth Centuries (v angleščini). Madison, WI: University of Wisconsin Press. str. 278–313.
  • Morales Roca, Francisco José (1999). Prelados, abades mitrados, dignidades capitulares y caballeros de las órdenes militares habilitados por el brazo eclesiástico en las cortes del Principado de Cataluña: Dinastías de Trastámara y de Austria, Siglos XV y XVI (1410–1599) (v španščini). Zv. I. Madrid: Hidalguía.
  • Nicolle, David (2007). Crusader Castles in Cyprus, Greece and the Aegean 1191–1571 (v angleščini). Oxford: Osprey.
  • Purton, Peter (2010). A History of the Late Medieval Siege, 1200–1500 (v angleščini). Woodbridge: Boydell Press.
  • Sarnowsky, Jürgen (1991–92). »Die Johanniter und Smyrna 1344–1402«. Römische Quartalschrift (v nemščini). 86: 215–51and 87: 47–98.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: postscript (povezava)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Obleganje_Smirne&oldid=6205033«