Maona
| Zgodovina | |
|---|---|
| Splošne značilnosti | |
| Pogon: | brez |
Maona je bil lesen čoln s ploščatim dnom, brez lastnega pogona, namenjen kratkim prevozom tovora po morju.
V Slovenski Istri so maone uporabljali predvsem za prevoz soli, iz solin Fazan v Luciji, iz Strunjanskih in Sečoveljskih solin v centralna skladišča Grande in Monfort v Portorožu, pa tudi v sedaj porušeno skladišče Antenal, ki je bilo na območju današnjega avtokampa v Luciji.
S soljo napolnjene maone so do ustja kanalov vlekli ročno, ob plimi, s pomočjo vrvi, saj vlačilec v ozke kanale ni mogel pripluti. Na morski strani solin so maono ali več maon skupaj navezali na motorni čoln, ki je kompozicijo nato po morju vlekel do priveza. Na vsaki maoni je bil delavec, ki je med vleko s krmilom plovilo usmerjal.
Maona je lahko zaradi večje prostornine prevažala več soli kot npr. barkin, imela je plitvo dno, zato je lahko plula po kanalih. Krmilo maone je segalo le do dna kobilice, s tem je bilo onemogočeno, da bi med plovbo drselo po dnu. Nekatere maone so lahko v dolžino merile tudi več kot dvanajst metrov, najpogostejše pa so bile dolge do deset metrov. Prostornina 12-metrske maone je bila približno sedemdeset kubičnih metrov, nosilnost pa okoli sedemdeset ton. Piranske maone so bile značilno črne barve, ki je bila posledica katraniziranja oplat, s katerim so poskušali maonam podaljšati uporabno dobo.
Leta 1956 so se vse maone v hudi nevihti, ki je zajela Portorož, potopile. Od tedaj dalje se transport soli vrši po cestah, s kamioni. Nobena od originalnih maon se ni ohranila, danes je v solinarskem muzeju v Sečoveljskih solinah na ogled le še model tradicionalne lesene maone.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Simič, Slobodan Sime (2023). Solinska plovila. Mediteranum, Piran. COBISS 304402944. ISBN 978-961-93022-9-3.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Grobišče maon na YouTube pridobljeno 3. maja 2019