Neferkauhor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Neferkauhor Kuvihapi je bil faraon Osme egipčanske dinastije, ki je vladala na začetku prvega vmesnega obdobja Egipta (2181–2055 pr. n. št.). V tem času je bil Egipt razdeljen na več političnih enot. Neferkauhor je bil predzadnji[3] faraon Osme dinastije in je kot tak vladal verjetno samo v memfiški regiji.[4][5] Vladal je malo več kot dve leti[6] in je eden od najbolj dokumentiranih vladarjev iz tega obdobja. Ohranjeni so fragmenti kar osmih njegovih dekretov.[7]

Dokazi na seznamih kraljev[uredi | uredi kodo]

Neferkauhor je omenjen v 55. vnosu na Abidoškem seznamu kraljev, ki je bil sestavljen med vladanjem Setija I., se pravi okoli 900 let po Neferkauhorjevi smrti.[5] Zagotovo je bil tudi na Torinskem seznamu kraljev, vendar se zaradi poškodovanega papirusa tega ne da dokazati.[5][6] Dolžina njegovega vladanja "2 leti, 1 mesec in 1 dan" se je ohranila.[6]

Neferkauhorjevi dekreti[uredi | uredi kodo]

Arheologi so v Minovem templju v Koptosu odkrili fragmente osmih različnih Neferkauhorjevih dekretov.[8] Štirje so napisani na kamnitih ploščah, ki so na ogled v galeriji Metropolitan Museum of Art v New Yorku.[9]

Sedem od osmih dekretov je bilo objavljenih v enem dnevu[5] v prvem letu njegovega vladanja, morda na dan prevzema oblasti.[7] Leto objave je vprašljivo, ker je zapisano kot "leto združitve Dveh dežel". V prvem dekretu Neferkauhor podeljuje naziv najstarejši hčerki Nebjet, ženi vezirja Šemaja. Za telesnega stražarja ji dodeljuje vojaškega poveljnika Harednija in naroča gradnjo svete barke za boga, imenovanega "Dve sili", morda sinkretiziranega boga Hor-Mina.[7][10]

V drugem, najbolj ohranjenem dekretu, imenuje Šemajevega sina Idija za guvernerja Gornjega Egipta, v katerega je spadalo sedem najjužnejših nomov od Elefantine do Diospolis Parva.[1][7]

Tretji in četrti dekret sta ohranjena samo delno na enem samem fragmentu. Neferkauhor svojemu bratu Idiju z dekretom dodeljuje položaj v Minovem templju in ga o tem morda informira.[7] Vsebina dekreta je morda vzrok, da so ga odkrili v Minovem templju.[1][7]

V ostalih dekretih so imenovanja svečenikov v Nebjetini in Šemajevi pogrebni kapeli in naročilo za opremo Minovega templja.[5]

Drugi dokazi[uredi | uredi kodo]

Neferkauhor je dokazan tudi na dveh napisih na steni Šemajeve grobnice. Napisa sta datirana v 2. dan IV šemuja v prvem letu njegovega vladanja.[11] Napisa poročata o dobavi kamna iz Vadi Hammamata. Napisa sta delno poškodovana, vendar je iz njiju mogoče razbrati, da je bilo delo opravljeno v devetnajst dneh.

V Vadi Hammamatu so znani trije skalni napisi, ki poročajo o dobavah kamna. Eden od napisov je datiran v prvo leto vladanja neznanega faraona, na dveh pa je omenjen tudi Idi, istoveten z Idijem v Neferkauhorjevih dekretih. Napis omenja tudi ekspedicijo med vladanjem tega faraona.[12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Kurt Sethe: Urkunden des Alten Reichs (= Urkunden des ägyptischen Altertums. Abteilung 1). 1. Band, 4. Heft. 2., augmented edition, Hinrichs'sche Buchhandlung, Leipzig 1933, see p. 297-299, available online.
  2. Prevod po Thomas Schneider: Lexikon der Pharaonen, Albatros, Düsseldorf 2002, ISBN 3-491-96053-3, p. 175.
  3. Jürgen von Beckerath. "The Date of the End of the Old Kingdom". JNES 21 (1962): 143.
  4. Jürgen von Beckerath. Handbuch der ägyptischen Königsnamen. Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz: P. von Zabern, 1999. str. 8. ISBN 3-8053-2591-6.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Darrell D. Baker. The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I - Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International, 2008. str. 271-272. ISBN 978-1-905299-37-9.
  6. 6,0 6,1 6,2 Kim Ryholt. "The Late Old Kingdom in the Turin King-list and the Identity of Nitocris". Zeitschrift für ägyptische 127 (2000): 99.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 William C. Hayes. The Scepter of Egypt: A Background for the Study of the Egyptian Antiquities in The Metropolitan Museum of Art. Vol. 1, From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom. MetPublications, 1978. str. 136-138.
  8. William C. Hayes. "Royal Decrees from the Temple of Min at Coptos". JEA 32 (1946): 3–23.
  9. MET: fragment 1, 2 and 3.
  10. Margaret Bunson. Encyclopedia of Ancient Egypt. Infobase Publishing, 2009. str. 268 in 284. ISBN 978-1438109978.
  11. Nigel C. Strudwick. Texts from the Pyramd Age, Writings from the Ancient World. Society of Biblical Literature 2005, str. 345-347. ISBN 978-1589831384.
  12. Maha Farid Mostafa. The Mastaba of SmAj at Naga' Kom el-Koffar, Qift, Vol. I. Kairo 2014. str. 88-111. ISBN 978-977642004-5.
Neferkauhor
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Neferkaure
Faraon Egipta
okoli 2165 pr. n. št.
Naslednik: 
Neferirkare