Osma egipčanska dinastija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Osma egipčanska dinastija je malo znana vladavina kratkoživih vladarjev na začetku 22. stoletja pr. n. št., se pravi v Prvem vmesnem obdobju med Starim in Srednjim egipčanskim kraljestvom.

Dinastija je vladala približno 20—45 let v različnih predlaganih obdobjih: 2190—2165 pr. n. št.,[1] 2181–2160 pr. n. št.[2][3] 2191–2145 pr. n. št. [4] in 2150–2118 pr. n. št.[5]

V tem obdobju je moč kraljev usahnila. Oblast v državi so prevzeli guvernerji provinc – nomarhi. Nomarhe iz Herakleopolisa Magnae je so strmoglavili vladarji iz Teb v Gornjem Egiptu in ustanovili Deveto dinastijo.

Viri[uredi | uredi kodo]

Kralji Osme dinastije od Nečerkareja do Neferkamina na Abidoškem seznamu kraljev
Kralji Osme dinastije Nikareja do Neferirkareja na Abidoškem seznamu kraljev

Maneton[uredi | uredi kodo]

Egipčanski svečenik Maneton je v 3. stoletju pr. n. št. napisal zgodovino Egipta, znano kot Aegyptiaca. Njegovo delo se ni ohranilo in je znano samo iz povzetkov treh kasnejših piscev. Vsi trije omenjeni viri so izjemno težavni za obdelavo. Sikst Julij Afričan in Evzebij Cezarejski, na primer, sta zlasti v zvezi s Sedmo in Osmo dinastijo, pogosto konradiktorna. Afričan trdi, da je v Sedmi dinastiji v Memfisu vladalo 70 kraljev skupaj 70 dni, v Osmi dinastiji pa 27 kraljev 146 let. Evzebij piše, da je v Sedmi dinastiji pet kraljev vladalo 75 dni, v Osmi dinastiji pa pet kraljev 100 let. Podatek, da je 70 kraljev vladalo 70 dni, je zagotovo povzet po Manetu, vendar je napačno intrepretiran, ker je Maneto s tem želel povedati, da so bile vladavine kraljev izjemno kratke.[6] Ker Maneto za to obdobje ni navedel nobenega aktualnega zgodovinskega podatka, mnogo znanstvenikov trdi, da je Sedma dinastija izmišljena.

Torinski in Abidoški seznam kraljev[uredi | uredi kodo]

Torinski in Abidoški seznam kraljev sta bila napisana med vladanjem Setija I. in njegovega sina Ramzesa II. Oba navajata kralje od Prva dinastije dalje. Kralji, omenjeni v vpisih 42 do 56 v Abidoškem seznamu, spadajo med konec Šeste in začetek Enajste dinastije, vendar ne spadajo niti v Deveto niti v Deseto dinastijo, zato so uvrščeni v Osmo dinastijo. Torinski seznam kraljev je zelo poškodovan in zato težko čitljiv. Kljub temu je na fragmentu z imenom kraljice Niktoris mogoče videti še dve poškodovani imeni in ime kralja Kakare Ibija, 53. kralja z Abidoškega seznama. Zgleda, da je do konca dinastije dovolj prostora za še dva kralja.[7] To morda kaže, da je manjkajoči del Torinskega seznama vseboval kralje od 51. do 55. registra Abidoškega seznama kraljev. Ker je na Torinskem seznamu prvih devet kraljev z Abidoškega seznama izpuščenih, W.C. Hayes domneva, da so Egipčani v tej točki morda ločili Sedmo in Osmo dinastijo.[7]

Prvo vmesno obdobje[uredi | uredi kodo]

Prvih pet kraljev iz tega obdobja je imelo osebno ime Neferkare, se pravi prestolno ime Pepija II., kar kaže, da so bili morda potomci Šeste dinastije,[8] ki so uspeli obdržati nekaj oblasti. Nekatera dejanja zadnjih štirih kraljev Osme dinastije so dokumentirana v njihovih ukazih vezirju Šemaju, s kakšno monumentalno gradnjo pa je povezan samo Kakare Ibi. Njegova piramida stoji v Sakari v bližini piramide Pepija II. in vsebuje piramidna besedila.[8]

Veliko število kraljev v tem obdobju kaže, da je centralna oblast v Egiptu razpadla. Večina kraljev, z izjemo zadnjih iz Osme dinastije, je znana samo po imenih. To skupino kraljev, ki je vladala iz Memfisa, je nazadnje porazila rivalska Deveta dinastija kraljev s sedežem v Heracleopolis Magna.

Vladarji[uredi | uredi kodo]

Razvrščanje egipčanskih faraonov v dinastije je delo egipčanskega svečenika Manetona, ki je v 3. stoletju pr. n. št. napisal zgodovino Egipta z naslovom Aegyptiaca. Maneton je v Sedmo dinastijo uvrstil 70 kraljev, ki so vladali 70 dni, kar kaže na kaos po propadu Starega kraljestva in na začetku Prvega prehodnega obdobja. Zaradi pomanjkanja dokazov o obstoju Sedme dinastije sodobni egiptologi domnavajo, da je bila izmišljena in pomešana z bolje dokumentirano Osmo dinastijo.

V Osmi dinastiji so malo znani kralji takoj po smrti Merenreja II. okoli leta 2180 pr. n. št. nekaj časa vladali iz Memfisa.[4]

Osma egipčanska dinastija
me Komentar
Nečerkare Včasih klasificiran kot zadnji kralj Šeste dinastije. Istoveten z Nitokrisom.
Menkare Dokazan morda na reliefu iz grobnice kraljice Neit.
Neferkare II. -
Neferkare III. Načrtoval ali začel gradnjo piramide Neferkare Nebi je večno življenje, morda v Sakari.
Džedkare II. -
Neferkare IV. -
Merenhor -
Neferkamin I. -
Nikare Dokazan morda na valjastem pečatniku.[9]
Neferkare V. -
Neferkahor Dokazan morda na valjastem pečatniku.
Neferkare VI. Po Torinskem seznamu kraljev vladal najmanj eno leto.[10]
Neferkamin Anu
Kakare Ibi Po Torinskem seznamu kraljev je vladal dve leti, en mesec in en dan.[11] Dokazan s Kakarejevim piramidnim kompleksom v Sakari.
Neferkaure Po Torinskem seznamu kraljev je vladal štiri leta in dva meseca.[11] Dokazan z dekretom, povezanim z Minovim templjem.[12]
Neferkauhor Po Torinskem seznamu kraljev je vladal dve leti, en mesec in en dan.[11] Dokazan z osmimi dekreti, povezanimi z Minovim templjem,[13][14][15] in napisom v grobnici vezirja Šemaja..[16]
Neferirkare Po Torinskem seznamu kraljev je vladal leto in pol.[11] Morda identičen s (enim ali obema) Horom Demedžibtavijem in Vadžekarejem. Če je to res, je dokazan z dekretom, povezanim z Minovim templjem.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Redford, Donald B., ur. (2001): Egyptian King List. The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 626–628. ISBN 978-0-19-510234-5.
  2. Shaw, Ian, ur. (2000): The Oxford History of Ancient Egypt. Oxford University Press. str. 480. ISBN 0-19-815034-2.
  3. Peter Clayton: Chronicle of the Pharaohs, Thames & Hudson Ltd, second printing edition 1994, ISBN 978-0500050743, str. 70.
  4. 4,0 4,1 Jürgen von Beckerath: Handbuch der ägyptischen Königsnamen, Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz: Philip von Zabern, 1999,ISBN 3-8053-2591-6, str. 66–71 in 284.
  5. Thomas Schneider, Erik Hornung, Rolf Krauss in David A. Warburton (uredniki): Ancient Egyptian Chronology, Handbook of Oriental Studies, Brill 2012, ISBN 978-90-04-11385-5, str. 491.
  6. Grimal, Nicolas: A History of Ancient Egypt, Librairie Arthéme Fayard, 1988, str. 138.
  7. 7,0 7,1 Smith, W. Stevenson: The Old Kingdom in Egypt and the Beginning of the First Intermediate Period, The Cambridge Ancient History, vol. I, part 2, ur. Edwards, I.E.S. in drugi. Cambridge University Press, New York, 1971, str. 197.
  8. 8,0 8,1 Grimal, Nicolas: A History of Ancient Egypt, Librairie Arthéme Fayard, 1988, str 140.
  9. Peter Kaplony: Die Rollsiegel des Alten Reichs, vol. 2: Katalog der Rollsiegel, Monumenta Aegyptiaca. Vol. 3, La Fondation Égyptologique Reine Élisabeth, Brüssel 1981, 144.
  10. Kim Ryholt: The Late Old Kingdom in the Turin King-list and the Identity of Nitocris, Zeitschrift für ägyptische 127 (2000): 91
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Jürgen von Beckerath: The Date of the End of the Old Kingdom of Egypt, Journal of Near Eastern Studies 21 (1962):143.
  12. The decree on the catalog of the MET
  13. Darrell D. Baker (2008). The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I - Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International, London. str. 271–272. ISBN 978-1-905299-37-9. 
  14. William C. Hayes: The Scepter of Egypt: A Background for the Study of the Egyptian Antiquities in The Metropolitan Museum of Art. Vol. 1, From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom , MetPublications, 1978, str. 136-138, available online
  15. The fragments of the decrees on the catalog of the MET: fragment 1, 2 and 3.
  16. Nigel C. Strudwick, Ronald J. Leprohon ed.: Texts from the Pyramid Age, see pp.345-347, available online