Neckar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Neckar
Neckar - Neckar blizu Heidelberga
Neckar blizu Heidelberga
Izvir Schwarzwald, Schwenninger Moos 48°02′42″N 8°31′42″E / 48.04500°N 8.52833°E / 48.04500; 8.52833Koordinati: 48°02′42″N 8°31′42″E / 48.04500°N 8.52833°E / 48.04500; 8.52833
Izliv Ren, Mannheim, 49°30′43″N 8°26′15″E / 49.51194°N 8.43750°E / 49.51194; 8.43750
Države porečja Nemčija
Dolžina 367 km
Nadmorska višina izvira 706 m
Nadmorska višina izliva 95 m
Povprečni pretok 145 m³/s


Neckar je 367 kilometrov dolga reka v Nemčiji, ki teče skozi jugozahodni del zvezne dežele Baden-Württemberg, na kratkem odseku tudi skozi Hessen. Neckar je glavni desni pritok Rena. Izvira v Schwarzwaldu v bližini Villingen-Schwenningena na področju močvirja Schwenninger Moos na višini 706 m nad morjem, teče skozi Rottweil, Rottenburg am Neckar, Kilchberg, Tübingen, Wernau, Nürtingen, Plochingen, Esslingen, Stuttgart, Ludwigsburg, Marbach, Heilbronn in Heidelberg, do Rena pri Mannheimu, na nadmorski višini 95 m.

Od Plochingena do Stuttgarta je dolina reke Neckar gosto naseljena in industrializirana (znani podjetji sta: E. G. Daimler AG (izdelovalec Mercedes Benz avtomobilov) in Mahle GmbH). Med Stuttgartom in Lauffen Neckar ureže slikovito dolino z okljuki, sledi kameninam triasnih apnencev in pleistocenskemu travertinu. Vzdolž doline Neckar je v hribih Odenwald veliko gradov, vključno grad Hornberg in grad Guttenberg v Haßmersheimu. Sedaj že že v mirovanju, jedrska elektrarna Obrigheim in aktivna Neckarwestheim se tudi nahajata tukaj. Po prehodu skozi Heidelberg, Neckar izpusti povprečno 145 m3 / s vode v Ren, zaradi česar je Neckar njegov 4. največji pritok in 10. največja reka v Nemčiji.

Ime Neckar ki izhaja iz Nicarus in Neccarus, iz keltske Nikros, kar pomeni 'divja voda' ali 'divji človek'.[1][2][3][4] Od okoli leta 1100 so les iz Schwarzwalda splavarili po reki do Nizozemske za uporabo v ladjedelnicah.

V 19. stoletju so tradicionalno konjsko vprego za vleko čolnov nadomestili z verižnim čolnom na parni pogon, ki je vlekel niz tovornih plovil (barža) s pomočjo 155 km dolge verige v reki, da bi se povlekel proti toku. Po letu 1899 je železnica omogočila prevoz lesa v pristanišče Heilbronn in splavarjenje omejila na spodnji del reke Neckar. Zaradi izgradnje 11 zapornic v letu 1935, so v Heilbronn po reki lahko potovale ladje do 1500 ton nosilnosti.

Neckar v JZ Nemčiji teče od juga proti severu in se steče v Ren pri Mannheimu.
Izvir Neckarja, Schwenninger bog
Tübingen odseva v Neckarju
Neckar v Stuttgartu
Zapornice na Neckarju pri Heidelbergu
Neckar blizu Neckarsulma
Stocherkahn (značilen čoln) na Neckarju v Tübingenu

Leta 1968 je bila zadnja od 27 zapornic pri Deizisau končana, zaradi česar je Neckar ploven za tovorne ladje v dolžini 200 km gorvodno od Mannheima do rečnega pristanišča Plochingen, ob sotočju z reko Fils, in kjer Neckar zavije proti severozahodu. Druga pomembna pristanišča so Stuttgart in Heilbronn.

Seveda rečni tok zagotavlja priljubljeno pot za kolesarje, še posebej v poletnih mesecih. Strme brežine se uporabljajo za vinograde, v glavnem za gojenje sort trollinger, lemberger, kerner, müller-thurgau med drugimi lokalno pridelanimi sortami vinske trte.

Ime "Neckar" je dobil tudi prvi motorni čoln na svetu, ki sta ga poleti 1886 naredila Gottlieb Daimler in Wilhelm Maybach, ko sta njun Standuhr ('stoječa ura') bencinski motor, testirala na reki v bližini Bad Cannstatta.

Mesta ob reki[uredi | uredi kodo]

Od izvira do vtoka v Ren si sledijo:

Glavni pritoki[uredi | uredi kodo]

  • Eschach (levi pri Rottweil-Bühlingen)
  • Ammer (levi pri Lustnau)
  • Echaz (desni pri Kirchentellinsfurtu)
  • Fils (desni pri Plochingenu)
  • Körsch (levi pri meji med Esslingenom in Deizisauom)
  • Nesenbach (levi pri Stuttgart-Ost)
  • Rems (desni pri Remsecku)
  • Murr (desni pri Marbach am Neckar)
  • Enz (levi pri Besigheimu)
  • Zaber (levi pri Lauffenu)
  • Sulm (desni pri Neckarsulmu)
  • Kocher (desni pri Bad Friedrichshallu)
  • Jagst (desni pri Bad Wimpfenu)
  • Elz (desni pri Mosbach-Neckarelz)

Zapornice[uredi | uredi kodo]

Na reki Neckar je tudi 27 zapornic (vrstni red po kilometru toka reke):

  • 6.2 km Feudenheim
  • 17.7 km Schwabenheim
  • 26.1 km Heidelberg
  • 30.8 km Neckargemünd
  • 39.3 km Neckarsteinach
  • 47.7 km Hirschhorn
  • 61.4 km Rockenau
  • 72.2 km Guttenbach
  • 85.9 km Neckarzimmern
  • 93.8 km Gundelsheim
  • 103.9 km Kochendorf
  • 113.6 km Heilbronn
  • 117.5 km Horkheim
  • 125.1 km Lauffen
  • 136.2 km Besigheim
  • 143.0 km Hessigheim
  • 150.1 km Pleidelsheim
  • 157.6 km Marbach
  • 165.0 km Poppenweiler
  • 171.4 km Aldingen
  • 176.2 km Hofen
  • 182.7 km Cannstatt
  • 186.7 km Untertürkheim
  • 189.5 km Obertürkheim
  • 194.0 km Esslingen
  • 194.8 km Oberesslingen
  • 199.5 km Deizisau

Mostovi[uredi | uredi kodo]

Stari most v Heidelbergu

Preko reke Neckar vodi nekaj zelo starih mostov. Med najbolj znanimi zgodovinskimi mostovi je Stari most v Heidelbergu, ki obstaja že od srednjega veka in je bil v sedanji obliki zgrajen leta 1788. Drugi zgodovinski mostovi so iz leta 1532 Neckarbrücke v Lauffen am Neckar, most zgrajen leta 1742 v Sulzu, Pliensaubrücke, Stari Agnesbrücke kot tudi notranji most v Esslingenu in Ulrichsbrücke v Köngenu.

Leta 1905 je bilo nad reko Neckar že 119 mostov, največji je bil zgrajen leta 1903-1905 Neckargartacher Neckarbrücke v skupni dolžini 230 metrov.

Do leta 1985 je veliko vodno pot prečkalo 159 železniških in cestnih mostov (tudi Viadukt Neckar blizu mesta Horb am Neckar z razpetino 264 m). Prečka jo tudi 126 raznih drugih infrastrukturnih objektov in 67 prepustov.

V glasbi[uredi | uredi kodo]

Neckar ima pomembno vlogo v Gustava Mahlerja Rheinlegendchen ('Mala legenda o Renu'), ki jo je napisal avgusta 1893. Rheinlegendchen je bila prvič objavljena leta 1899 v ciklu 12 pesmi pod naslovom Humoresques. Danes je znana kot ena od Mahlerjevih pesmi iz Des Knaben Wunderhorn (Pesmi iz 'Mladeničevega magičnega roga').

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Albrecht Greule. Ortsnamenforschung in Südwestdeutschland. Die Flußnamen Württembergs: Ergebnisse und Probleme ihrer Erforschung. S. 61 (PDF; 430 kB)
  2. ^ Albrecht Greule. Vor- und frühgermanische Flußnamen am Oberrhein, Heidelberg 1973, S. 141–143, ISBN 3-533-02294-3
  3. ^ Werner Besch, Anne Betten, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.): Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung, Band 4., 2. Aufl., Berlin / New York 2004. S. 3463.
  4. ^ Ergänzende Informationen zum Namen auf TÜpedia.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]