Mirenski grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mirenski Grad
Mirenskigrad1.jpg  *
Lega Mirenskega Gradu
Leganad Mirnom
Občina Miren - Kostanjevica
Koordinati45°53′2″N 13°36′14″E / 45.88389°N 13.60389°E / 45.88389; 13.60389Koordinati: 45°53′2″N 13°36′14″E / 45.88389°N 13.60389°E / 45.88389; 13.60389
Uradno ime: Miren - Arheološko območje Grad
Razglasitev28. avgust 1985
evid. št.4737[1]
Mirenski grad se nahaja v Slovenija
Mirenski grad
Geografska lega: Mirenski Grad, Slovenija

Mirenski Grad (poitalijančeno Grado di Merna) je 120 metrov visoka dominantna vzpetina nad krajem Miren pri Novi Gorici. Nahaja se v sklopu treh dominantnih vzpetin, ki si v rahlem loku sledijo v smeri od severozahoda proti vzhodu, zato je bil ta grič kot pomembna strateška točka priča krvavim spopadom v prvi in drugi svetovni vojni. Ime je dobil po srednjeveškem gradu. Danes je priljubljena romarska in izletniška točka.

Mirenski Grad je duhovno središče, kjer delujejo lazaristi, usmiljenke, Center za družine in Društvo prostovoljcev VZD.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pogled s Krasa

Ta dominantna vzpetina je bila poseljena že v prazgodovini, kar nakazujejo lončenina in manjši ostanki zidov gradišča. Dejavnost se je nadaljevala v antiki, ko je tu stala manjša postojanka, ki naj bi služila varovanju prehoda čez Sočo. Nato je za nekaj stoletij grad ostal nedejaven.

Po domnevah se lahko srednjeveška utrdba na Mirenskem Gradu, iz katerega izvira tudi ime te dominantne vzpetine, prvič omenja že leta 976, ko je cesar Oton podelil Oglejskemu patriarhatu utrdbo, ki je služila straženju prehoda čez Sočo. Tudi lastniška cerkev na Mirenskem Gradu naj bi tam stala že v drugi polovici 10. stoletja ali še celo prej.

V dokumentu iz leta 1392 je razvidno, da sta bila cerkev in grad okoli nje znano romarsko središče, saj so bera in darovi k tej podružnici močno presegali bero in darove k Mirenski farni cerkvi.

V 14. stoletju naj bi Oglejski patriarhat Mirenski Grad prepustil servitskemu redu, ki naj bi predhodni dvor ali grad ob podružnični cerkvi vključili v samostanski kompleks. Ta naj bi bil močneje utrjen v času turških vpadov, vanj pa so se zatekali okoliški kmetje. Grad nad Mirnom je pozneje prešel v last rodbine vitezov Tossi. Leta 1515 je bil grad povsem opustošen med kmečkim puntom.

Med letoma 1753 in 1756 je takratni Mirenski župnik Peter Marušič dal na mestu predhodne srednjeveške cerkve in samostana servitskega reda zgraditi baročno cerkev Žalostne Matere Božje.

Med letoma 1862 in 1886 pa je Mirenski župnik Janez Eleršič dal postaviti novo troladijsko cerkev v neorenesančnem slogu. Ob cerkvenem pročelju sta stala dva zvonika. Leta 1913 je bila ob cerkvi postavljena misjonska hiša - vanjo pa so se leta 1914 vselili Lazaristi. Istega leta je bila podrta baročna Marušičeva cerkev.

Med prvo svetovno vojno je bil Grad povsem opustošen. Prva granata je na cerkev padla 7. decembra 1915.

Cerkev Žalostne Matere Božje je bila kot neoromanska triladijska bazilika obnovljena od leta 1924 do 1931 po načrtih Goričana Umberta Cuzzija. Postaje križevega pota (kalvarije) ob cesti na Mirenski Grad so sezidali leta 1931 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika.

Križev pot in kapelica sv. Cirila in Metoda[uredi | uredi kodo]

Leta 1757 so ob nekdanji pešpoti na Grad postavili prvi križev pot. Ko je župnik Elersič leta 1856 dal urediti novo vozno pot, so križev pot prestavili. Po pustošenju prve svetovne vojne se je ohranila samo šesta postaja. Leta 1986 je Lojze Čemažar v njej v fresko tehniki upodobil sv. Cirila in Metoda. Vse ostale kapelice so bile zgrajene leta 1931 po načrtih Ivana Vurnika. Sedanji križev pot je delo Lojzeta Čemažarja iz leta 1985.

Križev pot v slikah[uredi | uredi kodo]

Dom sester Usmiljenk[uredi | uredi kodo]

Dom sester Usmiljenk

Leta 2015 so sestre usmiljenke zgradile novo hišo, ki je nadomestila njihovo dotedanje bivališče – Marijin dom, ki je postal zanje prevelik. V njej živi skupnost, ki s svojo molitvijo podpira duhovno središče.

Marijin dom[uredi | uredi kodo]

Marijin dom – nekdanja misijonska hiša Dom ob cerkvi je bil zgrajen leta 1914. V prvi svetovni vojni je bil porušen, leta 1924 pa obnovljen, vendar znižan za eno nadstropje. Ponovno ga je zaznamovala druga svetovna vojna, ko so ga leta 1944 požgali partizani. Leta 1960 so se v njem naselile prve sestre usmiljenke. Ko so ga leta 1961 obnovile, so se vanj naselile sestre, ki so se iz vseh delov Jugoslavije na jesen življenja vračale domov. V domu so bivale vse do leta 2015, ko so zgradile manjšo hišo ob pokopališču, dom pa je prešel v last lazaristov.

V Marijinem domu je nastal Center za družine Mirenski Grad, ki deluje pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. V njem potekajo številne aktivnosti za otroke, mlade in družine, del prostorov pa je namenjen tudi programom za brezdomne in domu duhovnih vaj.

Marijin dom

Igrišče in Betanija[uredi | uredi kodo]

Med obnovo Marijinega doma, se je ob objektu oziroma hiši, ki je skozi zgodovino služila različnim namenom in ki se imenuje Betanija, se je za otroke in mlade uredilo igrišče z igrali.

Kalvarija in pokopališče[uredi | uredi kodo]

Leta 1757 so bili postavljeni trije veliki kamniti križi z marmornatimi kipi Jezusa in dveh razbojnikov. Pod srednjim križem so bili Žalostna Mati božja, apostol Janez in Marija Magdalena. Po koncu prve svetovne vojne so ostali le še križi. Ob kapeli svetih stopnic je pokopan župnik Elersič, ki je dal sezidati predhodnico današnje cerkve. Leta 1962 je bilo pod tremi križi urejeno pokopališče, kjer so pokopani župnik Pahor, lazaristi in sestre usmiljenke.

Kalvarija nad pokopališčem
Pokopališče pod kalvarijo


Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4737". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Video predstavitev[uredi | uredi kodo]

  • Video predstavitev