Michel Eyquem de Montaigne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Michel Eyquem de Montaigne
Zahodna filozofija
Renesančni humanizem
Michel-eyquem-de-montaigne 1.jpg
Montaigne, portret, avtor Daniel Dumonstier
Ime Michel Eyquem de Montaigne
Datum rojstva 28. februar 1533(1533-02-28)
Kraj rojstva grad Montaigne, departma Dordogne, regija Akvitanija, Francija
Datum smrti 13. september 1592 (59 let)
Kraj smrti isto
Šola/tradicija skepticizem[1]
Pomembne ideje esej

Michel Eyquem de Montaigne, skrajšano imenovan Montaigne, francoski renesančni humanist, pisatelj in filozof, * 28. februar 1533, grad Montaigne, okraj Périgord[2], regija Akvitanija, Francija, † 13. september 1592, grad Montaigne, Akvitanija.

Michel de Montagine velja za začetnika eseja, polliterarne zvrsti, za katero je značilen kritičen, odprt, kreativen in avtorsko subjektiven pristop pisca k analizi stvarnosti, ki bralcu omogoči svojo lastno sodbo. Podobno kot skeptik Piron v helenističnem času, je bil Montaigne priča razhajanjem med številnimi intelektualnimi tradicijami, od zamirajoče sholastike, preko poganskih novoplatonističnih eksperimentov[3] in nastajajoče nove eksperimentalne ter matematizirane znanosti. Zato je skeptičen in kritičen do vseh tradicij, med drugim tudi do Kopernikovega heliocentrizma. Montaigne s subjektivno skepso (dvomom) predhaja Descartesov metodični dvom, saj se namesto na avtoritete zanaša zgolj na sposobnosti lastnega uma. Montaigne z esejem, ki je odprt do različnih pogledov, nezaključen v aksiomatiki ter pripravljen na dialog z drugače mislečimi, bralca ne zavezuje k strinjanju, ampak h kritičnemu premisleku.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Montaigne je bil sin očeta trgovca, ki pa je opustil ta poklic in si s premoženjem kupil funkcijo okrajnega kraljevega uradnika[4] ter s tem pripadajoči plemiški naziv. Priimek »Montagnie« je prevzel po lokalnem gradu, ki ga je prenovil. Sinu je priskrbel zelo strogo vzgojo in kvalitetno izobrazbo. Med drugim je zaposlil izobraženo služničad in od nje zahteval, da se s sinom pogovarja samo v latinščini. V skladu s težnjo, da bi uradniško funkcijo, ga je usmeril v študij prava. Po študiju se je poročil z očetovo finančno pomočjo zaposlil kot svetovalec vrhovnega sodišča v okrajnem najpomembnejšem mestu Bordeauxu. Leta 1565 se je poročil. Od šestih hčera je otroštvo preživela zgolj ena. Po smrti očeta[5] je osvobojen vseh obvez in prepričan o zagotovljenih sredstvih preživljanja leta 1570 prodal uradniško službo in se umaknil v domači grad, kjer je naslednjih deset let preživel v samoti svoje knjižnice[6], vendar je še naprej opravljal usluge za sodišče v Bordeauxu[7]. V tem desetletnem obdobju je napisal »Eseje«, ki jih je objavil leta 1580.

Montaigne in Henrik Navarski[uredi | uredi kodo]

Eseji[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Montaigne, Michel de, »Eseji: izbor«, Mladinska knjiga, Ljubljana 1960 (COBISS)
  • Poniž, Denis, »Šolski esej: zgodovina eseja, kako napišemo esej, esej in šolski esej, literatura o eseju«, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1994 (COBISS)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ S skepso spremlja vsa tedanja intelektualna gibanja: stagnirajočo sholastiko, Ficinov poganski hermetizem, Mirandolino judovsko kabalo, Paracelzijev magični simbolizem in novo znanost Kopernika. Do vseh tradicij ostaja skeptičen, v moralnem in epistemološkem pomenu.
  2. ^ Okraj Périgord danes približno ustreza departmaju Dordogne.
  3. ^ Kar poznamo pod besedami magija, okultizem, hermenevtika, ezoterika, ipd.
  4. ^ Tedanji običaj je bil, da so se visoke službe kupovale
  5. ^ umrl 1568
  6. ^ Knjižnica je vsebovala približno 1500 knjig, med njimi mnogo antične klasike.
  7. ^ Poniž 1994, str 14

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]