Mavro Orbini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mavro Orbini
Naslovnica prve izdaje Orbinijevega Kraljestva Slovanov
Naslovnica prve izdaje Orbinijevega Kraljestva Slovanov
Rojstvo1563
Dubrovnik, Dubrovniška republika
Smrt1614[1]
Dubrovnik
Poklicpisatelj, pan-slavist, zgodovinar
DržavljanstvoSt. Blaise - National Flag of the Ragusan Republic.png Dubrovniška republika

Mavro Orbini je bil dubrovniški letopisec, slaven zaradi svojega dela Kraljestvo Slovanov, objavljenega leta 1601, ki je v kasnejših stoletjih vplivalo na slovansko ideologijo in zgodovinopisje, * 1563, Dubrovniška republika, † 1614, Dubrovniška republika.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v Ragusi (Dubrovnik), glavnem mestu Dubrovniške republike, s Slovani naseljene mestne države na vzhodni obali Jadranskega morja. Njegova slovanska družina je izvirala iz Kotorja v sedanji Črni gori.[2] Sam sebe je imenoval s slovanskim imenom Mavar Orbin.[3] V virih je prvič omenjen leta 1592.[4]

Pri petnajstih letih se je pridružil benediktincem in kasneje postal menih. Kot tak je živel v samostanih na otoku Mljetu in kasneje v Stonu in Ogrskem kraljestvu, kjer je bil več let opat benediktinskega samostana v Bački (zdaj Srbija). Iz Bačke se je vrnil v Dubrovnik, kjer je živel do svoje smrti.

Kot večina dalmatinskih intelektualcev tistega časa je bil seznanjen s panslovansko ideologijo Vinka Pribojevića. Sam je k tej ideologiji pomembno prispeval s knjigo Kraljestvo Slovanov, pisano v italijanskem jeziku. Objavljena je bila v Pesaru leta 1601. To nekritično zgodovino Južnih Slovanov je Sava Vladislavić leta 1722 prevedel v ruski jezik. Uvod v prevod je napisal Feofan Prokopovič. Od takrat naprej je knjiga pomembno vplivala na ideje slovanskih narodov o sebi in evropske ideje o Slovanih.

Podobno kot Pribojević je Orbini združil ilirsko in slovansko mitsko identiteto in zgodovino interpretiral s panslovanskega mitološkega stališča. Ker je živel na samem robu svobodnih slovanskih držav, je slavil velike slovanske narode, predvsem Ruse in Poljake, da bi preprečil agresivnost germanskega, italijanskega (beneškega) in otomanskega imperija. Eden od možnih Orbinijevih virov je bil Ludovik Crijević Tuberon.[5]

Orbini je izdal tudi knjigo v srbohrvaščini z naslovom Duhovno ogledalo (Zrcalo duhovno, 1595), ki je bila v bistvu prevod italijanskega dela Angela Nellija. Besedilo, prevedeno v "dubrovniški jezik", kot je Orbini imenoval lokalni slovanski jezik, ima kulturni in zgodovinski pomen kot primer hrvaške proze 16. stoletja. Njegovo delo je bilo eden od nekaj primarnih virov o bitki pri Savri leta 1385, čeprav vsebuje številne nepravilne in nenatančne podatke.[6]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Orbinijevo Kraljestvo Slovanov je bilo dolgo časa eden od samo nekaj virov za dele pozne srednjeveške zgodovine Južnih Slovanov od Koroške in Slovenskih dežel do Srbije in Bolgarije, čeprav se celo sedanje zgodovinopisje pogosto sprašuje, koliko resnice je v nekaterih njegovih spisih in trditvah.

Kraljestvo Slovanov je bilo glavni vir, ki ga je leta 1762 uporabil Paisij Hilandarski za pisanje svoje Slovanobolgarske zgodovine (Istorija Slavjanobolgarskaja), najvplivnejšega dela zgodnjega bolgarskega zgodovinopisja. V knjigi je Orbini omenjen kot "določen Mavrubir, Latinec" in je na splošno diskreditiran, čeprav je pogosto citiran.

Orbinija so imenovali "dalmatinski Tukidid".[7]

Antropologija[uredi | uredi kodo]

Orbini je bil prepričan, da so Slovani izhajali iz skandinavskih Gotov[8] in da so Iliri govorili slovansko.[9] Podprl je Pribojevićevo stališče, da so bili Aleksander Veliki in Makedonci Slovani.[10]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • De Ultimo Fine Humanæ Vitæ Vel Summo Bono, pred 1590
  • Orbini, Mauro (1601). Il Regno de gli Slavi hoggi corrottamente detti Schiavoni. Pesaro: Apresso Girolamo Concordia.
  • Zarcalo dvhovno... (Duhovno zrcalo...), 1606; objavljeno tudi leta 1621 v Benetkah in leta 1703.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. Radoslav Rotković (1976). Crnogorsko književno nasljeđe. Pobjeda. str. 89.
  3. Istorijski glasnik: organ Društva istoričara SR Srbije. Društvo. 1969. str. 136.
  4. Miroslav Pantić (1984). Susreti s prošlošću. Prosveta. str. 91.
  5. NASSS 1986, str. 180.
  6. Орбин 1968, str. 321.
  7. Ludomir R Lozny (6. april 2011). Comparative Archaeologies: A Sociological View of the Science of the Past. Springer Science & Business Media. str. 372–. ISBN 978-1-4419-8225-4.
  8. Mohammed Abu-Nimer (1. januar 2001). Reconciliation, Justice, and Coexistence: Theory and Practice. Lexington Books. str. 308–. ISBN 978-0-7391-0268-8.
  9. Ljudevit Gaj (1838). Danica ilirska. Liber. str. 47.
  10. Entangled Histories of the Balkans: Volume One: National Ideologies and Language Policies . BRILL. 13. junij 2013. str. 280–. ISBN 978-90-04-25076-5.