Marija Marjeta Bogner

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Častitljiva Marija Marjeta Bogner
Marjeta kot redovnica
Marjeta kot redovnica
devica VHM
Rojstvo15. december 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Melenci
Smrt13. maj 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (27 let)
Érd
Romarsko središčeÉrd (cerkev svetega nadangela Mihaela, poleg katere je pokopana)

Marija Marjeta Bogner VHM, madžarska redovnica ter devica in častitljiva; * (rojena kot Etelka Marija Ana Bogner) 15. maj 1905, Melenci, Avstro-Ogrska; danes A.P. Vojvodina Srbija, † 13. maj 1933, Érd (Madžarska)

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Hiša v Zrenjaninu, v kateri je z materjo in brati ter sestrami živela Marija Marjeta Bogner po 1915, po očetovi smrti.

Marija Marjeta Bogner se je rodila 15. decembra 1905 v veliki vojvodinski vasi Melenci v Torontalski županiji v Avstro-Ogrski monarhiji; danes je to Avtonomna pokrajina Vojvodina v severni Srbiji. Pri krstu v župnijski cerkvi v Elemiru blizu Velikega Bečkereka[1] je krščena kot Etelka Marija Ana. Oče, dr. Ivan Bogner, je bil davčni beležnik v kraju, a mati, Etelka Schiller, je bila šivilja in gospodinja, ki je poleg prvorojenke nato rodila še pet otrok. Družina je bila globoko pobožna.

Nizke rasti, toda živahna, nagajiva in vedno vesela Etelka je bila kot sončni žarek v domači hiši in taka je ostala vse do smrti.

Očeta so 1906 premestili v Tordo (Torontáltórda). Tam je začela hoditi Etelka v ljudsko šolo, kjer je kmalu pokazala svoje izredne sposobnosti. Oče je tam nenadoma umrl 17. oktobra 1915. To je bil v vojnem času hud udarec za vdovo s šestimi otroki, ki se je v iskanju dela preselila v Veliki Bečkerek.. Tako je mogla Etelka u Velikem Bečkereku, kljub hudi bolezni, ki jo je napadla leta 1914, uspešno končati trgovsko šolo pri šolskih sestrah notredamkah. Sama je priznala, da v šoli ni bila vedno vzornega vedenja; rada je uganjala nedolžne šale, da so se potem vsi smejali; profesoricam pa večkrat niso bile povšeči. Nekoč je tako napisala na tablo, da je učiteljica bolna in da ne bo pouka. Ko je pa ona le prišla v razred, je bil prazen. Naslednjega dne se je porednica hotela odkupiti s tem, da ji je – muzajoč se – podarila velik šopek cvetja.

Poklic[uredi | uredi kodo]

Po birmi, ki jo je prejela v starosti 18 let dne 1. junija 1923, je v njeni duši nastal obrat. Sveti Duh jo je tako napolnil, da je sklenila posvetiti se Bogu. Najprej je zaprosila za sprejem v Karmel pri karmeličankah, a je zaradi bolehnosti niso sprejele niti one niti notredamke. Tedaj se je sama posvetila duhovnosti in obiskovala duhovne tečaje.

Na vsak način je hotela postati nuna (redovnica, častita sestra) - a ni vedela kako in kam naj se obrne, ker jo je na tej poti ovirala resna in dolgotrajna bolezen. Za geslo si je kljub temu vzela: Semper fidelis (Vedno zvesta) obljubam, ki jih je sama naredila. Ko je bila na duhovnih vajah v Pusti, je prišlo sporočilo, da je sprejeta pri sestrah od obiskanja BDM.

6. avgusta 1927 je odšla od doma, iz Velikega Bečkereka v Banatu, kamor se ni nikoli več vrnila; 10. avgusta je prispela v samostan v Thurnfeldu na Južnem Tirolskem.[2][3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Veliki Bečkerek je v Stari Jugoslaviji nekaj časa nosil ime Petrovgrad, v Novi Jugoslaviji pa so ga preimenovali v Zrenjanin
  2. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2013. Pridobljeno 10. maja 2013.
  3. »Bogner Mária Margit«. www.szfvar.katolikus.hu (v madžarščini). Pridobljeno 27. januarja 2022.

Viri[uredi | uredi kodo]

(madžarsko)
  • László Balássy: Mindig hűségesen, Budapest 1985.
  • Elemér Csávossy (uredil): Isten szolgálója, Bogner Mária Margit érdi vizitációs nővér lelkinaplója és levelei, Budapest 1943.
  • Elemér Csávossy: Egy sír a Duna fölött, Budapest 1944.
  • Antal Meszlényi: Magyar szentek, szent életű magyarok, München, 1976.
  • Mária Puskley Mária: Akik hittek a szeretetben, Róma 1975.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(madžarsko)