Mandejski jeziki

Mande
Mande
Etničnost	Mandejski narodi
Geografska; porazdelitev	Zahodna Afrika
Lingvistična klasifikacija	Niger–Kongo ? Mande;
Prajezik	Proto-mande
Podrazdelitve	Zahodni mande; Vzhodni mande;
ISO 639-5	dmn
Linguasphere	00- (phylozone)
Glottolog	mand1469

Mandejski jeziki so skupina jezikov, ki jih v več državah zahodne Afrike govorijo mandejska ljudstva. Mednje spadajo ljudstva Maninka (Malinke), Mandinka, Soninke, Bambara, Kpelle, Jula (Diula), Bozo, Mende, Susu in Vai. Obstaja približno 60 do 75 mandejskih jezikov, ki jih govori 30 do 40 milijonov govorcev,^[1]predvsem v Burkini Faso, Maliju, Senegalu, Gambiji, Gvineji, Gvineji Bissau, Sierri Leone, Liberiji, Slonokoščeni obali in južni Mavretaniji, severni Gani, severozahodni Nigeriji in severnem Beninu.

Mandejski jeziki kažejo nekaj podobnosti z jezikovno družino Atlantik–Kongo, zato so bili od 50. let prejšnjega stoletja kot celota predlagani za vključitev v večjo jezikovno družino Niger–Kongo. Ker mandejskim jezikom manjka morfologija samostalnikov, ki je primarna identifikacijska značilnost jezikov Atlantik–Kongo, jezikoslovci mandejske jezike skupaj z družino Atlantik-Kongo vedno bolj obravnavajo kot neodvisni jezikovni družini.^[2]^[3]

Zgodovina

O starosti mandejskih jezikov obstajajo različna mnenja.

Valentin Vydrin je zaključil, da je bila "domovina mandejskih jezikov v drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št. v južni Sahari, nekje severno od 16° ali celo 18° severne zemljepisne širine in med 3° in 12° zahodne zemljepisne dolžine ",^[4] kar ustreza sedanji Mavretaniji in južni Zahodni Sahari.

Če bi bila jezikovna pripadnost mandejskih jezikov bolj jasna, bi to pripomoglo tudi k odkrivanju njihove zgodovine. Joseph Greenberg je na primer predlagal, da se je skupina Niger-Kongo, ki po njegovem mnenju vključuje mandejsko jezikovno družino, začela razpadati okoli 7000 let pr. n. št. Njeni govorci so verjetno pripadali skupni neolitski kulturi, kar nakazujejo proto-nigersko-kongovske besede za "kravo", "kozo" in "gojiti".^[5]

Klasifikacija

Raznolikost in globina družine mandejskih jezikov je primerljiva z indoevropsko. Skoraj univerzalno je sprejetih enajst vej družine: južni mande (dan in drugi), vzhodni mande (bisa, boko in drugi, samogo, bobo, soninke–bozo, jugozahodni mande (mende, kpele, loma in drugi), soso–džalonke, džogo, Vaj-kono, mokole in mandinka (bambara, djula in drugi). Splošno sprejeto je tudi, da veje tvorijo dve primarni veji, prvi dve veji jugovzhodni mande in ostale zahodni mande.^[1]

Večina notranjih klasifikacij mandejskih jezikov temelji na leksikostatistiki.^[6] Alternativna klasifikacija temelji na leksikalnih inovacijah in primerjalnem jezikoslovju.^[7] Naslednja klasifikacija je kombinacija obeh.

Mande
- Jugovzhodni mande
  - Jugovzhodni mandejski jeziki (dan, mano in drugi)
  - Vzhodni mandejski jeziki (bisa, busa in drugi)
- Zahodni mande
  - Centralnozahodni (mandinga–kpelle)
    - Centralni mande
      - Soso–jalonški jeziki
      - Mandinga–jɔgɔ
        Jogojski jeziki
        
        Mandinga-vaj
        Vaj-konski jeziki
        
        Mandinga–mokole
        Mandinški jeziki
        
        Mokolski jeziki
    - Jugozahodni mandejski jeziki (mende, kpelle in drugi)
  - Severozahodni (samogo–soninke)
    - Džovulski jeziki (Džovulu)
    - Pravi severozahodni
      - Samoški jeziki
      - Soninke–bobo
        Bobojski jeziki
        
        Soninke-bozojski jeziki

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 Vydrin, Valentin (2018). »Mande Languages«. Oxford Research Encyclopedia of Linguistics. doi:10.1093/acrefore/9780199384655.013.397. ISBN 978-0-19-938465-5.
↑ Dimmendaal, Gerrit J. (2008). »Language Ecology and Linguistic Diversity on the African Continen t«. Language and Linguistics Compass. 2 (5): 840–858. doi:10.1111/j.1749-818x.2008.00085.x. ISSN 1749-818X.
↑ Güldemann, Tom (2018). »Historical linguistics and genealogical language classification in Africa«. V Güldemann, Tom (ur.). The Languages and Linguistics of Africa. The World of Linguistics. Zv. 11. Berlin: De Gruyter Mouton. str. 58–444. doi:10.1515/9783110421668-002. ISBN 978-3-11-042606-9. S2CID 133888593. Overall, unless more robust and systematic evidence is brought forward, the long-standing but vague idea that Mande is distant from the rest of Niger-Kordofanian as one of its earliest offshoots should give way to the neutral assessment that it is a family without a proven genealogical affiliation (str. 192).
↑ Vydrin, Valentin (2009). »On the Problem of the Proto-Mande Homeland« (PDF). Journal of Language Relationships. str. 107–142.
↑ McCall, D.F. (1971). »The Cultural Map and Time Profile of the Mande Speaking Peoples«. V Hodge, C.T. Hodge (ur.). Papers on the Manding. Bloomington: Indiana University. ISBN 9780877501589.
↑ »Mande language family«. mandelang.kunstkamera.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 25. marca 2019.
↑ Kastenholz, Raimund (1996). Sprachgeschichte im West-Mande: Methoden und Rekonstruktionen. Köln: Köppe. str. 281. ISBN 3896450719. OCLC 42295840.

Dodatno branje

Delafosse, Maurice (1904). Vocabulaires comparatifs de plus de soixante langues ou dialectes parlés à la Ivory Coast et dans les régions limitrophes, avec des notes linguistiques et ethnologiques. Paris: Leroux.
Halaoui, Nazam; Tera, Kalilou; Trabi, Monique (1983). Atlas des langues mandé – sud de Ivory Coast. Abidjan: ACCT-ILA.
Perekhvalskaya, Elena; Vydrin, Valentin (2019). »Numeral systems in Mande languages« (PDF). Mandenkan. 61: 47–111. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. aprila 2022.
Steinthal, Heymann (1867). Die Mande-Negersprachen, psychologisch und phonetisch betrachtet. Berlin: Schade.
Sullivan, Terrence D. (2004) [1983]. A preliminary report of existing information on the Manding languages of West Africa: Summary and suggestions for future research. SIL Electronic Survey Report. Dallas: SIL International.
Vydrin, Valentin; Bergman, T.G.; Benjamin, Matthew (2000). Mandé language family of West Africa: Location and genetic classification. SIL Electronic Survey Report. Dallas: SIL International.
Williamson, Kay; Blench, Roger (2000). »Niger-Congo«. V Heine, Bernd; Nurse, Derek (ur.). African Languages: An Introduction. Cambridge University Press.

[Vydrin-1] 1,0 ^1,1 Vydrin, Valentin (2018). »Mande Languages«. Oxford Research Encyclopedia of Linguistics. doi:10.1093/acrefore/9780199384655.013.397. ISBN 978-0-19-938465-5.

[:1-2] Dimmendaal, Gerrit J. (2008). »Language Ecology and Linguistic Diversity on the African Continen t«. Language and Linguistics Compass. 2 (5): 840–858. doi:10.1111/j.1749-818x.2008.00085.x. ISSN 1749-818X.

[:2-3] Güldemann, Tom (2018). »Historical linguistics and genealogical language classification in Africa«. V Güldemann, Tom (ur.). The Languages and Linguistics of Africa. The World of Linguistics. Zv. 11. Berlin: De Gruyter Mouton. str. 58–444. doi:10.1515/9783110421668-002. ISBN 978-3-11-042606-9. S2CID 133888593. Overall, unless more robust and systematic evidence is brought forward, the long-standing but vague idea that Mande is distant from the rest of Niger-Kordofanian as one of its earliest offshoots should give way to the neutral assessment that it is a family without a proven genealogical affiliation (str. 192).

[Vydrin_II-4] Vydrin, Valentin (2009). »On the Problem of the Proto-Mande Homeland« (PDF). Journal of Language Relationships. str. 107–142.

[5] McCall, D.F. (1971). »The Cultural Map and Time Profile of the Mande Speaking Peoples«. V Hodge, C.T. Hodge (ur.). Papers on the Manding. Bloomington: Indiana University. ISBN 9780877501589.

[6] »Mande language family«. mandelang.kunstkamera.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 25. marca 2019.

[Kastenholz-7] Kastenholz, Raimund (1996). Sprachgeschichte im West-Mande: Methoden und Rekonstruktionen. Köln: Köppe. str. 281. ISBN 3896450719. OCLC 42295840.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

Normativna kontrola
Narodne knjižnice	Nemčija Izrael Češka republika
Drugo	SUDOC (Francija) 1