Pojdi na vsebino

Mala uharica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mala uharica
Mala uharica na Madžarskem
Oglašanje
CITES Priloga II (CITES)[2]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Strigiformes (sove)
Družina: Strigidae (prave sove)
Rod: Asio (asio)
Vrsta:
A. otus
Dvočlensko ime
Asio otus
(Linnaeus, 1758)
Območje razširjenosti A. otus
  Gnezdenje
  Stalno
  Ne-gnezdenje
  Obstoječa (sezonskost negotova)
Sinonimi
  • Asio wilsonianus (Lesson, 1830)
  • Otus wilsonianus Lesson, 1830
  • Strix otus Linnaeus, 1758

Mala uharica (znanstveno ime Asio otus) je srednje velika sova z zelo širokim območjem gnezdenja. Ime roda, Asio, v latinščini pomeni »uhata sova«, vrstni pridevek otus, pa je izpeljan iz grščine in se nanaša na majhno uhato sovo.[3] Vrsta gnezdi na številnih območjih po Evropi, Palearktiki in v Severni Ameriki. Spada med prave sove iz družine Strigidae, ki vključuje večino danes živečih vrst sov.[4][5][6]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Mala uharica je vitka, ima dolga krila in pokončnimi ušesnimi čopki, ki so nameščeni bližje sredini glave kot pri mnogih drugih vrstah sov. Namen ušesnih čopkov ni dokončno pojasnjen, pojavljajo pa se pri približno polovici danes živečih vrst sov.[7]

Ima razmeroma velike ušesne odprtine, ki so, tako kot pri večini sov, nameščene asimetrično na straneh glave: levo uho je višje, desno pa nižje, kar ji omogoča zaznavanje zvokov tako od zgoraj kot od spodaj.[7][8] Ušesne odprtine zavzemajo skoraj celotno višino lobanje, dolge so približno 38 mm in so prekrite s premičnimi kožnimi zavihki.[7][9][10] Desno uho je po velikosti približno za 13 % večje od levega.[7][8][11] Zaradi zgradbe ušes ima lesna sova približno desetkrat boljši sluh za visoke in srednje tone kot človek.[12] Znano, da večina sov lahko lovi v temi zaradi izjemnega sluha, ki jim omogoča natančno določanje položaja plena.[7][11][12]

Zraste lahko do dolžine od 31 do 40 cm[13][14] z razponom kril od 86 do 102 cm[15][16] Težka je lahko od 178 do 435 g. Živi lahko do 28 let.[6][17]

V Sloveniji spada med ogrožene in zavarovane vrste.

Podvrste

[uredi | uredi kodo]

Prepoznane so štiri podvrste:[18][19][20]

  • Asio otus otus (Linnaeus, 1758) - nominativna podvrsta razširjena po celotnem območju vrste v palearktičnem pasu.[7][6]
  • Asio otus canariensis (Madarász, 1901) - endemična podvrsta za Kanarske otoke. Dolžina krila meri od 257 do 284 mm, zato velja za najmanjšo podvrsto male uharice.[7][6]
  • Asio otus wilsonianus (Lesson, 1830) - razširjena v srednjem in jugovzhodnem delu Kanade (od Manitobe do Nove Škotske) ter v južnih delih ZDA (severna Oklahoma in Virginia).[7][6]
  • Asio otus tuftsi (Godfrey, 1948) - razširjena od zahodne Kanade (jugozahodni Yukon do jugozahodne Manitobe) do južnih ZDA (zahodni Teksas).[21]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ BirdLife International (2018). »Asio otus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst (v angleščini). 2018 e.T22689507A131922722. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22689507A131922722.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. ↑ Jobling, James A (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 57, 286. ISBN 978-1-4081-2501-4.
  4. ↑ Weick, Friedhelm (2007). Owls (Strigiformes): Annotated and Illustrated Checklist. Springer. ISBN 978-3-540-39567-6.
  5. ↑ Owls of the World: A Photographic Guide by Mikkola, H. Firefly Books (2012), ISBN 9781770851368
  6. 1 2 3 4 5 König, Claus; Weick, Friedhelm (2008). Owls of the World (2nd izd.). London: Christopher Helm. ISBN 9781408108840.
  7. 1 2 3 4 5 6 7 8 Voous, K.H. (1988). Owls of the Northern Hemisphere. The MIT Press, ISBN 0262220350.
  8. 1 2 Norberg, R. Å. (1977). Occurrence and independent evolution of bilateral ear asymmetry in owls and implications on owl taxonomy. Philosophical Transactions of the Royal Society of London. B, Biological Sciences, 280(973), 375-408.
  9. ↑ Collett, R. (1881). Craniets og øreaabningernes bygning hos de nordeuropæiske arter af familien Strigidae. Brögger.
  10. ↑ Schwartzkopff, J. (1963). Morphological and physiological properties of the auditory system in birds. Proc. XIII Inter. Ornithol. Congr, 1059-1068.
  11. 1 2 Schwartzkopff, J. (1962). Zur Frage des Richtungshörens von Eulen (Striges). Zeitschrift für vergleichende Physiologie, 45(5), 570-580.
  12. 1 2 van Dijk, T. (1973). A Comparative Study of Hearing in Owls of the Family Strigidae. Neth J. Zool; 23:131-167.
  13. ↑ Mikkola, H. (1983). Owls of Europe. T. & AD Poyser.
  14. ↑ Hume, R., Still, R., Swash, A., Harrop, H., & Tipling, D. (2016). Britain's Birds: An Identification Guide to the Birds of Britain and Ireland. Princeton University Press.
  15. ↑ Snake River Birds of Prey (1985). US Bureau of Land Management, Idaho Power Company, Idaho. Fish and Game Dept, U.S. Government Printing Office.
  16. ↑ Sprunt, A., & May, J. B. (1955). North American birds of prey. Published under the sponsorship of the National Aububon Society by Harper.
  17. ↑ Cramp, S.; Simmons, K.E.L. (1980). Birds of the Western Palearctic. Zv. 2. Oxford: Oxford University Press.
  18. ↑ Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (Januar 2021). »Owls«. IOC World Bird List Version 11.1. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 27. maja 2021.
  19. ↑ »Long-eared Owl«. owlpages.com. Pridobljeno 1. maja 2014.
  20. ↑ »Long-eared Owl«. ARKive. Wildscreen. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. februarja 2013. Pridobljeno 23. aprila 2013.
  21. ↑ Godfrey, W. Earl (1947). »A new long-eared owl«. Canadian Field-Naturalist. 61 (6): 196–197. doi:10.5962/p.340926. Čeprav je na naslovnici navedeno leto 1947, članek ni bil objavljen do leta 1948.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mala_uharica&oldid=6561418«